Prvič objavljeno 27. junija 2002 na nkolimpija.com
Šele v začetku pravkar minule sezone smo se na teh straneh posvetili še tistemu, kar nam je manjkalo že od samega začetka: podrobnejšem orisu mlajših selekcij nogometnega kluba (zdaj) Vega Olimpija. Glede na pomanjkanje informacij je bila že bežna predstavitev neprimerno boljša od poprejšnjega konstantnega molka, toda nekako se nam to ni zdelo dovolj. Kljub temu je tudi taka drobna in nepopolna predstavitev očitno blagodejno vplivala (no, vsaj tako si zelo radi domišljamo) tudi na igralce same, ki so se v pomladni sezoni izredno potrudili in prvič po sezoni 1998/99 v Ljubljano spet pripeljali naslov mladinskih prvakov Slovenije. Seveda smo izkoristili ta uspeh za povečano zanimanje za mlado moštvo. Koga najprej vzeti pod drobnogled iz ekipe, ki je kot celota igrala dobro?
Logična izbira je bil vodja ekipe, njen kapitan Branko Ilić. Ta svoje naloge ni opravljal samo z nošenjem traku okrog roke, ampak je bil tudi pravi vodja na igrišču. Čeprav ga ni ravno preveč skupaj, če veste, kaj mislim. Ehm, prej ravno obratno. A ne pustite se zavesti zunanji podobi – Branko sicer deluje kot nežen fant in tak je tudi v resnici. Na terenu pa … eh, to je pa že popolnoma druga zgodba. Ko sem ga videl prvič ostreje nastopiti, sem se takoj vprašal, če je to isti fant, kot sem ga videl malo pred tem. Naj povem takole: vesel sem, da mi ga ni treba srečati na terenu – kot nasprotnika. Tisti, ki misli drugače, bo potem že dvakrat premislil, ko pride do soočenja, ampak takrat bo že malce pozno. Pogovarjala sva se v prijetni senci na vroč junijski dan, nekje ob Linhartovi cesti.
Branko, kdo te je navdušil za nogomet?
“Nihče prav posebej. Mislim, da bi ga gledal in se potem navdušil za nogomet. Da bi rekel, zdaj pa moram trenirati nogomet zaradi njega … Ampak pred domačim blokom smo mulci ‘divjali’ za žogo in oče je bil ta, ki me je poslal trenirati v Olimpijo, ker je videl, da nekaj znam … da odstopam od sovrstnikov. In potem sva šla s kolegom, s katerim smo tudi dobri družinski prijatelji, in seveda z obema očetoma, na Olimpijo.”
Ti si iz Fužin … ta del mesta pa je prej ‘naravno zaledje’ Slovanu kot pa Olimpiji. Zakaj Olimpija?
“Najprej smo se precej pregovarjali, ali Slovan ali Olimpija. Potem pa smo se družno odločili za Olimpijo. Takrat so bili tu najboljši pogoji, čeprav je Bežigrad precej oddaljen od Fužin. Je pa tako, da so pomembno vlogo pri izbiri odigrali starši.”
Se spomniš kakega trenerja po dobrem?
“Predvsem se najbolj spomnim gospoda Radoslava Bečejca. On je in kot trener in kot človek res super. Ne bom ga pozabil, nikoli. Gotovo. Potem je tu seveda gospod Vukadin Lalovič, ki me je treniral nazadnje. Lalovič me je treniral tudi najdalj od vseh trenerjev, skupaj sva bila precej let, saj sem pri njem začel trenirati kot mlad igralec, pionir, kot mladinec pa sem zdaj tudi končal pri njem. Lalovič me je naučil veliko dobrega.”
Torej je Olimpija pravzaprav tvoj edini klub?
“Ja, tako je. Olimpija je moj edini klub.”
Čeprav si rekel, da te ni nihče posebej navdušil za nogomet, imaš pa gotovo nekoga, ki ga hočeš vsaj malce posnemati?
“Ko sem bil mlajši, sem navijal za Predraga Mijatoviča, ko je igral še za madridski Real. Zdaj imam več takih, od katerih bi rad posnemal kakšno dobro lastnost in zato zelo pozorno opazujem igro. Posebej zdaj, med svetovnim prvenstvom, se da veliko naučiti. Največ gledam Zinedina Zidana, saj tudi sam igram na podobnem mestu, na sredini igrišča. Podobno zanimiv je tudi Figo … in še bi se jih lahko našlo. Zanimivi so predvsem zaradi tega, ker so popolni nogometaši. Zidane, naprimer, igra dobro z obema nogama, telesno je dobro grajen, močan, zna z žogo, ima skok, dober je v dvobojih … vse ima. Ima idejo v igri, zna pripraviti priložnost soigralcu.”
Imaš kakšen hobi?
“Igranje igric za računalnikom! (smeh) Ali pa igranje na Playstationu. Seveda igram stalno nogomet. Tega ali pa košarko.”
