Dr. Aleš Šafarič
3. del: Nogometna tekma Olimpija – Crvena zvezda v Ljubljani
Prvenstvena tekma med ljubljanskim in beograjskim klubom 11. novembra 1989 je ne le sovpadala z vse bolj napetim ozračjem, ki ga je povzročal napovedan miting resnice, temveč je nanj vplivala vse prej kot pomirjujoče. Nogometna zveza Jugoslavije (NZJ) je tekmo označila za tekmo »visokega tveganja«, kar je zaradi takratnih političnih in družbenih razmer zagotovo tudi bila, vprašanje pa se postavlja, ali je bilo realno pričakovati, da bi lahko prestopila ta okvir in prerasla v širšo politično manifestacijo Srbov po zgledu podobnih javnih shodov oziroma mitingov, ki so potekali drugod po državi. Namreč medtem ko so si bile vse vpletene strani – navijači, širša javnost in milica oziroma republiške oblasti – enotne v tem, da bo na dan tekme »vroče«, da se bo nemogoče izogniti vsaj posameznim incidentom in da lahko športni dogodek zasenčijo tudi politični izpadi, je bilo konkretno mnenje »sodelujočih« o tem različno.
Green Dragonsi, vsaj kot skupina, po mnenju Mirana Cvetka o morebitnem mitingu niso razmišljali, bilo je sicer čutiti napetost, toda ta je bila predvsem posledica ugleda tekmeca, ki že nekaj let ni gostoval v Ljubljani in ki je imel za seboj znane in številčne navijače, preprosto je bil zanje to »veledogodek«.
Ta osem strani dolg dokument v oceni razmer sicer izrecno ne omenja besede miting, izpostavlja pa nevarnost, ki so jo predstavljali navijači gostujočega moštva.
Slovenska milica oziroma RSNZ Slovenije sta na drugi strani na zadevo gledala širše, iz drugega zornega kota in z več informacijami ter z glavno nalogo: zagotoviti red in mir. Inšpektorat milice uprave za notranje zadeve Ljubljana mesto (IM UNZ Ljubljana mesto) in RSZN sta izdelala oceno razmer v zvezi s tekmo, na podlagi katere je nato 2. novembra ljubljanski IM UNZ naredil obširen načrt preventivnih in varnostnih ukrepov. Ta osem strani dolg dokument v oceni razmer sicer izrecno ne omenja besede miting, izpostavlja pa nevarnost, ki so jo predstavljali navijači gostujočega moštva, ki so bili po dotedanjih izkušnjah »možni kršitelji javnega reda in miru in drugih oblik ogrožanja varnosti«.
Po besedah takratnega načelnika IM UNZ Ljubljana mesto, Pavla Čelika, je inšpektorat ocenil, da bi »lahko tekma pomenila neko obliko mitinga«, oziroma da bi navijači Crvene zvezde »utegnili izvesti vsaj pomanjšani miting resnice«, saj »ni bilo izključeno, da navijači iz jugoslovanske prestolnice ne bi služili kot vžigalnik za miting«, ki bi se jim poleg precejšnjega števila navijačev iz Ljubljane utegnili pridružiti tudi drugi v Sloveniji živeči občani, ki so prihajali iz Srbije, Črne gore in Bosne in Hercegovine. Po predvidevanjih organizatorja je bilo na tekmi pričakovati 20.000 gledalcev, med njimi do 1000 navijačev iz Beograda, ki bi v Ljubljano prišli z vlakom, in najmanj 500 t. i. stalnih navijačev Olimpije.
Za zagotavljanje varnosti in reda je milica pripravila konkretne ukrepe svojega delovanja pred tekmo, med njo in po njej, hkrati pa se je po pomoč obrnila tudi na sistem družbene samozaščite. Kot že nekajkrat v podobnih primerih do tedaj se je milica na skupnih sejah s svetom za telesno kulturo in svetom za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito pri predsedstvu mestne konference SZDL Ljubljana dogovorila za sodelovanje pri zagotavljanju varnosti, kar je bil tudi eden izmed ukrepov, ki jih je predvidevala Evropska konvencija o nasilju in nedostojnem obnašanju gledalcev na športnih prireditvah, zlasti na nogometnih tekmah.
