Klaksvik, Banjaluka, Almati. Ta tri mesta nimajo nobene prave povezave, verjetno tudi nogometni klubi iz teh mest niso nikoli igrali med seboj. Edina stvar, ki jih povezuje je NK Olimpija Ljubljana in njena brezzobost v večjem delu tekme. Domačo tekmo z Borcem in gostujočo s Kairatom povezuje tudi dejstvo, da je bila odločena v zelo zgodnji fazi zaradi napake Olimpijinih igralcev, po kateri se ekipa ni več pobrala.
Jorge Simao je prišel na težak in spolzek teren. Na teren, kjer je Olimpija zadnji dve leti bolj ali manj uspešno krmarila po skupinskem delu konferenčne lige. Lani bi si morda z malce bolj tvegano igro na določenih tekmah lahko priigrali direktno uvrstitev v četrtfinalu konferenčne lige. To je vsaj meni še vedno sliši kot znanstvena fantastika.
Poleg tega je Jorge Simao prišel na drugačno podlago kar se tiče igralskega kadra, kot prejšnji trenerji Olimpije z Iberskega polotoka. Albert Riera, Joao Henriques in Victor Sanchez so že imeli kompletirano ekipo, psihično sicer razbito na prafaktorje ampak jedro je bilo skupaj že nekaj časa in skupaj že izbojevalo nekaj težkih bitk.
Albert Riera je prevzel razbito vojsko nekaj dni pred prvo tekmo z Luksemburžani in se po podaljšku nekako prebil v naslednji krog. Na silo, na rutino. Nadaljnja evropska pot ni bila uspešna, je pa vsaj po mojem mnenju spremenil miselnost ekipe, tudi način igre, dojemanje celotnega šova okrog nogometa. Pogosto je bilo vse usmerjeno v njega, kot da se igra zaradi njega in da je samo on pomemben. Ampak ko je bilo potrebno je Olimpija igrala in zmagovala. Domača tekma z Muro po poti iz Luksemburga, ko je ekipa stopila na igrišče praktično iz avtobusa in premagala prepotentne Prekmurce in zadnji derbi v sezoni, ko je z igrišča odpihnila Maribor in v Stožicah potrdila naslov.
Era Joaa Henriquesa je bila sicer kratka, vendar se je za vedno vpisal v zgodovino Olimpije. Pod njegovim vodstvom se je Olimpija prvič uvrstila v skupinski del konferenčne lige, vse ostalo je bilo za pozabo.
Najbolj svež spomin je seveda na Victorja Sancheza, ko je Olimpija prvič prišla v skupinski del evropskega tekmovanja skozi celotne kvalifikacije, brez bližnjic. Po mojem je to večji uspeh kot prva uvrstitev v skupinski del. Stvari so šle več ali manj v pravo smer do play offa z Borcem. To pa je bila po mojem mnenju točka preloma. Že zelo nesrečen poraz na prvi tekmi in neumnost Florucza ter zgrešena enajstmetrovka Blanca na povratni tekmi. Po tej tekmi sem imel občutek, da večina igralcev samo čaka konec sezone.
Vseeno so se videli obrisi, da bi lahko naredili nekaj več, naredili korak naprej, mogoče celo napadli ligo Europa, čeprav jaz mislim, da za je Olimpijo že konferenčna liga kot liga prvakov, ampak v življenju moraš biti ambiciozen, si želeti več, imeti vizijo.
In pri viziji naletimo na težavo. Ta Olimpija nima vizije, ne na igrišču ne v pisarnah. Prebijanje iz dneva v dan in vplačilo srečke za loto.
Vsako leto se igra loterija s trenerji in igralci. Misel, da boš vsako leto zadel jackpot je zrela najmanj za Polje, bolj verjetno pa za Idrijo. Po tekmovalno uspešnih sezonah je bilo samo vprašanje časa, kdaj bodo odšli najboljši igralci: Elšnik, Ratnik, Florucz, Vidovšek. Vsak od njih je bil vodja na delu igrišča, kjer igra, večina pa tudi v garderobi.
In tukaj smo pri dveh nesrečnih tekmah z Kairatom.
