Dr. Aleš Šafarič
1. del: Politični kontekst
Nogometni klub Olimpija, ki je od sezone 1965/66 pa do leta 1984 polnih devetnajst let tekmoval v jugoslovanski prvi zvezni nogometni ligi (1. ZNL), se je vanjo ponovno vrnil s sezono 1989/90, ravno v času, ko so Jugoslavijo pretresale pomembne družbenopolitične spremembe in nenehno rastoče mednacionalne napetosti. S smrtjo Josipa Broza – Tita leta 1980 so na plan postopoma privrele vse nakopičene težave, ki so se nanašale na gospodarstvo, kosovsko vprašanje, vprašanje ureditve federacije in znotrajpartijskih sporov.
Osemdeseta leta je državo tako pretresala neprekinjena kriza, ki so jo poleg že tradicionalnih hrvaško-srbskih napetosti zaznamovali še vse ostrešji spori med slovensko in srbsko oblastjo. Kriza se je stopnjevala še posebej od druge polovice desetletja dalje in dosegla svoj vrhunec v začetku devetdesetih let.
Slovensko-srbsko razhajanje je bilo v temelju posledica dveh različnih, nasprotujočih si pogledov na ureditev in delovanje jugoslovanske federativne države, vzrok temu pa je bil v veliki meri kosovsko vprašanje. Rešitev za dogajanje v Socialistični avtonomni pokrajini (SAP) Kosovo je srbsko partijsko vodstvo, na čelu s Slobodanom Miloševićem, videlo v odpravi njene avtonomije, ki ji jo je zagotavljala ustava iz leta 1974, za kar pa je bila posledično potrebna tudi sprememba ureditve celotne Jugoslavije.
Milošević, ki je kosovsko vprašanje izkoristil za svoj politični vzpon, je to odkrito začel zahtevati od septembra 1987 in za dosego svojih ciljev izkoristil t. i. mitinge. To so bila množična zborovanja, pri katerih je šlo tudi za t. i. protibirokratsko revolucijo, s katerimi je leta 1988 zamenjal politično vodstvo v Vojvodini in januarja naslednje leto še črnogorsko vodstvo ter s tem v državi vzpostavil dva bloka, Miloševićevega, ki je že kazal zasnovo »memorandumske Velike Srbije«, in slovenskega, ki so ga zaznamovali pospešen proces demokratizacije, opuščanje partijskega monopola in nastajanje pravega političnega večstrankarstva.
Kot posledica zelo pestrega dogajanja in številnih sprememb v celotni federaciji leta 1989 se je resna grožnja, povezana z organizacijo mitinga – potem ko jih je bilo po vsej Srbiji in Črni gori ter tudi na Hrvaškem (Knin) in v Bosni in Hercegovini (Bosanski Petrovac, Titov Drvar) skupaj izvedenih več kot 60, na njih pa je sodelovalo več kot 3 milijone ljudi –, pojavila tudi v Sloveniji. Povod za to je bilo zborovanje v podporo kosovskim rudarjem, ki so stavkali zaradi odpravljanja avtonomije pokrajine. Potekalo je 27. februarja v Cankarjevem domu pod naslovom Proti uvedbi izrednega stanja, za mir in sožitje na Kosovu, njegove posledice pa so pomembno vplivale na različna področja družbenega življenja.
Srbija je proti Sloveniji uvedla gospodarsko vojno, ki se je nato le še stopnjevala s sprejetjem ustavnih amandmajev k slovenski ustavi.
Za slovensko notranjepolitično dogajanje je bilo zborovanje prelomen dogodek za strankarstvo, »saj je opozicija dobila ‘domovinsko’ pravico v slovenskem političnem prostoru«, na medrepubliški ravni pa je povzročilo prekinitev političnih in gospodarskih odnosov med Slovenijo in Srbijo. Srbija je proti Sloveniji uvedla gospodarsko vojno, ki se je nato le še stopnjevala s sprejetjem ustavnih amandmajev k slovenski ustavi (september 1989) in po pozivu RK SZDL Srbije k bojkotu Slovenije (december 1989). To je povzročilo, da »od začetka leta 1989 jugoslovanski trg dejansko ni več deloval kot celota«. Marca istega leta je s spremembo srbske republiške ustave, ki je odvzela pristojnosti Kosovu in Vojvodini ter s tem posegla v federativno ureditev jugoslovanske države, prišlo tudi do konca pravnega reda v državi.