To konvencijo je Svet Evrope sprejel že leta 1985, po tragediji na stadionu Heysel v Bruslju istega leta, a čeprav jo je Jugoslavija ratificirala šele avgusta 1990, je bila že dve leti pred tem dana v razpravo po jugoslovanskih republikah in tako tudi podlaga pri pripravi ukrepov milice. Ta se pri tem ni osredotočila le na zagotavljanje miru in varnosti na stadionu in v njegovi okolici, temveč na širše območje Ljubljane oziroma je s spremljanjem zbiranj in odhodov navijačev v Ljubljano iz drugih krajev po Sloveniji ter z nadzorom nad cestnim in železniškim prometom v smeri proti Ljubljani varnostno pokrivala celotno Slovenijo.
V Ljubljani je naloge skupaj opravljalo 340 uradnih oseb, od tega je bilo 292 miličnikov in 35 starešin. Pomoč je prišla tudi iz drugih uprav milice, in sicer je 172 miličnikov posebne enote milice (PEM) prišlo iz Kranja, Celja in Slovenj Gradca. Posebno je bilo delovanje ljubljanske PEM, ki je bila izvzeta iz klasičnega delovanja PEM in bila predvidena za pomoč pri opravljanju rednih nalog milice, s tem pa pravzaprav delovala kot redna milica, le da z višjo stopnjo aktivnosti. Enak sistem so nato v Ljubljani uporabili tudi v času preprečitve mitinga resnice, tako da je varovanje te nogometne tekme PEM, pa tudi nasploh organov za notranje zadeve predstavljalo nekakšno »generalko«.
Zanimivo je, da je bil med prijetimi tudi Željko Ražnatović – Arkan, vodja Delij, ki ga je milica sicer poznala po imenu, ne pa tudi po videzu.
Sam dogodek je minil razmeroma mirno, brez večjih izgredov, saj je milica že zjutraj ob prihodu vlaka iz Beograda skupino okoli 150 navijačev »pospremila« na stadion, kjer so ostali pod njenim nadzorom vse do konca tekme. Enako je milica čez dan storila tudi z osebami, na katere je naletela v mestu in za katere je sumila, da bi lahko bili Delije oziroma potencialno nevarni za javni red in mir. Tako je pred tekmo prišlo do vsega skupaj le treh omembe vrednih incidentov, katerih rezultat je bil 51 prijetih, ki so jih privedli v enoto milice, od teh pa so 4 pridržali do iztreznitve, so jih predlagali sodniku za prekrške, 21 pa fotografirali in jim odvzeli prstne odtise. Zanimivo je, da je bil med prijetimi tudi Željko Ražnatović – Arkan, vodja Delij, ki ga je milica sicer poznala po imenu, ne pa tudi po videzu.
Nogometna tekma je veliko pozornosti vzbudila tudi v tiskanih medijih, predvsem pri Delu in Dnevniku ter športnem dnevniku Sportske novosti, ki so že nekaj dni pred tekmo o njej poročali skoraj vsak dan, medtem ko je beograjski dnevnik Politika obširneje o njej pisal šele na dan dogodka. Po tekmi je novinarsko pisanje o tekmi hitro ponehalo, kar pa ni nenavadno glede na to, da se v Ljubljani, razen nekoliko nepričakovane zmage Olimpije, ni zgodilo nič pretresljivega. Je pa zato zanimivejša primerjava časopisnih člankov navedenih dnevnikov, predvsem primerjava med Politiko in slovenskima oziroma hrvaškim dnevnikom, ter poročanje slednjih o nešportnih vidikih tekme pred njo in po njej.
Delo, Dnevnik in Sportske novosti so v dneh pred tekmo večino prostora v svojih člankih namenjali sami tekmi s športnega vidika in pa raznim obšportnim zadevam, kot so podatki o začetku prodaje in številu prodanih vstopnic, o organizaciji dogodka ipd. O morebitnih politično motiviranih neredih navijačev ali izvedbi mitinga časopisi, če izvzamemo Delov intervju s Pavletom Čelikom, ki je podal nekaj splošnih informacij o navijačih in varovanju tekme, niso posvečali posebne pozornosti. To pa ne pomeni, da se o tem v javnosti ni šušljalo. Temu pritrjuje tudi opazka v omenjenem intervju, ki omenja »govorice o neredih, ki naj bi jih povzročali športno in drugače razgreti navijači«, in govor direktorja Olimpije Iztoka Kraševca na novinarski konferenci pred tekmo, v katerem je zatrdil, da ne želijo nikakršnih mitingov ene ali druge strani in podpore s tribun kateri koli dnevni politiki. Te besede so objavile le Sportske novosti, kljub temu da sta prispevek z novinarske konference pripravila tudi oba slovenska dnevnika.
