Dr. Aleš Šafarič
2. del: Razvoj organiziranih navijačev
V to ozračje vse večje napetosti v družbi in politiki je svoj delež prispevala tudi za 11. november 1989 napovedana tekma jugoslovanske prve zvezne nogometne lige (1. ZNL) med ljubljansko Olimpijo in beograjsko Crveno zvezdo, za katero je bilo že v začetku jasno, da bo le stežka ostala znotraj športnega okvirja in se izognila aktualnemu družbenopolitičnemu dogajanju. Ocene, kako globoko lahko vanj »zabrede«, so se razlikovale, vsem pa je bilo skupno, da bo šlo za tekmo visokega tveganja. Mnenja, ali bi ob tej priložnosti lahko hkrati prišlo tudi do izvedbe (pomanjšanega) mitinga oziroma večjih neredov, ki bi presegali sicer v Jugoslaviji vse pogostejše in nasilnejše navijaške spopade, so bila deljena, a če pri oceni varnostnega tveganja damo prednost varnostnim organom, ki so bili z dogajanjem nedvomno najbolj seznanjeni, je ta možnost obstajala.
Poleg že splošno orisanega stanja v državi je za boljše razumevanje tega dogodka treba poznati tudi ožje okoliščine in dejavnike, ki so vplivali nanj. Če pustimo ob strani beograjske navijače, Delije, ki so sloveli kot ena največjih in najnasilnejših ter tudi zelo prosrbsko usmerjenih jugoslovanskih navijaških skupin, s številnimi privrženci po celotni državi, potem gre pri tem v prvi vrsti za prikaz navijaškega okolja v Ljubljani in nasploh v Jugoslaviji in pa z njim povezano vprašanje nacionalizma.
Nogometno občinstvo je bilo tako rekoč v vsej zgodovini obstoja nogometa vedno bolj ali manj aktivno udeleženo pri tem dogodku. Navijanje, skandiranje in občasni neredi so bili stalnica in jih ni bilo mogoče preprečiti, toda svoj pravi »razcvet« oziroma preskok na novo raven je navijaštvo v Jugoslaviji in v Evropi nasploh doživelo v osemdesetih letih. Nekako do sredine tega desetletja se je namreč končal proces, ki se je v nekaterih delih Jugoslavije začel že v drugi polovici sedemdesetih let in ki je prinesel »nov tip navijačev«. Slednji so delovali v okviru navijaških skupin, ki so se oblikovale po številnih mestih nekdanje Jugoslavije, tudi v Ljubljani. Verjetno najpomembnejša novost teh navijačev je bila, da niso več želeli biti le dvanajsti igralec na tekmi, temveč prvi, glavni nosilec dogajanja, zaradi česar se je izoblikovala svojevrstna subkultura, ki je segala tudi prek meja.
Navijači so izoblikovali tako rekoč svoj svet – s svojimi pravili, simboli in vedenjem –, ki je bil vsem skupen in katerega so mnogokrat »pravilno« razumeli le oni, medtem ko je bil v obči javnosti pogostokrat napačno interpretiran. Nasilje ni bilo prispevek tega novega gibanja, saj je obstajalo že prej, temveč je sedaj le postalo obvezna sestavina rituala, »del imidža, simbolično in dejansko«. Podobno simboliko je, vsaj do zadnjih nekaj let pred razpadom države, v veliki meri odigral tudi nacionalizem, kajti ta je bil le ena izmed posebnosti, ki so jo mladi lahko uporabili za homogenizacijo lastne skupine in hkrati ločevanje od drugih, kar mu je hkrati dajalo funkcijo povoda za medsebojna obračunavanja navijačev.
Pozornost je bila usmerjena predvsem na košarkarske in hokejske tekme, na katerih je morala milica nekajkrat fizično posredovati in izprazniti del ali kar celotno tribuno v dvorani.