Prve zelo resne grožnje z izvedbo mitinga v Sloveniji so se pojavile že manj kot mesec dni po zborovanju v Cankarjevemu domu. Miting je bil namreč napovedan za 25. marec 1989, nanj pa so se slovenski varnostni organi pripravili in tri dni pred tem izdelali prvi republiški Načrt operativnih ukrepov za preprečevanje mitinga na območju SR Slovenije, ki je izhajal iz domneve, da ga slovenski organi ne bodo dovolili, a je hkrati pri tem računal, da udeleženci tega ne bodo upoštevali. Čeprav je bil miting nato odpovedan, se grožnja ni zmanjšala kot tudi ne varnostni ukrepi organov za notranje zadeve, ki so, nasprotno, še povečali svoje aktivnosti – aprila so izdali gradivo o dodatnih ukrepih za preprečitev mitinga in pozornost posvetili zbiranju obvestil o pripravah na miting med prebivalci Slovenije ter o morebitnem protimitingu Slovencev in Albancev.
Z iskanjem potencialnih žarišč in konfliktnih jeder se je poleg milice ukvarjala tudi slovenska služba državne varnosti (SDV), ki je, potem ko je že leta 1982 preštela Albance v Sloveniji, leta 1989 enako storila tudi za državljane srbske narodnosti, tako da so »na koncu vedeli za vsakega Albanca in Srba, ki je nacionalistično izstopal«. Odkrili so več potencialnih žarišč po Sloveniji, na katera so pobude za ustvarjanje konfliktnih jeder prihajale iz Srbije. Izjema je bila Ljubljana, kjer je skupina, ki so jo sestavljali srbski intelektualci, skupaj z vojaškim vrhom, pripadniki vojaške varnostne službe in posamezniki, združenimi v Zvezi za ohranjanje enakopravnosti državljanov, razmišljala samostojno in naj udeležencem mitinga ne bi dajala kake posebne podpore. Po drugi strani pa je bila v tesnem stiku z vodstvom protiobveščevalne službe JLA, zaradi česar je bilo nekoliko bolj napeto tudi v nekaterih ljubljanskih naseljih. Napetosti v posameznih ljubljanskih naseljih so zaznavali tudi v milici, vendar pa večjih mednacionalnih ali nacionalističnih izgredov ni bilo.
Ker je bilo izgredov malo, jih niti ni bilo moč zaznati pri letni statistični obdelavi skupnega števila kršitev javnega reda in miru v Sloveniji. Kljub tem odkritim potencialno nevarnim skupinam prebivalcev srbske narodnosti, živečih v Sloveniji, ki so bile naklonjene mitingu, pa v Sloveniji ni bilo skupine, ki bi hotela samostojno oziroma z udeleženci od drugod organizirati miting. Ta bi lahko bil po ugotovitvah slovenske SDV le »uvožen« s strani skupin, ki bi prišle iz Srbije in deloma drugih jugoslovanskih republik, pri čemer bi organizatorji dobili finančno, materialno in moralno podporo tako srbskega političnega vodstva kot tudi srbske SDV, Uprave Službe državne varnosti Zveznega sekretariata za notranje zadeve in varnostnih organov JLA, ki so zbirali podatke o razmerah v Sloveniji in o podpori mitingu.
Z njo so želeli sprožiti konflikt takih razsežnosti, da bi se v republiki lahko razglasile izredne razmere, zaradi česar bi posredovala JLA.
Stopnja varnostne ogroženosti Slovenije je začela močno naraščati proti koncu leta, ko se je približeval 1. december, dan, na katerega je združenje za vrnitev Srbov in Črnogorcev na Kosovo in v Metohijo Božur napovedovalo velik miting resnice ali »srečanje za novo obrambo pred šiptarskim fašizmom«. Četudi po njihovih trditvah v Slovenijo niso prihajali, da bi zrušili slovensko vodstvo, temveč so slovenskemu narodu le želeli »razkriti resnico o nekaterih slovenskih voditeljih, ki nenehno širijo laži o Kosovu in podpirajo albanske nacionaliste in separatiste«, je dejstvo, da je cilj mitinga ostajal enak kot pri drugih mitingih po državi, to je izvedba t. i. protibirokratske revolucije. Z njo so želeli sprožiti konflikt takih razsežnosti, da bi se v republiki lahko razglasile izredne razmere, zaradi česar bi posredovala JLA, posledično pa bi nato lahko zamenjali slovensko vodstvo.
Po intenzivnem izmenjavanju mnenj nasprotnikov in organizatorjev mitinga v medijih novembra sta ključen trenutek pomenili najprej odločitev Mestnega sekretariata za notranje zadeve Ljubljana 20. februarja, da ne izda dovoljenja za miting v Ljubljani, in nato odločitev Izvršnega sveta SR Slovenije 27. februarja, da zaradi vztrajanja udeležencev mitinga pri tem, da bodo prišli v Ljubljano, ne dovoli izvedbe mitinga. Izpolnitev te naloge so naložili Republiškemu sekretariatu za notranje zadeve (RSNZ), ki jo je tudi izpeljal.
Nadaljevanje prihodnjič
