Boris Škraban

Če bi kdaj pisal knjigo o Olimpiji … bi jo zame pisal nekdo drug, najbrž Miha Zupan, sam bi si izboril le, da ji dam podnaslov. In ta bi se glasil: O klubu, ki ni imel plana B. To stanje se začne že pri najvišjem organu klubu, skupščini, zboru članov ali kakorkoli se že imenuje ta najvišji organ. Namreč, ne bi želel biti v njihovi koži. Koži članov društva. Najkasneje vsakih 5 let so pred čisto pravo mefistovsko dilemo: ali skleniti pakt s hudičem (potrditi nekega, bolj ali manj sumljivega podjetnika) in kupiti čas, ali pa ne, in s tem pognati klub v najnižjo ligo. Kar si ne želi nihče. Verjemite, vlečenje kluba iz pete lige v prvo ni mačji kašelj. In ni nekaj, kar bi človek rad počel več kot enkrat v življenju.

Plana B nimajo nato niti poslovni direktorji, športni direktorji in trenerji. Predsedniki … bolje rečeno šerifi, ki vodijo klub od konca devetdesetih let prejšnjega stoletja, z redkimi izjemami vsakič naredijo kadrovski cunami. Nekateri le (!) ob nastopu mandata. Nekateri večkrat … v sezoni. Zakaj šerifi? Težko najdeš boljši izraz za nekoga, ki odloča čisto o vsem in vsakem; strukture, ki bi pomenila varnostno mrežo za klub po koncu njihovega mandata, pa v vsem tem času ne vzpostavi. In šerifi zato, ker se na koncu zgodbe vedno izkaže, da ima njihova nenadna ljubezen do nogometa in Olimpije globoke korenine v nepremičninskih poslih s še enim šerifom, in to tem ljubljanskim. In vsi po vrsti čakajo na ta monstruozni, največji transfer Jana Oblaka, ki bi klubu prinesel milijonsko odškodnino. No, pač ne klubu, ampak tistemu, ki ta klub trenutno financira. Ali kreditira. Ali kakor pač temu reče. V vseh recimo zadnjih desetih letih, kar je imel klub milijonske prestope svojih zvezdnikov, je transakcijski račun kluba še vedno na ničli. No, upam, da je. Ampak lahko se tudi motim. Ne bi bilo prvič. Bogme, zadnjič tudi.

Olimpija žre domače fante in uvaža igralce, zdaj z Reke, zdaj iz Zagreba, ki jih je potrebno rehabilitirati: igralsko, mentalno, tekmovalno, fizično, monetarno.

Poslovni direktorji in športni direktorji tako nimajo ne interesa in ne potrebe, da bi delali z lokalnim okoljem (igralci in trenerji), saj lahko, da jih že jutri ne bo. To se posebej pozna pri prestopih mladih igralcev v člansko ekipo, bodisi iz slovenskega okolja ali lastne, mladinske konkurence. Kakšnih prestopih iz domačega okolja? Natanko to. Olimpija žre domače fante in uvaža igralce, zdaj z Reke, zdaj iz Zagreba, ki jih je potrebno rehabilitirati: igralsko, mentalno, tekmovalno, fizično, monetarno. Olimpija je tako rekoč Center za rehabilitacijo. Nekakšna nogometna “URI Soča”.

Foto: M. Zupan

Prva zapoved vsakega posla je prodaja. Torej marketing in služba za odnose z javnostjo. In za oboje radi rečemo, da sta to področji, kjer se “ekonomizira z resnico”. Marketing in odnosi z javnostjo nista strokovna recenzija, to ni ocena bonitetne hiše. Prodaje ne dosežeš s tema dvema, svoj produkt pač moraš hvaliti. In prodajati. Na vsakem koraku. Tako pa je dovolj, da skavti drugih klubov omenijo, kako se v Olimpiji dela z igralci iz drugih okolij po Sloveniji, kako iz lastnega okolja (Olimpije) in kako to naredijo v klubu skavta.

