Marca letos se je na štadionu Z’dežele odvijala tekma med Celjem in Olimpijo. Celjani so večji del tekme prevladovali in kot po tekočem traku zapravljali priložnosti. Srečanje je v 82. minuti v korist Olimpije odločil Admir Bristrić. Zmaga v Celju je bila po mojem mnenju ena ključnih v lanski sezoni tako v rezultatskem kot tudi psihološkem smislu. Dober mesec kasneje je Olimpija z zmago na večnem derbiju v Stožicah potrdila naslov prvaka.
Olimpija je nato v finalu pokala Union v Celju osvojila dvojno krono. Pred letošnjo sezono sta v Celje odšla Albert Riera in Mario Kvesić. In Celje je prejšnjo nedeljo premagalo Olimpijo s taktiko, ki je Albert Riera ni skoraj nikoli koristil, ko je bil trener Olimpije. Igral je na protinapade, kar mu je Olimpija olajšala, saj skorajda ni bilo pritiska na zadnjo linijo Celja.
Ampak vrnimo se na začetek sezone. Sam sem letošnjo sezono pričakoval tako s skepso kot tudi z optimizmom. Skepso, da se nam bo v stilu prejšnjih let evropska odisejada končala še preden se bo dobro začela in z optimizmom, da nam naslov prvaka prinaša kar dva popravna izpita.
Namesto Alberta Riere se je na trenersko klop usedel Joao Henriques. Henriques je na Portugalskem vodil klube, ki so na sredini oziroma v spodnji polovici lestvice, kot so npr. Domžale, Bravo … Prvič po dolgem času je ogrodje ekipe ostalo nespremenjeno, velika večina novincev pa je opravila celotne priprave. Ljudje iz uprave so vseskozi poudarjali, da se ne bo prodajalo in da je cilj Evropa.
Čez prvo evropsko oviro, latvijsko Valmeiro, je šla Olimpija brez prask. Naslednji nasprotnik je bil bolgarski serijski prvak Ludogorec, kjer se je pred časom bolj ali manj neuspešno dokazoval Ante Šimundža. Lugodorec je po svoje preslikava klubov iz naše prve lige, kjer en šerif odloča o vsemu, kar se dogaja tako v pisarnah kot na igrišču.
Olimpija je prvo tekmo v Bolgariji odigrala osredotočeno, zbrano, kompaktno kot ekipa. Jesen v Evropi je postajala vedno večja realnost. Povratna tekma je imela vso katarzo, ki jo lahko ima šport in nogomet. Zadetka Timija Maxa Elšnika, vratnici Bolgarov, enajstmetrovka v zadnji sekundi in obramba Vidovška in potem erupcija vseh razočaranj skozi leta proti polprofesionalnim ekipam in kraji na Dunaju. Trenutek, ki je primerljiv v osvojitvijo naslova v Velenju.
Nagrada je bila tekma proti Galatasarayu. Po Benfici z Eusebiom leta 1970, Milanu leta 1992 in Liverpoolu leta 2003 je Galatasaray najbolj prestižna ekipa s katero je igrala Olimpija v Evropi. In v prvem polčasu smo delovali kot resna evropska ekipa. Nikoli ne bomo vedeli kaj bi bilo, če zadetek Bristrića ne bi bil razveljavljen. Na tekmah proti Ludogorcu in prvi polčas domače tekme proti Turkom je Olimpija delovala kot jebena evropska ekipa.
Med polčasom prve tekme proti Galatasarayu pa se je očitno nekaj zgodilo v garderobi, v glavah igralcev. Takoj na začetku drugega polčasa je Olimpija prejela drugi zadetek in ob koncu tekme še nepotreben tretji zadetek.
Tekma v Carigradu je bila več ali manj samo še formalnost oziroma nagrada. Žal pa jo je velika večine ekipe vzela kot rekreativno. Pogrešala se je prava iskra med igralci. In to je nekaj kar se sedaj vleče že nekaj tekem, vrhunec pa je bil na tekmi proti Celju …
Vse tekme po Galatasarayu delujejo kot odvečne tekme. Kot da je zdaj, ko smo v skupinskem delu konferenčne lige, konec sezone. Kot da je letos že vse rešeno in da se penina že hladi. Moment, ko pričakuješ, da bo še bolj dvignil ekipo je bil očitno moment, ki je tehtnico nagnil v nasprotno smer.
Težko se znebim občutka, da vodstvo kljub velikim govorom o Evropi ni zares verjelo v Evropo. Od kadrovanja do marketinga. Včerajšnja tekma proti Celju je nekakšno dno, ki ga lahko dosežeš po enem mesecu.
Ekipa je šla v manj kot mesecu dni iz kompaktne, osredotočene ekipe v razbito vojsko. Vse pomanjkljivosti so vedno bolj vidne. Najbolj izstopajo osnovnošolske napake in počasnost zadnje vrste Ratnik – Muhamedbegović, vsaka podaja je že nevarnost za naš gol, velikokrat kar zadnja vrsta poda direktno v noge nasprotniku.
Bočna branilca Jorge Silve in Sualehe stojita zelo visoko, več časa sta v napadu kot v obrambi. V Kidričevem smo tri gole dobili po desni strani, kjer igra Jorge Silva. Na zadnji tekmi je bil “varovalka” na boku Elšnik ob vključevanju bočnih igralcev v napad.
