Prvič objavljeno v časopisu Slovenski narod, maja 1923
Dne 9 t. m. pretečejo tri leta, odkar se je ustanovil v Ljubljani sportski klub Primorje. V tej razmeroma kratki dobi je uspelo nekoličini sportskih idealistov ustvariti društveni organizem, razviti sportsko misel v klubovih sekcijah ter zgraditi sportske naprave, ki so po obsegu in uspehu daleč naokoli brez primere. Ne bo odveč, ako predočimo slovenski javnosti nekaj podatkov iz razvoja S. K. Primorja.
Znano je, da je obstojal v Gorici nekako od l. 1912 sportski klub »Jugoslavija«. Gorica kot središče tedanjega jugoslovenskega čutenja je zbrala tudi sportnike, povečini mlade in najmlajše dijake, pod okriljem nacijonalne ambicije, da se uveljavijo na sportskem polju. Zgodovina te »Jugoslavije« pripada zapravo S. K. Primorje, kajti ravno njeni najmlajši člani in igralci, ki so se po prevratu zatekli v Ljubljano, so položili društvene in sportske temelje današnjemu društvu. »Jugoslavija« je pred vojno igrala v Gorici proti italijanskim klubom, v Trstu, v Celovcu in v Ljubljani s tedanjim Hermesom. Posojala je tudi igralce za ljubljansko reprezentanco proti zagrebški, ozir. proti Hašku. Med njenimi igralci so se nahajali odlični tehničarji Gorjup, Banovec, Zuchiatti, Birsa, Mozetič in drugi.
V prva leta po preobratu pada oživljeno delovanje domačega S. K. Ilirija. Te napete tekme so vzbudile v igralcih in članih »Jugoslavije« stari sportski ogenj. Z romantičnimi sestanki po tivolskih nasadih so pripravili pravila in ustanovili dne 9. maja 1920 S. K. Primorje. Za prvega predsednika je bil izvoljen trgovec F. Batjel, znani goriški kolesarski sportnik. Med ustanovitelji najdemo gg. Černoviča, brate Bašin, Brumata, Mozetiča, Saksido, Birso P., Turnaja, Banovca, brate Slamiče in druge. V zapisniku prvega občnega zbora čitamo, da se S. K. Primorje ustanavlja v svrho gojitve sportske misli med primorsko omladino v Ljubljani. Klub naj bi tvoril nekako semenišče sportskih propagatorjev, da razvijejo sportske organizacije po končanih naukih v primorski neodrešeni zemlji. Poleg teh idealnih smotrov so priganjale na čvrsto delo še druge ambicije, kakor pokazati v Ljubljani, da tudi primorska omladina nekaj premore in da noče stati ob strani pri porajajočem se kulturnem življenju v svobodni državi.
V ustanovnem letu je delovala samo nogometna sekcija. Požrtvovalnost članov je omogočila dobro sportsko opremo in napredovanje nogometašev. Brez lastnega igrišča so bili igralci navezani na priložnostne treninge po predmestnih travnikih. Klub je napredoval od prvenstvene tekme do druge. Koncem prvega leta se je že premaknil v prvi razred ljubljanski. Že tedaj je klub razpolagal z dobrimi igralci in z močno rezervo.
V drugem letu stopajo nove energije na plan: lahkoatletična in plavalna sekcija ter naprava provizoričnega igrišča na Dunajski cesti. Pogajanja in dela skupno s S. K. Slovanom za igrišče na travniku ljubljanskega velesejma so se izjalovila in sklenila se je zveza s S. K. Sparta za skupno začasno igrišče za Aleksandrovo vojašnico. Klub je odkril odlične sportnike v bratih Vrečkih, Sancinu, Debeljaku, talentirane tekače v gg. Starcu in Perparju. Na tekmovanjih na Bledu se je waterpolo-moštvo placiralo med najboljša jugoslovenska moštva. V sportnem tednu 1921 je klub postavil najboljše tekače. Na drugem občnem zboru se je ukinilo pravilo, ki je omejevalo članstvo na rojene Primorce. Društvo je postalo splošno ljubljansko.