Tem spremembam je, v seveda mnogo manjšem obsegu, sledila tudi Ljubljana. Od leta 1985 je milica začela opozarjati na vse bolj neprimerno vedenje (šovinistična gesla proti nasprotujoči ekipi, metanje predmetov na igrišče, posamezna obračunavanja z gostujočimi navijači itd.) dela navijačev klubov Olimpija. Pozornost je bila usmerjena predvsem na košarkarske in hokejske tekme, na katerih je morala nekajkrat fizično posredovati in izprazniti del ali kar celotno tribuno v dvorani. Glavni povzročitelj teh incidentov je bila skupina stalnih navijačev, kot so jih imenovali v milici (zaradi prostega vstopa na tekme so jih imenovali tudi privilegirani navijači).
Vendar pa hokejski, košarkarski in nogometni navijači niso bili nujno isti. Ni šlo za iste skupine, čeprav so nekateri spremljali več vrst športa. Tako je bolj kot za selitev navijačev med različnimi vrstami športa šlo za številčno rast celotne skupine navijačev, ki je največje število dobila ob ponovnem vstopu Olimpije v 1. ZNL, ko je po podatkih milice, ki je navijače legitimirala ob športnih tekmah v Tivoliju in na stadionu, štela skoraj 300 oseb. Med njimi je bilo približno polovica mladoletnikov oziroma tudi otrok, medtem ko so bili ostali po večini stari do 25 let. V splošnem je šlo za učence srednjih in osnovnih šol, nekaj deset pa je bilo delavcev in študentov.
Na hokej so večinoma hodili litostrojski vajenci oziroma učenci šolskega centra Litostroj in v Litostroju zaposleni delavci, medtem ko je bilo na nogometu navijaško občinstvo bolj heterogeno, in so ga sestavljali v glavnem učenci t. i. poklicnih šol, nekaj srednješolcev in študentov ter delavcev, od katerih jih je bila večina, tako kot pri hokeju, delavcev Litostroja. Prihajali so zlasti iz Ljubljane, okoli petdeset pa jih je prihajalo tudi iz drugih mest, na primer iz Kamnika, Domžal, Škofje Loke, Vrhnike, Kranja, Trbovelj itd. Nekaj deset jih je bilo milici že prej znanih zaradi različnih kršitev javnega reda in miru na raznih glasbenih prireditvah v Ljubljani ali zaradi obračunavanja med različnimi skupinami mladih.
Začetki skupine navijačev, ki je navijala na nogometnih tekmah Olimpije, segajo v sezono 1987/88, ko se je Olimpija uvrstila v 2. zvezno nogometno ligo – zahod. Sprva je šlo le za dogovor skupine mladih s trenerjem Milošem Šoškićem in kapetanom Petrom Amerškom, da jim slednja omogočita prost vstop na tekmo, nakar je z uspehi kluba in vse bližjo ponovno uvrstitvijo v 1. ZNL skupina začela številčno in organizacijsko rasti. Prvi, ki so sicer kot skupina začeli navijati, so bili Zagorjani (okoli 30 oseb), katerim so se nato priključili Ljubljančani.
Dali so delati članske izkaznice in se z milico dogovorili, da so dobili svoj prostor na tribuni.
Med njimi je kmalu prišlo do spora, iz katerega so kot »zmagovalci« izšli Ljubljančani, ki so prevzeli vodilno vlogo na tribuni, dali so delati članske izkaznice in se z milico dogovorili, da so dobili svoj prostor na tribuni. To je bil sprva del na severni tribuni, za okoli 200 ljudi in je bil od ostalih delov tribune ločen z ograjo, nakar se je skupina postopoma, po več selitvah, leta 1990 ustalila na vzhodni tribuni za golom (sektor E), ki so jo tudi ogradili z ograjo in ji dodelili lasten vhod, s čimer so preprečili (brezplačno) prehajanje ljudi z njihovega sektorja na druge sektorje in hkrati milici omogočili lažje delo pri zagotavljanju reda in miru.
