Prvič objavljeno na nkolimpija.com 23. julija 2001
Da poznamo Blaža Puca takšnega, kakršen je danes, torej kot nevarnega napadalca, se moramo zahvaliti naključju oziroma neki neznani brihtni trenerski glavi, ki ga je v mladinskih časih iz področja bližje svojemu golu pomaknila na področje bližje nasprotnemu. Skratka, iz ozadja, kjer je branil svoja, ga je pomaknil v ospredje, kjer je ogrožal nasprotna vrata. V ospredje, pravimo, torej tja, kjer nam je vsem mnogo bolj blizu, na očeh. Hvaležni pa smo tudi življenju samemu, bridkemu učitelju, ki ne prihrani nikomur in je (zato ne po naključju!) izoblikovalo Blaža kot osebnost, ki se ne preda kar tako, brez pravega, trdega športnega boja. Blaž je borec. Tako in drugače.
Čeprav Blaž ta trenutek še išče svoje mesto ‘pod standardnim soncem’ prvega moštva in obenem še vedno lovi boljšo formo iz ne tako daljne preteklosti, smo prav zato trdno prepričani, da mu bo uspelo. Mogoče ne danes, mogoče ne jutri. Kakšno minuto za tem pa prav gotovo. Z Blažem Pucem smo se pogovarjali v prijetni senci ob stavbi Športnega centra Triglav na Vodovodni cesti v Ljubljani.
Navada je, da v intervjujih za našo spletno stran najprej predstavimo dosedanjo športno pot sogovornikov. Kakšna je bila ta pri tebi?
»Že od malih nog sem se ukvarjal s športom. Najprej sem štiri leta treniral gimnastiko, v osnovni šoli košarko – tudi pri Olimpiji – potem pa me je prijatelj potegnil v nogomet. Košarka se mi je zdela nekako premehka, zato sem se med obema športoma odločil za nogomet. Ker sem doma z Viča in ker je pri Svobodi trenirala večina mojih takratnih prijateljev, sem nekje v šestem ali sedmem razredu tudi sam začel igrati tam. V nogomet torej nisem padel tako mlad kot nekateri, ki se mu posvečajo že od šestega ali sedmega leta starosti. V srednji šoli je vse postalo bolj resno, takrat sem se podredil nogometu in zaigral za razne mlade selekcije Ljubljane in tudi Slovenije. Moja velika prelomnica v športni karieri je bila pri osemnajstih. Tisto leto, ko sem prvič prešel v člansko ekipo – šlo je za Naklo, ki je takrat izpadlo v drugo ligo – sem si namreč poškodoval koleno. Mislim, da je bil prehiter prehod napaka. Od človeka do človeka je različna tista idealna starost za prehod, ampak v mojem primeru sem verjetno naredil napako. Nihče me ni ustavljal in zgodilo se je, kot se je. Zaradi poškodbe sem izgubil dve leti. Še danes … noga je v redu, ampak strah je stalno prisoten. Je pa tako, da je koleno ena najobčutljivejših točk za večino športnikov.«
In po poškodbi?
»Iz Kranja sem šel nazaj v Svobodo in odigral dve sezoni v tretji ligi. Drugo sezono sem bil drugi najboljši strelec z 21 goli, čutil sem, da je top forma tu, in tako sem prišel v Olimpijo. Takrat sem se res dobro počutil. Sprva nisem pričakoval veliko priložnosti, dočakal sem pravzaprav le tekmo s Potrošnikom, ko sem dal dva gola, in še eno tekmo. Pozimi 1999/2000, ko naj bi prevzel mesto Ismeta Ekmečića, pa se mi je obnovila poškodba meniskusa in pol sezone je šlo znova vstran. Odtlej se iz treninga v trening trudim, da bi napredoval, da bi prišel v pravo formo, kot nekoč.«
Katerega trenerja iz tvoje dosedanje kariere lahko posebej omenimo?
