Prvič objavljeno na nkolimpija.com decembra 2004
Tine Zupan
Tistim, ki smo doživeli tako blowjob na ljubljanski obvoznici, kot nedeljsko kosilo pri ‘najljubših’ sorodnikih, je jasno, da pravkar pretekle pol-sezone ne moremo uvrstiti na nobenega od obeh polov lestvice vznemirjenja. Olimpija je res nihala in se v redkih prebliskih dotaknila enega ali drugega, kakršnokoli obliko standardnih predstav pa kar pozabite. Nihanj je bilo čez glavo in tu sploh ne gre za nihanja iz tekme v tekmo, pač pa za nihanja med samo tekmo, od dobrega v slab polčas, od slabe polovice polčasa v boljšo. Nesprejemljivo, nezanesljivo, negledljivo, prepotrebno Persena.
Sicer pa: za kaj naj danes navijač Olimpije živi? Za tistih nekaj poletnih nakupov, ki dajejo upanje v boj za posrano kanto in vrh slovenskega fuzbala? Da potem namesto te Olimpije, teh igralcev, ki so to izborili, teh navijačev, ki so upali in verjeli (to drugo precej manj kot prvo) igra nek šesto uvrščeni nezasluženec z bolj pošlihtanimi zadevami. Hvala lepa za tako vzburjenje.
Vseeno se dajmo poigrati s tem vzburjenjem, ki ga tako zavračamo. Torej: kot vrhunce sezone bomo vsekakor navedli visoko zmago v Mariboru in prvo (in ne pravo) prvenstveno zmago po letih in letih nad istim klubom za Bežigradom, poleg klasičnih obračunov pa si bomo zapomnili še navdahnjeno zmago nad Ljubljano v Zagorju in napredstavljiv pristop na pokalni tekmi v Celju, kjer dobrega občutka ni mogel izbrisati niti končni poraz po enajstmetrovkah.
Kar se tiče razočaranj na igrišču niti ne vem kje začeti. Že dva poraza v prvih treh krogih (Mura, Bela Krajina) nam nista najbolj pasala, ampak smo jih zaradi celega turastega cirkusa lažje pozabili in oprostili. Naslednje veliko razočaranje je zagotovo pomenila ‘nepomembna’ katastrofa v prijateljski tekmi s Šenčurjem (za tiste s slabim spominom, bilo je 1:5). Od tu naprej se je nervoza navijačev nadaljevala v povezavi z brezveznimi igrami Olimpije, kar je osemnajst dni po Šenčurju rezultiralo v vsesplošnem navijaškem puntu ob potekanju še enega sramotnega poraza. Po tej ‘vstaji’, ki v končni fazi ni spremenila ničesar, je pa pokazala, da srce v umirajočem klubu še bije, so nogometaši v zadnjih enajstih tekmah izgubili samo enkrat (Ajdovščina) in pristali na tretjem mestu po jesenskem delu brez pravih možnosti za resen preboj na vrh, kamor bolj kot kdorkoli drug želijo predvsem odgovorni v klubu.
In brez dvoma so šli ti ljudje spet po preverjenem receptu iz drugega stavka drugega odstavka, ki v prevodu pomeni prodajanje megle na račun dobre uvrstitve v prvenstvu (ki ne prinese ali pomeni nič) in pridno večanje dolgov. Ta recept ob prevečkrat doživeti ponovitvi ne pušča več prostora za prevaro in lažno navdušenje, pač pa vzbuja le še stud in nerazumevanje vseh vpletenih (navijačev, medijev in v končni fazi tudi od prej prisotnih igralcev).
In kako pretrgati to črevo? Kam zaviti, koga zamenjati, pregnati, pripeljati, ustoličiti, kako bi vse skupaj animirali, da bi prosperirali?
Kje je vsemogočni pastir, da reši to izgubljeno ovčko?
Igralci:
Jasmin Handanović: Dve tekmi (ena v pokalu, ena v prvenstvu) sta premalo za konkretno oceno. V pripravljalnem obdobju branil kar zanesljivo, v resnih tekmah obsojen na klop za rezerve.
Ermin Hasić: Se je izkazal kot zelo kvalitetna okrepitev in je bil po prihodu vselej eden najbolj zanesljivih igralcev. Pravi naslednik Boruta Mavriča in še en dokaz, da se iz Olimpije vedno lažje pride v reprezentanco in tudi kam drugam.
Fausto Budičin: Po skorajšnjem odhodu poleti je Budičin odigral dokaj stabilno sezono. Na nekaterih domačih tekmah presenetljivo aktiven v ofenzivi, po prekomandi na bočni položaj se je v zaključku sezone (pred vnovičnim povratkom v obrambo) nekoliko izgubil. Prihodnost v Olimpiji več kot vprašljiva.