Primer (imena niti niso pomembna, ampak princip pač): Jan Gorenc nam ni bil dober; zvlekli smo ga iz Krškega, ga posojali sem in tja,  držali na klopi, medtem ko so za prvo ekipo igrali bržčas najslabši branilci bližnje in daljne okolice. Po prihodu v Mursko Soboto je dobesedno iz avtobusa šel v prvo ekipo, kjer je tudi ostal. In to ne pri komerkoli, ne pri teh brezimnih trenerjih Olimpije, temveč pri Anteju Šimundži, ki ima več človeškega, strateškega in trenerskega “šlifa” v sebi kot kdorkoli v zadnjih 10 letih na trenerski klopi Zmajev. On in Oliver Bogatinov bi bila najbrž moja prva izbira za trenerja. Brez debate. Če to še ni zadosti, se omeni primer Jakoba Novaka, enega najbolj talentiranih igralcev svoje generacije. Dokler je bil čas, bi lahko iz njega naredili svojega Kronavetra, s tem da bi se mladenič kalil ravno ob tem igralcu in pobral vse, kar je koristnega. (Ne, raje smo odganjali tudi Roka, čeprav je znal za klub na le dveh tretjinah odigranih tekmah dati po petnajst golov na sezono, in je v igro vnašal dimenzije, ki jih lahko s trenutno zasedbo igralcev samo sanjamo. Ker je pač … “težak” karakter. In rad pove “svoje”. Le kdo ni. Le kdo ne. Vključno s piscem teh vrstic. Aja, Jakob je letos s Celjem osvojil kanto. Lahko bi jo z Olimpijo, če niste razumeli.

Še enkrat, marketing in odnosi z javnostjo. Ne recenzije in bonitetne ocene. Ne odslavljanje nogometašev po nekaj minutah.

In če še to ni dovolj, se omeni – recimo da skavtiram za Maribor (to analogijo najbrž vsi razumete) – primer, za katerega ne vem, če se spomnite. Rene Mihelič. Ofenzivni vezist, sicer višje kvalitete slovenske lige (protislovje že samo po sebi), najbrž pa ne več kot to, a zaradi svoje konstitucije ne ravno pravšnji za ravsanje z osrednjimi, glavo večjimi in močnejšimi vezisti. Maribor ga je kljub temu “prodal” (dobesedno in v prenesenem pomenu), pa ne bilo kam, ampak Portugalcem. In ne v bilo kaj, ampak v prvo portugalsko ligo. In ne za kikiriki, temveč za skoraj milijon evrov. Če se prav spomnim. Prestop precej boljših igralcev iz Olimpije težko doseže to ceno. Ker se nad njim niso zmrdovali. Ker so rekli: dajmo iz danega izvleči maksimum. Ker so ga pač kovali v zvezde. Ker so “zganjali piar”. In marketing. Še enkrat, marketing in odnosi z javnostjo. Ne recenzije in bonitetne ocene. Ne odslavljanje nogometašev po nekaj minutah. Ker ni carsko iz talentiranega narediti nekaj. Daj ti to naredi iz hloda.

Plana B nimajo niti trenerji. Zadnjih pet let z redkimi izjemami drajsajo vedno en in isti sistem (za katerega sicer nimamo ustreznih igralcev) in 13-14 vedno istih igralcev. Veliko znajo uporabljati vojaško terminologijo, vendar vojaško doktrino slabo poznajo. Izgovarjajo se na stare trenerske floskule in trenerske mite, ki se kar in kar trdovratno vzdržujejo na površju. In v naši zavesti. Recimo. Ekipo, ki zmaguje, se ne menja. Kaj je še takih? Aja, najboljša enajsterica. In take. In te fore. To je držalo petdeset let nazaj. Ali več. Jugoliga je imela sicer 18 članov, vendar se je igralo 34 ligaških tekem, danes se jih igra 36. Igralo se je precej počasneje, precej mehkeje in s precej več časa med tekmami. Danes na tekmi poka 90 minut. Dvakrat na teden. Nihče ne more trditi, da bo istih 13-14 nogometašev celo sezono igralo enako dobro, enako zavzeto, brez poškodb in kazni zaradi kartonov. No, tudi v tistih časih, ko je bilo težko “zajebat vse, kar se je zajebat dalo”, smo imeli trenerje-neznalice. Igralci so cepali od poškodovanih prepon. Ki so večinsko posledica nestrokovnega treninga. In takoj naštejmo še en, bolj pomemben razlog.