Odločilen razmah je klub doživel z vstopom sedanjega poslovodečega podpredsednika novinarja dr. J. Birsa ob žilavem sodelovanju odbornikov in sekcijskih načelnikov bratov Bašin, gg. Sancina, Debeljaka, Perparja, Starca in Saksida. Z neumornim propovedovanjem objektivnega, resnega in značajnega sportskega udejstvovanja so zanesli v klub novo voljo, v tekmovalno članstvo pa neodoljivo stremljenje po sportskih napredkih in zmagah. V vseh sekcijah je razcvetelo podrobno delo, treningi so se sistematizirali pod spretna načelništva vodstva.
Skupno s požrtvovalnostjo ravnateljev Josipa De Paulisa in Fr. Stublja ter z razumevanjem posestnika Fr. Peterce se je zgradilo današnje moderno igrišče na Dunajski cesti, s kakršnim se bi rado dičilo marsikako jugoslovensko mesto. V lahki atletiki, ženski in moški, so se vrstili uspehi. Najprvo stafetna zmaga skozi Ljubljano, uspehi na mednarodnih tekmovanjih v Beogradu, potem zmage pri otvoritvi klubovega igrišča, končno v ostrem boju prvenstvo Slovenije v moški in ženski lahki atletiki za l. 1922. Tudi plavalna sekcija je korakala od zmage do zmage in si priborila kvantitativno odlično zmago na Bledu s prvenstvom Slovenije za l. 1922. Sekcija si je najela ob Ljubljanici skromen prostor. Za obe panogi je šele S. K. Primorje zaneslo v Ljubljano pravo razumevanje in novo ljubezen.
Če danes veljajo Slovenci v državi na teh poljih, je to zasluga S. K. Primorje, ki je pošiljalo svoje tekmovalce na številne jugoslovenske tekme izven Slovenije. V svoji sredini čuva odlične starterje gg. Starca, Perparja in Valtriča, ki so po vsi državi priznani. Njegova moč so kratke proge. V plavalnem sportu pa vse panoge razen skokov. Tudi ima ta sekcija prvenstvo Jugoslavije v water-polo igri za leto 1922. V ženski lahki atletiki so se odlikovale gdč. Šantlova, Prevčeva, Zadnikarjeva in Cimpermanova.
Tudi nogometna sekcija se je v jesenski sezoni popravila. Zadnje tekme izven Ljubljane in proti Hašku so dokazale, da more vzdržati tudi težke mednarodne igre. Članstvo kluba tvori v prvi vrsti akademska omladina, tako da je klub zapravo akademski. Odtod izhaja tudi visoko pojmovanje sportskih ciljev in načina udejstvovanja v javnosti. Društvo je prehoresciralo klubske sodnike in prepuščalo svoja moštva strogi in nepristranski kontroli tujih sodnikov.
Pri vzgoji naraščaja in klubovega napredka se odbor drži načela, da si razvija dobro članstvo iz društva samega ter se mu v tem oziru ne more očitati najmanjše dejanje proti interesom ostalih klubov. Z vsemi klubi je gojil prisrčne stike, kjer se mu to ni posrečilo, je delovala zavist in omejenost.
Pri delu na sportskem polju zanaša klub s svojo barvo, zastavo in imenom zavest o neosvobojeni primorski domovini v najširše plasti slovenskega naroda. Je torej tudi izrecno nacijonalistično vzgojen. Klub šteje do 1000 članov ter okoli 200 izvršujočih in tekmovalcev. V javnosti uživa splošen ugled. Zanimivo je, da klub vzdržuje edino članska požrtvovalnost. To je tudi znak simpatije, ki se izkazuje klubovemu nacijonalnemu in sportskemu programu.
Ob triletnici, ki je pozitivna, kakor malokatera druga, more S. K. Primorje pokazati na štiri prvenstva Slovenije za leto 1922, na svoje veliko nogometno in lahkoatletično igrišče, na številne in kvalitativno najboljše sportnike Slovenije, na obsežno svoje članstvo. Duh, ki veje v tej sportski družini je svež in mladosten, dobro znamenje za bodočnost. Ogromni napredek slovenskega sporta, ki je združen s S. K. Primorjem, greni le dejstvo nevzdržnih medklubskih razmer v Ljubljani, o katerih je znano, da jih zastrupljajo dve, tri osebnosti, ki iz klubske zavisti ne uvidevajo objektivnih in poštenih pogojev vsestranske sportske sloge. Klub je doslej preziral to rovarjenje, ki je skrajno nečastno. Ob triletnici vabi S. K. Primorje ljubljansko omladino pod svoje okrilje. Tu bo našla pravo sportsko družnost, ostri tekmovalni duh in svežo nacijonalno idejo.