Enes Handanagić: Brez pretiranih oscilacij, zanesljiv predvsem v igri z glavo, glede prizadevnosti vselej na nivoju. Vsi trenerji premalo izkoriščajo njegovo zmožnost prenosa žoge v teku čez daljše razdalje.
Boštjan Cesar: Prihod za dušo gledalcev, ki pa v konceptu razmišljanja kluba nadaljuje vizijo preživljanja iz sezone v sezono. Izvenserijski igralec v našem prvenstvu, ki pa je zaradi poškodb in izključitve odigral precej manj kot bi si želeli. Obrambo igra železno in navdušuje tudi z lahkotnostjo prenosa igra z ene na drugo stran.
Sani Trgo: Nepotrebna poletna kombinacija v kateri je sam igralec še najmanj kriv.
Aleksandar Popović: Po dobrih igrah na levem boku v 4-4-2 za časa pripravljalnega obdobja je kasneje kot četrti tujec spet izvisel. V končnici prvenstva je ponovno dokazal, da ga je Olimpija v zadnjem letu in pol veliko premalo koristila in bo očitno pustila, da še en zanimiv mlad nogometaš svojo zanimivost unovči drugje.
Rusmin Dedić: Zelo zanimiv prihod tik pred dvanajsto. Najbolje tehnično podkovan igralec v Olimpiji trenutno, ob tem pa tudi zelo zadovoljivo borben. Ostaja občutek, da so bile njegove sposobnosti prebijanja po boku veliko premalo izkoriščene. Naravni desni bočni za 4-4-2, klasični slovenski 3-5-2 pa mu jemlje preveč sape.
Blaž Puc: Spet je standardno več tekem presedel in prihajal v igro pozneje, tokrat pa ga je zapustil še tisti vitalni del njegove igre, ko je minutažo maksimalno izkoriščal z doseganjem golov. Letos je zadel le enkrat in verjetno se bo morala ta njegova že standardna zgodba z Olimpijo počasi končati.
Evzal Dželadini: Sem in tja dobil priložnost v zaključkih srečanj, predvsem tedaj, ko so druge igralce pestile poškodbe ali kazni. Brez učinka in (v primeru nespremenjene zasedbe in usmeritve kluba) z vprašljivo prihodnostjo.
Janez Aljančič: Mogoče celo največja žrtev Olimpije letos. Po zelo dobrih igrah v pripravljalnem obdobju na desni strani štiričlanske obrambe, je po odhodu Baruna moral najprej krpati levi bok, po prihodu Abd Raba in izpadu Popovića kot četrtega tujca, pa je moral v sistemu 3-5-2 sam pokriti levi bok. Vse te rotacije so igralcu, ki je zelo odvisen od psihe, seveda bolj škodile kot koristile, prav tako ekipi.
Darijan Matić: Nedvomno odkritje sezone in fantastična pridobitev. V neki drugačni Olimpiji bi fant moral dobiti ‘stoletno’ pogodbo in bi nekoč iz Ljubljane odhajal na velika vrata. Sijajne predispozicije, tehnično odličen, s fantastičnim pregledom igre in veliko zmožnostjo odigravanja v širino in v prazen prostor, poleg tega pa še skrajno borben. Mogoče najmodernejši nogometaš v slovenski ligi.
Anton Žlogar: Nadomestni kapetan v odhodu je odigral standardno pol-sezono s svojim standardnim učinkom. Pri Olimpiji se je skozi leta usidral v srca navijačev in mu – kljub temu, da je njegov odhod velika izguba – privoščimo pobeg iz tukajšnjega dežja (beri simbolično) na ciprsko sonce.
Blaž Brezovački: Produkt domačega mladinskega pogona je Olimpiji padel z neba v naročje, kot prava stereotipna mačeha pa mu je – kot že mnogim prej – v zahvalo začela uničevati kariero. Mladenič, ki je bil leto nazaj tik pred mladoletnim odhodom v tujino zdaj ne igra niti za mladince (kjer lahko igra še dve leti) niti za člane. Nekaj časa se je sicer še pojavljal v ekipi in je svoje oddelal povsem spodobno, kasneje pa se je kot kaže v trenerjevih zamislih vdrl v zemljo.
Dušan Kosić: Še ena sezona džokeriranja in čakanja na kanto za Duleta. Kako dolgo še?
Nedim Jusufbegović: Po poznem poletnem povratku je dobro igral na desnem boku v 4-4-2 in tudi v napadu. Po težki poškodbi že v drugem krogu se je zmagovito vrnil proti Mariboru, kjer pa kljub zadetku še ni bil tisti pravi. Tudi nad njim za naprej visi velik vprašaj.
Dragan Erbida: Eden največjih odkritij pripravljalnega obdobja je, ko se je šlo zares, padel v pozabo in izginil iz vseh kombinacij. Še en primer kako se NE dela z igralcem.