»Aco Lah s Svobode je znan trener, ki ga moram omeniti iz svojih mladih let. Naslednji, ki si najbolj zasluži omembo, saj mi je zelo pomagal po tisti poškodbi, pa je Tomaž Kavčič, takrat ravno tako pri Svobodi, danes pri Beli Krajini. Če ne bi bilo njega, danes najbrž ne bi bil, kjer sem. Svoboda je sicer bil in je amaterski klub; večina igralcev ima službe, po katerih pride za rekreacijo in za zabavo še malce potrenirat. Kavčič pa je bil tam kot profesionalec, in z njim sva trenirala vsak dan dvakrat, zjutraj individualno in popoldan z ekipo. Njemu torej dolgujem veliko.«
Si imel kakšnega vzornika, ga imaš zdaj?
»V mladosti dejansko ne. Danes, ko takole razmišljam, je moj športni vzornik Lance Armstrong. Ne zato, ker je dober – kar je – ampak zaradi bolezni, ki jo je premagal. In mislim, da tako razmišlja vsak športnik, ki se je že soočil s hudo poškodbo. To je nekaj najhujšega, kar se ti lahko zgodi. Dober si, čutiš, da lahko postaneš profesionalec … in potem poškodba. V takih situacijah človek pokaže svoj značaj. Armstrong ga je pokazal in še več kot to.«
Danes, ko takole razmišljam, je moj športni vzornik Lance Armstrong. Ne zato, ker je dober – kar je – ampak zaradi bolezni, ki jo je premagal.
Kako sta se v tvojem življenju družila šport in šola?
»Končal sem triletno trgovsko šolo v Ljubljani, nato v Kranju naredil še dve leti in sem zdaj ekonomski tehnik. Dve leti sem se potem trudil tudi s fakulteto, pa ni bilo časa … Imam pa še vedno ambicije po diplomi, taki ali drugačni. Če drugega ne, bi se vsaj izpopolnjeval v tujih jezikih ali naredil izpit za inštruktorja fitnesa. Največja želja pa je seveda fakultetna diploma, diploma Fakultete za šport.«
Pa diploma nogometnega trenerja?
»Hm … Nogometa imam že čez glavo! (smeh) No, ja … Zaenkrat o tem pravzaprav ne premišljujem.«
Kako si prišel na mesto napadalca?
»Kot mladinec sem bil štoper in to kar uspešen. Kako sem prišel v konico napada, še sam ne vem!«
Veliko navijačev zanima, ali sta v sorodstvu z Iztokom Pucem, rokometašem?
»Ne, nisva! (smeh) Še poznava se ne. Je pa res, da sem mu v mlajših letih, ko je igral za banjaluški Borac, pisal in mi je poslal nekaj klubskega materiala!«
Kaj so tvoje prednosti?
»Predvsem fizične sposobnosti in hitrost. Ni mi težko delati na tem. Tehnik pa nisem tako dober, čeprav v pravi formi tudi to ni bil problem.«
Se da v Olimpiji igralsko napredovati?
»Olimpija je klub, ki pobira najboljše kadre iz vse Ljubljane in ima tudi dobro organiziran mladinski pogon. Priliv igralcev je torej kakovosten, napredovati se da. Seveda pa moraš imeti tudi nekaj sreče. Ko pride mladinec v člansko kategorijo, grozi nevarnost pavziranja, neigranja. Če to traja več kot dve leti, je zelo slabo. V tem času moraš imeti nekoga, ki te forsira. Če ga imaš, potem zanesljivo napreduješ.«
Bojan Prašnikar tak ravno ni bil … Si imel občutek, da bi pri njem lahko igral več, sploh glede na poškodbe Cimirotića in Rakovića? Je šlo tudi za kakšno zamero s trenerjem?
»Upam, da ne! Morda je šlo pri meni za to, da nisem uspel odigrati več tekem zapored na konstantnem nivoju. Težko je po dveh letih neigranja igrati celo tekmo fantastično. Tudi na treningih mi ni šlo tako dobro, da bi rekel, da bi pa moral kar stalno igrati. Sicer je pa to povezano; če zadevaš na tekmah, boš tudi na treningih bolj sproščen in vse bo lažje.«
Kaj je novega v sistemu, v igri Olimpije od lani na letos?