Preteklo sezono si bil na spisku prvega moštva. Si sklenil pogodbo z Olimpijo?
“Lani bi jo sicer morali podpisati, a je nismo. Na lanskem spisku je bilo sicer še nekaj mladincev, pa noben ni podpisal pogodbe. Od letošnje generacije tudi ni še nihče sklenil. Ne vem, zakaj je tako.”
Kaj študiraš?
“Končal sem trgovsko šolo, zdaj pa se učim za ekonomskega tehnika-aranžerja. Se še kar ‘borim’ s tem (smeh). Upam, da bom kmalu končal.”
Imaš kak vzdevek?
“Kličejo me Ilke. Tako me je začel klicati prijatelj, družba pred domačim blokom pa je to povzela. Zdaj sem torej Ilke. Vsi me tako kličejo. V klubu, doma, povsod.”
Enkrat si spredaj, drugič zadaj. V reprezentanci sem igral na bočnem položaju. Oboje lahko igram, rajši pa sem bolj na sredini.
Katero igralno mesto ti najbolj ustreza?
“Najbolj na sredini igrišča in pa malce bolj desno. Sicer pa je od razvoja igre odvisno, kje se nahajaš v določenem trenutku. Enkrat si spredaj, drugič zadaj. V reprezentanci sem igral na bočnem položaju. Oboje lahko igram, rajši pa sem bolj na sredini. Tam lahko pokažem največ, z igranjem na tem mestu imam tudi največ izkušenj. Igral sem sicer tudi že polšpica, edino v obrambi nisem igral nikoli.”
Si opazil, da imaš kakšne hibe? Kaj pa prednosti?
“O, ja, še dosti mi manjka. Nisem še dovolj fizično močan, precej suh sem. (smeh) To bi moral popraviti. Kar se tehnike tiče, je tudi še precej rezerve. Vsak dan se učimo, kajne. Nikoli ni zadosti učenja, nikoli ne moreš reči: ‘Sedaj pa znam vse!’. Tega ni. Človek pri devetnajstih sicer misli, da ve vse, ampak to ni res. (smeh) No, vsaj jaz tako mislim. Še dosti se moram naučiti. Prednosti? Mogoče skok-igra. To mi gre res dobro … od nog. To sem izpilil na treningih in zdaj to prednost lepo izkoriščam.”
Kako poteka delo z mladimi nogometaši na Olimpiji?
“Vzgoja mladih se ne razlikuje preveč od generacije do generacije. Enake in podobne reči, ki smo jih počenjali že kot mlajši pionirji, delamo tudi zdaj. Gre preprosto za to, da se le s stalnim ponavljanjem naučiš nekih spretnosti. Da ti pride spretnost … v noge. In da potem to spretnost lahko uporabiš na sami tekmi. Nekatere zadeve morajo postati del avtomatizma, da glede njih ne izgubljaš časa za razmišljanje po nepotrebnem. Na tekmi itak nimaš preveč časa za razmišljanje. (smeh) “
Si opazil, da imajo trenerji neko filozofijo, ki jo želijo prenesti na mlade?
“Na tekmi je zelo malo priložnosti za kaj takega. Napotki so zelo določni, zelo specifični. Popravlja oziroma opozarja se le na najbolj vidne napake. Recimo, driblanje v obrambi, ki je lahko zelo nevarno, če izgubiš žogo. Na sredini lahko driblaš do onemoglosti, pa nič. In podobno. No, na treningih je že drugače. Takrat je več časa, manj pritiska. Trener lahko usmerja igralce v neko želeno smer. Lahko pravi: ‘Fantje, ne komplicirajte, podajte ali streljajte takoj … izkoristite slabosti nasprotnika … uveljavite svoje prednosti …’ – to so že neki splošni napotki ali trenerska filozofija, kajne. Nimajo pa vsi trenerji podobne filozofije. Imel sem že nekaj trenerjev, v klubu in reprezentanci, in vem, da se filozofija od trenerja do trenerja razlikuje. Včasih zelo razlikuje.”
Kako se uči mladi nogometaš?
“Že pri prvi selekciji igralcu precej natančno določijo igralno mesto, glede na izkazano tehniko in na telesno konstitucijo. To se lahko popravi po pol leta ali enem letu treninga – trener hitro opazi in zamenja igralcu pozicijo. Ko si mlad igralec, tega ni težko spremeniti. Na treningih sicer delamo vsi enake vaje, edino pred tekmo se malce več ukvarjamo s posamičnimi treningi. Recimo, s skakanjem na predložke in podobno. Bolj se posvetimo treningu posameznika. Da si pridobimo občutek, kaj naj bi se dogajalo med samo tekmo. “
Po treh, štirih letih so bili mladinci Olimpije letos spet prvaki države in ti si bil vodja ekipe na igrišču, kapitan ladje. Zaradi česa ste bili na koncu boljši od drugih?