Če je Olimpija v zgodovini imela kaj dobrega, so bili to vratarji in več ali manj je tudi jasno, da bo Vidovšek prej ali slej odšel. Kot naslednik se je zdel Denis Pintol dober. Na tekmah, kjer je branil zaradi poškodb Vidovška ,se je izkazal kot dostojna zamenjava. Pred začetkom te sezone je bil posojen v Primorje, status Vide je nejasen, iz Atalante je prišel Dajčman, prvi vratar pa je naenkrat ne kriv ne dužan postal Gal Lubej Fink, ki je bil zadnji dve sezoni tretji vratar ekipe in ki niti v Bravu ni bil prvi vratar.
Za vrhunec pa se je zamenjala skorajda celotna obrambna linija z izjemo Muhamedbegovića. Blanco je iz bočnega napadalca spremenjen v bočnega branilca.
Ekipa v postavi Lubej Fink – Blanco – Muha – Jelenković – Blanco ni niti na eni pripravljalni tekmi igrala skupaj 90 minut. Upati, da bo zadeva funkcionirala na tekmi z ekipo, ki je v tej sezoni že odigrala 16 uradnih tekem je najmanj naivno, če ne še kaj drugega. Ampak hej Olimpija rada igra igre na srečo.
To je preprosto nekaj, česar si ne smeš dovoliti. Ali je to napaka trenerja ali športnega direktorja, odločitev prepuščam vam.
Olimpija je bila že lani v drugi polovici sezone zelo sterilna v napadu, kar je po odhodu Florucza še bolj očitno.
Tudi vodenje tekme, sploh na povratni tekmi, je vprašljivo. V nekem momentu imaš v napadu dva igralca čez meter devetdeset, zaostajaš za dva gola, ekipa pa si na sredini izmenja deset podaj. Nobene visoke žoge v šestnajst metrov, v malih možganih sem vseskozi imel tekmi na Ferski otokih in proti Borcu.
Olimpija je bila že lani v drugi polovici sezone zelo sterilna v napadu, kar je po odhodu Florucza še bolj očitno. Mitrovski je bil sicer najavljen tud njegov naslednik, Olimpija je zanj plačala tudi konkretno odškodnino, ampak prvo tekmo je končal po uri igre, drugo je začel na klopi …
Tamm se vsaj meni zdi napadalec z izjemnim potencialom, ampak ga zelo redko pripeljemo v situacijo ena na ena, visokih žog skorajda ni, večino časa je več v vezni liniji, kot na poziciji devetke.
»Vrhunec« včerajšnje tekme je verjetno vstop Pedrena in njegova igra v napadu. Pique za sirotinju?
Niti ni toliko problem v porazu, vsak ima slab dan, povsem zgrešiš s taktiko, tisto kar mene boli je odnos. Odnos do sebe, soigralcev, kluba, navijačev, Jizaha, ki je šel na drug konec Evrope. Pa rinili smo za to Olimpijo v Baku, na Ferske otoke, faking Ferske otoke in ta manko želje in volje je nekaj kar jim ne morem odpustiti. Tukaj je odgovornost prav na vseh igralcih, trenerskemu štabu in športnemu direktorju.
Žal je sistem evropskih tekmovanj tak, da če si Olimpija, moraš biti na prvih dveh tekmah v sezoni v najboljši formi sezone in če je 70% ekipe nove je to precej težko. Jaz mislim, da v takih trenutkih potrebuješ nekoga, ki zna povezati ekipo, ki je bolj kot taktik motivator, da zguraš, tako kot se je zguralo čez Differdange, na silo. Sploh, če je večji del ekipe nov.
Jaz upam, da me bo Simao demantiral in z veseljem se posujem z pepelom. Tekma z Muro bo idealen moment. Po avtobusnem roadtripu iz Luksemburga je bila Mura mina za Olimpijo. Mia, ki se ji je lepo izognila. Bo tudi tokrat primeren nasprotnik ?
Za konec, Igor Barišić je za 10. julij napovedal odprtje uradne trgovine na tržnici. Danes je 16. julij in ne duha in sluha o trgovini. Ampak to je že tema za neko drugo kolumno.
Današnja pa je raztresena tako, kot je trenutno igra Olimpije.