Aleksandar Zečević: Bivši kapetan mladincev ni na voljo dobil niti minute. Glede na to, da je na njegovem igralnem mestu v sredini največja gneča bo verjetno kmalu srečo moral poiskati drugje.
Zoran Pavlović: Okrepitev, ki je na trenutke pokazala svoj razkošen talent, še vedno pa se poraja vprašanje, če ne bi Olimpija v tem času za veliko manjši denar lahko afirmirala kakšnega mlajšega nogometaša. Pavlović se kot vodja na igrišču ni dovolj izpostavil in s svojo kvaliteto ni toliko izstopal, da bi lahko upravičil svoj prihod in svojo plačo. Zelo nesmotrna poteza uprave v času največje cerkvenosti miši za Bežigradom.
Branko Ilić: Solidna pol-sezona iz katere pa bo Ilke zagotovo po lepšem pomnil preboj v državno reprezentanco, kot pa igranje za svoj klub. Za branilca še vedno preveč želi igrati, vprašljiva je tudi njegova igra z glavo iz česar vlečemo zaključke, da bi se moralo Iliću najti mesto nekje dlje od svojega gola, kjer je tudi preigral večino svojega življenja. Zagotovo bo odhod (če/ko do njega pride) največja srčna bolečina navijačev in še ena cvetka v nizu poslovanja za Bežigradom.
Sebastjan Cimirotić: Zlati deček ljubljanskega fuzbala se je po slabi lanski polsezoni le vrnil v strelsko formo in spet postal najpomembnejši člen Olimpije. Veseli smo tudi prenehanja kriljenja z rokami ob neuspelih potezah soigralcev, predvsem pa bolj samozavestne igre kralja driblinga, ki je tudi prinesla sedem jesenskih zadetkov prvega strelca ekipe. Če je nov odhod v tujino v tem trenutku najbolj pametna poteza je vprašljivo, še bolj pa je vprašljivo igrati v okolju kjer se ne ve, kdo pije in kdo plača (pa čeprav je to v tem primeru Mobitel).
Maksut Azizi: Nedefiniran v poziciji (napadalec ali desni bočni) in statusu v ekipi. Zagotovo bo za kakršnokoli kariero moral začeti igrati, kar pa bo v Olimpiji verjetno težko.
Miloš Popivoda: Vratar, ki nikoli ni znal požreti svojega ponosa in je to, kot že mnogi prej, plačal z glavo. Njegove napake v prvih dveh kolih so bile dejstvo, vendar kot bi rekli Angleži: Poor boy, he never had a chance.
Mohamed Abd Rabo: Igralec na katerega smo dolgo čakali in ga hitro izgubili v suspenz. V nekaj tekmah je pokazal, da mu je igranje fuzbala vse prej kot tuje, bo pa s svojo nedelavnostjo in pretiranim simuliranjem težko kam prilezel.
Milivoj Bračun: Nepričakovanega zmagovalca dirke za trenerja Olimpije navijači niso pričakali odprtega objema, poleg tega pa se je že v začetku mandata srečal z znamenitimi turi, vrhunec sezone pa mu je gotovo predstavljal udarec s palico po glavi, ki ga je prejel na famozni tekmi s Publikumom. Pri Bračunu njegovo poznavanje zakonov igre ni sporno, je pa mogoče to za trenerja Olimpije za nekatere celo najmanj pomembna vrlina, bolj v ospredje pa sili njegova prašnikarjevska neprebavljiva retorika in predolgo sklicevanje na ture, poleg tega pa tudi preveč pazljiva igra, ki je naletela na splošno neodobravanje pri mnogih (še preostalih) obiskovalcih stadiona za Bežigradom.
Ob vseh teh hibah pa se morajo navijači zavedati dejstva, da je v sedemnajstih jesenskih tekmah zbral (navkljub infekcijski težavi) le dve točki manj od lanskega vojskovodje (lani se je jeseni odigralo osemnajst krogov), ki pa je seveda ob slovenskem živ-žavu z Olimpijo odigral tudi štiri evropske tekme, ki zagotovo še zmanjšajo motivacijo za dogajanje in udejstvovanje na slovenskih travnikih. Bračun si največji minus zasluži za odstopanje od sistema 4-4-2, ki ga je ustoličil na začetku in je od njega po lastnih besedah odstopil zaradi neprimerne igralske zasedbe.
To zadnje potrjuje, da je Olimpija v prestopnem obdobju kljub nekaterim zvenečim okrepitvam poslovala slabo, neracionalno in ne v službi sistema, predvsem pa se je premalo časa posvečalo iskanju levičarjev, ki jih v ekipi srce parajoče primanjkuje. Dejstvo je, da se je od sistema odstopalo zaradi hlastanja za rezultatom, kar pa je osrednji motiv životarjenja kluba v zadnjih letih in zavračanja gledanja problemu v oči.