“Začeli smo precej slabo, z desetim mestom (v mladinski ligi je 14 ekip – op.). Moje mnenje je, da se je izšlo, kot se je, zaradi tega, ker smo kompaktna ekipa. Naokoli se je govorilo, da smo mi ena razpuščena ‘banda’ (smeh), ampak to ni res. To ne drži. Držali smo se skupaj kot ekipa. Tudi po treningih in tekmah smo se precej družili. Ta povezanost se je potem videla in poznala tudi na terenu. Pomagali smo si, kot je treba in ko je treba, in to je to. Poleg tega med nami ni le dveh ali treh igralcev, ki bi odstopali, ampak je takih precej več. To se je najbolj opazilo, ko zaradi poškodb, izključitev in kartonov ‘standardni’ niso igrali, na samih rezultatih pa se to sploh ni poznalo. To pomeni, da smo imeli dobre igralce tudi na klopi. Zamenjave so dosti pokazale, kar je precej spodbudno tudi za naslednje leto, saj so bili to večinoma leto dni mlajši soigralci, ki bodo poslej sami postali nosilci igre, ‘standardni’. Igrali smo hitro, neprimerno hitrejše kot ostali. In to vse se je na koncu poznalo na končnem rezultatu.”
Cilj mi je, da grem nekam, kjer bom igral. O denarju sploh ne razmišljam, ta bo že sam ‘prišel’. Dve leti bom najbrž potreboval, da opravim preskok med člane.
Kakšni so zdaj tvoji načrti?
“Moji načrti so takšni, kot so od vsakega igralca, ki je prerastel mladinsko kategorijo – da gre naprej… da najde klub, kjer bo igral in treniral v starejši konkurenci. Težko bo. Najprej moram dokazati, da sploh lahko igram med starejšimi. Veliko mladih igralcev po prehodu iz mladinske konkurence ni igralo po leto dni, dve ali več. Nekateri povsem nehajo z nogometom. Škoda se mi zdi, da bi po 12, 13 letih treniranja pustil nogomet, zaradi katerega sem delno zanemaril tudi šolanje. Cilj mi je, da grem nekam, kjer bom igral. O denarju sploh ne razmišljam, ta bo že sam ‘prišel’. Dve leti bom najbrž potreboval, da opravim preskok med člane. Ta preskok je kar komplicirana zadeva. Prideš v novo ekipo, tam so starejši ljudje od tebe, ki tudi po 10 let že igrajo na nekem višjem rangu, zahteve so večje, napori so večji … težko je. Še posebej, če te res ne sprejmejo medse, v klapo, in če nimaš podpore trenerja. Torej je tisto, kar iščem, prijateljska sredina, kjer bom lahko igral večino tekme. Ne kakih 10 minut. (smeh) Za treninge se ne bojim. Tam bom že sam pokazal, kaj zmorem, trener pa bo odločil, kdo je primeren in kdo ne, da igra na tekmi. Glede mojega novega kluba je nekaj različnih možnosti, odločil pa se bom najbrž tudi po tem, kako oddaljen je klub od mojega doma. Glede daljne prihodnosti pa imam že od malih nog željo zaigrati v Španiji. Tam igrajo nogomet, ki mi je všeč. Tehnično dovršen, lep za oko, hitrejši.”
Ti je ideja o ‘drugi’ ekipi Olimpije znana?
“Ja, ideja o drugi ekipi mi je znana, že vsaj tri leta. Tu naj bi igrali tisti, ki so prerastli mladinsko kategorijo, za člansko pa še niso dovoj zreli, igralci na preizkušnji in tisti, ki so bili poškodovani in se morajo vrniti v dobro igralsko formo. Ideja se mi zdi odlična, že zaradi tega, da bi imeli kje igrati, ne pa da se vsako leto mladi igralci Olimpije ‘razbežijo’ po vsej državi. Veliko dobrih igralcev je odšlo, redkokateri pa se je vrnil. Vseeno v kateri ligi bi začeli… četrta, peta … samo da začnemo. Slabe strani bomo pač zanemarili. Srčno upam, da bo prišlo do uresničitve te ideje.”
Za konec še tole: kakšna so tvoja pričakovanja glede prve ekipe – Vega Olimpija?
“Pričakovanja so precej velika. Tudi gospod Jurij Šolmajer veliko pričakuje od prve ekipe. Meri na naslov prvaka, sam je tako rekel. Upam na prvo ali drugo mesto. Ljubljana je veliko mesto in po sušnih letih je čas, da pride kakšen pokal tudi k nam. Toda najprej se bo treba dokazati na igrišču. Jaz bom z veseljem hodil na tekme Vega Olimpije. Kot sem dosedaj vsa ta leta!”
Pogovarjal se je Boris Škraban