Časopisi so si bili enotni, da sta dobra organizacija in delovanje vseh, ki so skrbeli za varnost, še posebej pa milice, preprečila neželene dogodke.
Da so v javnosti pred tekmo resnično krožili resni pomisleki, da bi lahko prišlo tudi do mitinga, so jasneje pokazali članki omenjenih dnevnikov in še posebej tednika Mladina v dneh po tekmi. Čeprav so časniki o njej pisali le kratek čas, so ji namenili veliko pozornosti, tudi konkretnemu navijaškemu in drugemu »nešportnemu« dogajanju. Z izjemo Dnevnika so vsi ostali časopisi poročali o špekulacijah, da bo tekma »uvod v ‘pravi’ miting v Ljubljani«, in o strahu, da bo »bežigrajski stadion poligon eskalacijam napetih mednacionalnih odnosov«, ali da bi Zvezdini navijači poskusili »Ljubljančanom preveč nazorno pokazati, kako se je pri njih v Srbiji dogajalo ljudstvo«. Časopisi so si bili enotni, da sta dobra organizacija in delovanje vseh, ki so skrbeli za varnost, še posebej pa milice, preprečila te neželene dogodke. Podrobneje so opisali vse incidente, ki so se zgodili tistega dne, in pri tem izpostavili prihod hrvaških navijačev iz Zagreba, Reke in Splita, ki so bili glavni nosilci predvsem verbalnih spopadov z navijači Zvezde pred začetkom tekme. Kljub vsemu so ocenili, da je navijanje med samo tekmo potekalo v »dokaj sprejemljivih okvirjih športnega spodbujanja« in da »političnih parol med njo domala ni bilo«.
Na drugi strani se je vprašanju mitinga beograjska Politika izognila in več pozornosti pred dogodkom in po njem posvetila informacijam o rekordnemu zaslužku in obisku na bežigrajskem stadionu. Že pred srečanjem moštev je dnevnik poročal o obljubah domačinov, da »bodo igralci najuglednejšega jugoslovanskega kluba doživeli spektakularen sprejem«, in to ponovil tudi po njem, ko naj bi Ljubljančani »zelo lepo sprejeli Crveno zvezdo«, društvo navijačev Olimpije pa naj bi kapetanu beograjskega moštva celo poklonilo nagrado za uspehe, ki jih dosega njegov klub, pri čemer je to »izzvalo simpatije stadiona za Bežigradom«.
Glede na to, da je bilo po mnenju udeležencev derbija ozračje vse prej kot gostoljubno, čeprav tudi ne pretirano sovražno, trditve Politike sprožajo dvom in nehote kažejo na podobnost s poročanjem o načrtovanem mitingu resnice v Ljubljani ter trditvami udeležencev mitingov, da jih v Sloveniji ljudje pričakujejo z odprtimi rokami. O navijaških incidentih Politika ni poročala, pohvalila pa je varnost in označila obnašanje navijačev obeh klubov za »korektno«. Čeprav beograjski dnevnik za razliko od slovenskega tiska ni poročal o kakršnih koli drugih zunajšportnih dejavnikih, ki bi se lahko odvijali ob srečanju, se ni mogel izogniti dvema dnevnopolitičnima opazkama. Prva je zadevala »političnega ekshibicionista«, kot so ga imenovali, Janeza Janšo, kateremu naj ne bi dovolili, da na stadionu uprizori svojo igro, in čigar popularnost je nizka tudi v Sloveniji. Druga opazka pa je letela na uradnega napovedovalca na stadionu, ki je ob koncu tekme gostujoče navijače nagovoril v srbohrvaščini, ob kar se je novinar pikro obregnil z besedami »v kolikor to v teh časih kaj pomeni«.
