Z dovoljenjem portala Nogomania objavljamo zanimivo kolumno bivšega direktorja Olimpije in sedanjega trenerja NK Brinje iz aprila 2010.
Sanel Konjević
Nogomet in ulica. Pojma, ki živita drug ob drugem in ki vračata spomin na romantične začetke nogometnih karier. Žal se v modernem času zdi, da je ulica postala stvar preteklosti.
Uličarji so odraščali ob svoji najljubši zabavi – nogometu.
Uličar je beseda, ki nosi negativen predznak in načeloma predstavlja osebo, ki je ostala brez vsega in živi na ulici. V nogometnem žargonu ta beseda simbolizira nogometaše, ki so svoje prve nogometne korake naredili pred blokom na »betoncu« ali pa celo na cesti, izmikajoč se avtomobilom in drugim drvečim prevoznim sredstvom. Uličarji so odraščali ob svoji najljubši zabavi – nogometu. V družbi številnih kolegov, ki jim je nogomet pomenil boj, igro, jok, smeh, skratka, druženje in odraščanje. Teh nogometašev, uličarjev, ni več. Oziroma izumirajo, naslednikov pa žal ni.
Ta kolumna je odziv na nedavno Siolovo anketo o najprimernejšem vzdevku naših nogometašev, ki bodo branili slovenske barve na letošnjem SP. Verjamem, da si večina bralcev in ljubiteljev nogometa in reprezentance želi imeti vzdevek po zgledu ostalih reprezentanc (beli orli, galski petelini, furija … ), ki bodo nastopile na SP, a se hkrati zavedamo, da je to Sizifovo delo; iskati nek vzdevek in ga nekomu dodeliti le na podlagi aktualnega spletnega izbora (ter z neprijetnim občutkom iskanja imena pod prisilo) je sila nenavadno in hkrati skregano z zdravo logiko.
Vzdevki večine reprezentanc so stari vsaj toliko kot njihovi prvi nogometni uspehi. Zato je zame ta anketa enaka debati o skupnih barvah opreme vseh reprezentanc v ekipnih športih. Tudi sam se strinjam, da je prav, da naši reprezentanti v različnih športih nastopajo pod enotnim videzom, saj na tak način krepimo tudi imidž Slovenije. Bojim pa se, da smo tudi tu, kot pri enotnih barvah dresov, najmanj 20 let prepozni…
Pač, zamudili smo vlak, na katerem ni pritožb. O tej sicer pomembni temi se prej na žalost ni razmišljalo, sedaj pa imamo vedno dovolj tehtne razloge za in proti. Tudi če se zdaj odločimo za nekaj unikatnega, bo to krasilo le fante, ki so trenutno na sceni. Ko bo prišla na vrsto nova generacija, se bo vzdevek izgubil, zato vzdevke pustimo sponzorjem in ostalim, ki jih bodo potrebovali pri svojih reklamnih kampanjah. Verjamem, da bo pravi vzdevek prinesel čas, ne anketa.
To, da naše reprezentante krasi srčnost, borbenost, genialnost in še kaj, ne pomeni, da jih bomo – vsaj upam – krstili s pridevniki kot so Srčni, Borci, Geniji, še manj pa Triglavski tigri, Lipicanci, Karantanci in podobne nebuloze, ki smo jih lahko prebrali na Siolovi spletni strani.
Večino teh fantov poznam, nekatere malo bolje, druge malo manj, in vem da so nosilci sedanje reprezentance predvsem tisti, ki so svoje nogometno kariero zaceli na ulici.
Kljub vsemu sem v zadnji debati, ki sem jo imel na to temo v svoji družbi, napel ušesa, ko je kolega te fante poimenoval »uličarji«. Večino teh fantov poznam, nekatere malo bolje, druge malo manj, in vem — kot verjetno tudi vsak boljši poznavalec razmerij in odnosov v garderobi in na igrišču — da so nosilci sedanje reprezentance predvsem tisti, ki so svoje nogometno kariero zaceli na ulici. Uličarji torej.
Verjetno bodo številni trenerji po Sloveniji, ki so se po novem zgodovinskem uspehu naših fantov trkali po prsih, češ, tudi jaz sem te fante treniral, zdaj jezno sopihali ob branju teh vrstic. Toda povejte mi, kdo je v novoustanovljenih nogometnih šolskih razredih in z raznimi Coerverjevimi metodami učil Sarmo, Ilketa, Kirota, Zlajota, Mišota in druge, driblingov in ostalih nogometnih veščin? Odgovor je seveda ulica.
Ko ni bilo Facebooka, mobitela in stav kot vira zaslužka oz. trošenja denarja za otroke od 11 let naprej in ko je bila »ševa« oziroma »pepček« najboljša šola za vse, ki so si želeli postati »igrači«
Ulica jim je veliko dala, mimo tega ne moremo. To je verjetno zadnja generacija, ki ima igralce, ki so se svojih prvih nogometnih trikov, fint, preigravanj učili na igrišču pred blokom, na ulici, kjer so bile slečene majice oznaka za gole, kjer ni bilo »markircev« in je ena ekipa igrala zgoraj brez, z igro na male gole košarkarskega igrišča. Ti fantje so se udeleževali vseh možnih turnirjev v malem nogometu, ne govorim o futsalu, temveč o tistem pravem in edinstvenem »haklu«, ki so/smo se ga učili še od zadnjih študentov bivših YU republik po vseh »betoncih«, takrat ko se je »zgubljanje časa« pred blokom vedno končalo z nekim novim trikom. Ko ni bilo Facebooka, mobitela in stav kot vira zaslužka oz. trošenja denarja za otroke od 11 let naprej in ko je bila »ševa« oziroma »pepček« (sicer najbolj sovražna oblika ogrevanja »difovskih doktorjev nogometa«) najboljša šola za vse, ki so si želeli postati »igrači«; igrala se je pozno v noč, dokler ti ni kdo iz bloka polil vode na glavo ali poklical policije zaradi kršenja javnega reda in miru. Takrat, ko je fužinski “Pape Sušić” žongliral tako dolgo, da je na vsakem oknu nekdo spremljal našega Papeta in ga spodbujal, vse dokler ni prišla televizija in ga posnela, takrat, ko si hodil v sosednjo sosesko na razne športne pozdrave poletju, ki so jih mladinske ustanove organizirale za boj proti drogam, uličnim pretepom in ostalemu. Danes bi verjetno morali organizirati podobne dogodke z namenom boja proti odvisnosti od Facebooka, ostalih socialnih omrežij, stav, telefonov … Ljubljanske Fužine so tipičen primer fuzbalskih uličarjev, mali milijon ljubljanskih nogometašev izvira iz tega okolja in so še danes aktivni. Toda ni več novih generacij, redki so današnji mladci, za katere lahko rečemo, da imajo tisti nogometni šmekerski vic v sebi. Nogometne tehnike se danes fantje učijo skozi številne atletske igre na treningih. Zato je najboljši dribling tisti, ki ga izvedejo na playstationu. Pa brez zamere.
NZS je s številnimi projekti aktivna na področju večje promocije nogometa v državi. Kljub temu bo tisti, ki bo z nekim projektom vrnil fante (in dekleta) na ulice, zame postal kralj uličarjev. Le uličarji, ki so sicer vedno nepredvidljivi, a vedno srčni, borbeni, namazani z vsem žavbami, nas bodo znova odpeljali na prvenstvo. Pa če bodo imeli vzdevek ali ne.
