Oldřich Žurman
Prvič objavljeno v knjigi Zlatna knjiga nogometa, 1983
Na zasedanju v Zürichu ni bilo odločitve o tem, kje bo svetovno prvenstvo leta 1930. Tudi vprašanje financiranja ni bilo razjasnjeno. O tem je odločal kongres v Barceloni leta 1929: država, ki bo organizirala prvenstvo, nosi vse stroške organizacije in mora nadoknaditi vse stroške sodelujočim državam, potne stroške in stroške nastanitve, prav tako tudi za sodnike in predstavnike FIFE. Mora se tudi obvezati, da bo pokrila izgube, če prihodki ne pokrijejo izdatkov.
Na tem kongresu je bilo treba tudi izbrati organizatorja prvega prvenstva. Najprej se je računalo, da se bo prijavilo veliko število držav kandidatk, toda ko so slišali za pogoje, mnogi niso hoteli kandidirati. Na koncu je ostalo pet kandidatov: Italija, Španija, Švedska, Nizozemska in Urugvaj.
Kandidatura Urugvaja je presenetila evropske delegate, saj so smatrali, da je zelo drzna. Poleg tega se je ideja o prvenstvu rodila v Evropi in kako naj se zdaj to izvede nekje drugje, tisoče kilometrov stran?
Urugvaj je poslal na kongres človeka, ki je bil nadarjen govornik s polno denarnico. Temu gospodu je bilo ime Enrique Buero, očaral je vse prisotne na kongresu in iz njega se je vsul plaz besed: »Vse kar mislijo evropski predstavniki je res in naj mi oprostijo drznost naše kandidature. Ampak gotovo mi moji cenjeni kolegi ne bodo zamerili, če poudarim, da so urugvajski nogometaši že dvakrat zapored osvojili olimpijsko zlato, kar je tudi glavni razlog, da smo se odločili kandidirati. In naj mi moji spoštovani kolegi ne zamerijo, če poudarim, da moja mlada, a krasna dežela obeležuje leta 1930 stoletnico neodvisnosti. Že danes lahko vsem prisotnim gospodom zagotovim, da bo vlada moje države prevzela vse stroške, brez ozira na težo tega bremena. Urugvaj bo do zanje črke izpolnil vse pogoje, ki jih je kongres določil. Še več, Urugvaj je že zakupil posebno ladjo, ki bo ekipe iz Evrope pripeljala do Montevidea, da jim na poti ne bo dolgčas in se bodo lahko skupaj zabavali.«
Zadnji adut je bil odločilen: »Mesto Montevideo se je odločilo zgraditi – čeprav je zelo malo časa, samo leto dni – za svetovno prvenstvo nov štadion za 100.000 gledalcev, Estadio del Centenario. Glavni projekt je že pripravljen in čaka se samo, kaj bodo rekli gospodje delegati tukaj v Barceloni …«
Ko je končal, je zavladala v dvorani popolna tišina. Po suhoparnih govorih evropskih predstavnikov, ni česa takega nihče pričakoval. In naenkrat aplavz in stisk roke Urugvajcu. Naslednjega dne je Buero poslal telegram v Montevideo: »Začnite graditi Estadio del Centenario – stop – Buero – stop!«
Vse je bilo torej v najlepšem redu. Tako je bilo vsaj videti. Izbor Urugvaja je bil enoglasen in sprejet z navdušenjem, a kmalu so se pojavile komplikacije. Le malo je manjkalo, da se ne ponovi leto 1906. Ko je bilo namreč potrebno, da evropske dežele potrdijo svoje sodelovanje na prvenstvu, se ni prijavil nihče! Kar naenkrat so se vsi prestrašili trimesečne pustolovščine in plovbe čez ocean. Kdo pa bo klubom nadoknadil stroške, ker bodo za tako dolgo izgubili najboljše igralce? Klubi so zahtevali nadomestilo za izgubljen zaslužek, bali pa so se tudi poškodb svojih igralcev.
Do konca leta 1929, ko je bil zadnji rok za prijave, se iz Evrope ni prijavil nihče! Konec januarja 1930 se je v Evropi zopet pojavil Enrique Buero, povsem drugačne volje kot v Barceloni: »Mi izpolnjujemo in izpolnili bomo vse svoje obveznosti. Gradimo gigantski štadion! Kaj pa delate vi v Evropi? Izdali ste nas! Izstopili bomo iz FIFE in z ostalimi južnoameriškimi državami ustanovili svojo nogometno federacijo!« Na koncu je zagrozil: »Oko za oko, zob za zob! Če Evropa ne pride v Urugvaj, boste doživeli maščevanje: bojkot Evrope!«
V taboru FIFE je bil preplah. Gospod Buero je dal vsem jasno vedeti, da bo FIFA plačala vsa prazna mesta rezervirana za prevoz evropskih moštev do Urugvaja in nazaj. Rimet in Delaunay sta krenila v akcijo: sedem dni se skoraj ni prekinjala telefonska povezava med sedežem FIFE in mest, kjer so imele sedeže nacionalne nogometne zveze. Mladi svetovni organizaciji je grozil razkol. Jules Rimet je kar mesec dni potoval naokoli po Evropi in je uporabil vse svoje diplomatsko znanje za pogovore s predsedniki nacionalnih zvez, z ministri, predsedniki vlad in držav, s kralji.
In kot zadnja se je, kljub težavam, prijavila še Jugoslavija.
Predsednik njegove države mu je obljubil pomoč in francoska prijava je prišla prva. Romunski kralj se je sam odločil, da bo prijavil svojo državo. Zganili so se tudi Belgijci. In kot zadnja se je, kljub težavam, prijavila še Jugoslavija. Težava je bila v tem, da klubi takratnih Zagrebške in Splitske nogometne podzveze niso hoteli dati svojih igralcev reprezentanci. Štiri evropske države niso mogle v pravi luči predstavljati tedanjo moč evropskega nogometa.
Koliko časa je minilo od leta 1904? Kljub otroškim boleznim, ki so spremljale zibelko prvega svetovnega prvenstva, se je veliki sen nekdanjih pionirjev vseeno uresničil. Nadaljnji razvoj dogodkov je pokazal, da je bila njihova zamisel genialna. Da Robert Guerin in C. A. W. Hirschmann nista bila utopista …
A vse to je bila le predigra. Prava zgodovina nogometa se je začela, v svetovnem merilu, s prvim svetovnim prvenstvom.
(Konec.)
Iz hrvaščine prevedel Miha Zupan.