Sredina je bila po mojem lani ključni del pri osvojitvi dvojne krone, letos nismo kompaktni v sredini. Prenos žoge na napadalno polovico je počasen, več žog izgubimo na sredini, Doffo je kljub vsemu še vedno motor te ekipe, vendar se zdi, da tudi počasi pregoreva.
Napad. Ja, napad vsaj na prvi pogled deluje. Rui Pedro je najboljši strelec Olimpije v prvi ligi, v Evropi pa je vse preveč počasno in predvidljivo. To velja tudi za ostale napadalne igralce.
Kljub vsem okrepitvam pa se zdi, da nismo okrepili dveh ključnih delov ekipe, modernega, gibljivega, centralnega bralnica in defenzivnega veznega, oziroma menjavo za Agustina Doffa. Veliko je bilo tudi govora o tem, da se ne bo prodajalo igralcev. Kot je v navadi Olimpijinih operativcev skozi zgodovino so seveda obljubo prelomili. Svit Sešlar je odšel v Turčijo. Kaj bo z ostalimi igralci Olimpije, predvsem reprezentantoma Timijem Maxom Elšnikom (ki je po koncu lanske sezone glasno napovedal odhod) in Matevžem Vidovškom?
Sezona je daleč od izgubljene, vendar pa se zdi, da trener vsaj zaenkrat nima taktičnih prilagoditev glede na tekmeca in na trenutke deluje tudi, da ne obvlada ekipe oziroma ga igralci ne upoštevajo. Ekipa prevečkrat deluje kot razbita vojska, pogosto se zdi, da gledajo igralci bolj na svoje dobro, kot na dobrobit moštva.
Zdi se, da manjka vodja, kot so to bili Branko Ilić, Darijan Matić ali Andraž Šporar, igralci, ki so rasli skupaj s klubom in ki jim klub nekaj pomeni. Trenutnim tujcem je Olimpija služba, ki jo pač opravljajo enkrat boljše drugič slabše, kakšne posebne pripadnosti mestu in klubu pa ni. Igralci so nabrani z vseh vetrov, prevladujejo igralci iz Portugalske, ker ima tam športni direktor Boromisa očitno dobre »veze«.
Komuniciranje je nekaj kar klubu ne gre.
Predvsem na tekmi proti Celje je manjkala komunikacija tako na kot ob igrišču. In komunikacija je naslednja točka. Komuniciranje je nekaj kar klubu ne gre. Že način kako so predstavili prodajo letnih vstopnic, kjer so imeli »Instagram navijači« prednost pri nakupu pred dolgoletnimi »sezonci«, je za v učbenike, kako ne prodajati letnih vstopnic. Instagram navijači, ki so se lani pokazali na zadnjih treh domačih tekmah so lahko letne vstopnice kupili po nižji ceni od vseh mazohistov, ki so lani kupili letne vstopnice, kljub temu, da se ni vedelo ali bo klub še obstajal. Pojasnila kluba oziroma vodje marketinga Eve Ocvirk so bila milo rečeno bizarna.
Pred tekmama z Domžalami in Celjem so Slovenijo zajele katastrofalne poplave. Kot mnogokrat doslej so se Green Dragons izkazali s pomočjo na terenu in dobrodelnostjo. Seveda je moral v soj slave takrat stopiti direktor Olimpije Igor Barišić. Olimpija je sklicala izredno novinarsko konferenco, na kateri je »poslovni direktor« na dolgo in široko razlagal, kako bo klub pomagal in bo izkupiček od prodanih vstopnic proti Domžalam in Celju namenjen žrtvam poplav … No, on seveda ne bo nič prispeval iz svojega žepa …
Olimpija je pred tekmama v Domžalami in Celjem zmogla en sam članek na temo dobrodelnosti. Napovedi tekem pa sploh ni bilo. Na zadnjih tekmah se Olimpijina spletna stran vrača nazaj v čase Milana Mandarića, kjer razen tega, da so v poročilih s tekem napisane postave, drugega ni. Tako tudi ne vemo kaj se dogaja z Estrado, Posavcem, koliko časa bo odsoten Raul.
V klubu očitno tudi ni nikogar, ki bi vsaj malo pogledal prevod iz »Google translate« preden ga objavi na spletni strani. V izjavi predsednika Deliusa ob odhodu Svita Sešlarja so zapisali tale biser: »Hvala trenerjem članske ekipe ter vsem spremljevalnim trenerjem fitnesa in fizioterapevtom.«
Še ena stvar, ki je vsaj meni malo bizarna je dejstvo, da klub na Instagramu oglašuje Led panoje in VIP lože. To je bilo sploh opazno pred tekmo z Galatasarayem, ko bi moral biti naval na tovrstno oglaševanje, ne pa, da ti kličeš naokoli. »Matchday revenue« je prav tako španska vas.
Pa če sem že začel s Celjem, bom tudi končal z Celjem. Če je bil lani Differdange ključni moment, ki je povezal ekipo, naj bo letos to poraz proti Celju. Zaradi sestanka igralcev po porazu je včeraj tudi odpadla tiskovna konferenca po tekmi.
Toliko za prvi pogled s tribune.