Čeprav v Sloveniji ni bilo kakšnih resnih nacionalističnih izgredov, bolj ali manj je šlo le za izgrede posameznikov proti JLA, vojakom, vojašnicam, so se z zaostrovanjem političnih in mednacionalnih napetosti te zagotovo dotaknile tudi navijačev. Toda vsaj pri večini po mnenju Mirana Cvetka nacionalizem na navijače Olimpije ni nič bolj vplival kot na druge prebivalce. To seveda ne pomeni, da navijanje ni bilo prežeto tudi z nacionalističnimi/političnimi gesli in petjem, še posebej v primerih, ko so se igrale tekme s srbskimi klubi, a kako jih je posameznik razumel, je bilo odvisno predvsem od njega. Navijačem je pri tem šlo večinoma le za način provokacije nasprotnih navijačev, v prvi vrsti navijačev Partizana in Crvene zvezde, katerim se je tudi v Ljubljani zelo težko konkuriralo tako po številčnosti kot glasnosti in morebitnem fizičnem obračunu. Zato je tak način provokacije ostajal bolj ali manj edini način, kako doseči zadovoljstvo.
Temu večje pozornosti niso posvečali niti varuhi reda in miru, ki nacionalističnih vzklikanj niso razumeli v nekem »resnem, nevarnem« smislu, temveč bolj ali manj kot del športnega dogodka in za to tudi niso kaznovali oziroma preganjali navijačev. Bolj so milico zanimali morebitni neredi in fizični spopadi, medtem ko je bil po mnenju načelnika milice Pavla Čelika nacionalizem pri navijačih »vprašljiv« in so ga dopuščali, saj »malo nacionalizma mora biti, da se ve, kdo je Slovenec in kdo Srb, Hrvat«.
Je pa nacionalizem večjo vlogo v zadnjih letih pred razpadom države odigral pri drugih jugoslovanskih navijaških skupinah, pri čemer so vodili hrvaški navijači. Predvsem slednji so namreč, če nekoliko poenostavimo, zaradi vse večjih družbenopolitičnih zaostrovanj med Srbi in Hrvati, začasno pozabili na medsebojno rivalstvo in v ospredje potisnili skupen »boj« proti navijačem srbskih klubov. Posledice teh sprememb so se pokazale tudi v Ljubljani, saj so ob gostovanju srbskih klubov, predvsem največjih dveh iz Beograda, poleg njihovih navijačev v slovensko prestolnico prišle tudi manjše skupine hrvaških navijačev iz Zagreba, Reke in Splita.
Pri tem je sicer treba dodati, da ti navijači nato niso aktivno sodelovali na samih tekmah, po navadi si jih niso niti ogledali.
Tem je bil glavni namen prihoda obračun s srbskimi navijači, ne pa tudi s slovenskimi, kljub temu da so nekateri (npr. splitska Torcida) ob gostovanju lastnega kluba v Ljubljani prišli v navzkriž z domačini. Pri tem je sicer treba dodati, da ti navijači nato niso aktivno sodelovali na samih tekmah, po navadi si jih niso niti ogledali, z izjemo reške navijaške skupine Armada, ki je z ljubljanskimi Green Dragonsi stkala trdnejše vezi, tako da sta bili na primer na tekmi z beograjskim Partizanom marca 1990 v Ljubljani obe skupini skupaj, na isti tribuni za golom in s transparenti.
Kako pomembno vlogo je narodnost v tem obdobju igrala vsaj pri delu hrvaških navijačev, nazorno pokaže njihovo dejanje na tekmi v Zagrebu med Dinamom in Olimpijo leta 1990, ko so ljubljanske navijače presenetili s skandiranjem Olimpija, Olimpija … in nato Slovenija, Slovenija …, nakar so jim gostje odgovorili v enakem slogu z Dinamo in Hrvatska. Je pa pri tej tekmi treba opomniti, da hrvaška milica kljub temu očitnemu izkazu naklonjenosti po koncu tekme gostujočim navijačem ni dovolila odhoda na železniško postajo peš, temveč jih je tja prepeljala v maricah.
Miran Cvetko vzrok za to »naklonjenost« hrvaških navijačev vidi v več dejavnikih, namreč Green Dragonsi so kot majhna skupina le stežka konkurirali tem mnogo večjim skupinam na katerem koli področju, so pa zato kljub vsemu pokazali pogum priti v vsa gostujoča mesta, kjer niso izzivali domačinov, so pa f¬natično vso tekmo navijali (četudi se jih ni nič slišalo) in ne nazadnje, kot že omenjeno, preprosto niso bili Srbi.
Nadaljevanje prihodnjič