Foto: M. Zupan

Ker Olimpijo tudi v igralski zasedbi (ne samo operativno-vodstveni), vsaj dvakrat letno, zajame kadrovski cunami, ki se mu reče “prestopni rok”, kjer izgubimo 2-3 nosilce igre na vsake pol leta, je menjava “ekipe, ki zmaguje” in širitev “najboljše enajsterice”, ne kapric, ne nepotrebno kompliciranje in ne nepotrebno tveganje, temveč čista, neizpodbitna in nadvse potrebna nuja. Sicer si nepripravljen na nove okoliščine, in tvegaš takojšen izpad v evropskem pokalu, ki sledi, že proti vsaki, le malo bolj organizirani ekipi. Ne pripravimo se na jutri. To je. Kanta in pokal. Samo to je važno. Čeprav imamo na spisku, rosterju, po 30 igralcev. Naši trenerji so generali, ki imajo na voljo tri armade, na fronto pa pošiljajo vedno isto brigado, v vedno isti sestavi. In, kljub vsej vojaški taktični raznolikosti, vsako bitko bijejo z isto taktiko, na povsem isti način. Z istim orožjem. Izid je že vnaprej jasen. Bitko še dobiš, vojne ne. In nesposobni general, ki zavestno pošilja svojo vojsko v klavnico, je predmet postopka pred vojaškim sodiščem. Pardon, nisem jaz začel s temi vojaškimi analogijami. Trma in vztrajnost sta različna pojma. Trma košta. Druge. Nas.  

Kaj bi lahko bil plan B? Torej, omenjam šerife. To je sicer, kratkoročno gledano, idealno, kar se operativnosti tiče. Ni stalnih usklajevanj, dogovarjanj, parlamentiranja … vprašaš vedno enega in istega šefa, šerifa, majstra … ki ti da odgovor … in to je to. Dolgoročno gledano pa … si najkasneje vsakih pet let v mefistovski situaciji. Korak od brezna.

Skratka, plan B. Ki ga ni. In dokler ga ne bo … se beremo. Najbrž s povsem enakim tekstom.

Nekaj sem že namignil, ko sem zgoraj omenjal “varnostno mrežo”. To bi bila stalna organizacijska struktura v klubu, ki ni odvisna od vsakokratne, na novo izražene volje šerifa, oziroma ostane na položajih tudi, ko se glavni financerji menjajo. In skrbi za vmesno obdobje med dvema različnima glavnima financerjema, za denarno plat poslovanja kluba. Za nabiranje sredstev. Ne sicer v velikosti bogastva za prvo ekipo, za delovanje mladinskih struktur in stabilne prve ekipe pa vsekakor. Marketing in odnosi z javnostjo.

Iz česa je sestavljen marketing? To sicer lahko bolje odgovorijo oziroma povzamejo drugi, a nekaj očitnih področij le naštejmo: prodaja vstopnic, medijskih pravic (to sicer počenja za klub nekdo drugo, a vseeno omenimo), trženje z igralskimi pogodbami, prodaja artiklov z obeležji kluba, vadnine in podobno (tu pogrešam uradno akademijo, kjer bi igralce, proti plačilu seveda, tudi iz širšega regiona, namestili in jih izklesali do potrebnega igralskega in izobrazbenega nivoja). Pogrešam tudi večji angažma kluba v evropskih pokalih (to resnost, da imaš plan B pripravljen, tako kar se tiče zasedbe kot taktike, pa čeprav je oboje na koncu sezone povsem drugačno kot na njenem začetku), kjer načeloma lahko z nekaj uspešno odigranimi tekmami v klubsko blagajno generiraš več kot z vsemi 36 tekmami ligaškega tekmovanja. Skratka, plan B. Ki ga ni. In dokler ga ne bo … se beremo. Najbrž s povsem enakim tekstom. Najkasneje čez pet let.

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.