»Kar se mojega igralnega mesta tiče, je konkurenca zdaj manjša, Cimirotić in Raković sta lani pač igrala fantastično. Kar pa se trenerjev tiče, pri Prašnikarju smo bili bolj ‘zategnjeni’, zdaj bolj sproščeni. Sistema sta povsem različna. Petrović je tudi boljši psiholog. S tem ne želim reči, da se s Prašnikarjem ni dalo pogovarjati, ampak vse je bilo vendarle bolj uradno. S Petrovićem se da tudi prijateljsko pomeniti, kar še ne pomeni, da smo razpuščeni!«
Imaš kakšne reprezentančne ambicije?
»Hm … Mislim, da sem med tistimi slovenskimi ‘špicami’, ki imajo potencial za reprezentanco. Se pa s tem ne obremenjujem. Če bo prišla prava forma … Najprej moram stvari urediti v klubu, ujeti formo, začeti zabijati za Olimpijo, potem pa naprej. Po možnosti seveda v tujino in morda v reprezentanco.«
Katero ligo – med najmočnejšimi – pa bi si izbral, če bi lahko?
»Če bi že lahko, bi šel najraje v Španijo, zaradi države same, pa tudi zaradi načina igre. In najmanj rad v Italijo. Catenaccio mi ne diši.«
Kaj pa v Maribor?
“Zdajle?”
Ja.
»Mislim, da za noben denar, saj je tam že toliko igralcev, da Maribor v nobenem primeru ne pride v poštev. V mojih letih in v moji situaciji, ko že dolgo časa nisem konstantno igral, rabim predvsem igro, nastope, in pri konkurenci za igralska mesta, kakršna je v Mariboru, res ne vem, ali bi dobil kakšno priložnost.«
Še malce k aktualni temi. Kako si videl včerajšnjo tekmo (z Blažem smo se pogovarjali 19.7.) s Publikumom? Kaj so Celjani počeli bolje od vas?
»Zadevali. (smeh) Svojo igro s treningov smo uspeli razviti, ampak po 1:2 smo se sesuli. Igro smo imeli, a le do šestnajstmetrskega prostora. Od tam ni šlo. Preveč smo komplicirali pred vrati. Igro na sredini pa bi ocenil kot dobro.«
*Publikum je v prvem krogu pokala na otvoritveni tekmi sezone 2001/02 za Bežigradom zmagal s 4:2, Puc je igral zadnjih pet minut. (Opomba M.Z.)
Kakšni so tvoji načrti za naprej? Osvojiti naslov prvaka?
»Ta cilj ima vsakdo. Sicer pa bi sam želel predvsem priti v formo. Glede ciljev z ekipo: v pokalu smo izpadli, ostaneta še Evropa in domače prvenstvo. Ekipa ni slaba. Imen, kakršni sta bili Cimirotić in Raković, sicer ni več, ampak, ponavljam, ekipa ni slaba. Zvezna vrsta je celo močnejša kot lani. Delamo dobro. Morda malce škripa napad, ampak prej ali slej se nam bo odprlo. Saj to nas je v bistvu pokopalo proti Publikumu. Če bi realizirali priložnosti, bi bilo morda 2:1 in 3:1 za nas in bi bilo danes vse drugače. Vseeno pa ne smemo obupati. Tudi uprava ne sme biti živčna. Zavedati se morajo, da so pravzaprav oni sprejeli odločitev o zmanjšanju proračuna, zato ne bi bilo prav zahtevati od nas boljši rezultat kot lani.«
V Evropi vas čaka pot v Azerbajdžan, se je veseliš?
»(smeh) Bolj ne kot ja! Z Žlogarjem, ki je tam že bil, se še nisem pogovarjal o tem, ampak vem, da tam ni vse normalno. Upam, da bo v našem primeru vse v redu. In da bomo vsaj v Evropi napredovali in dobili uglednega nasprotnika, s katerim bi potem napolnili štadion, tako kot lani proti Espanyolu.«
Kakšno je tvoje mnenje o Erminu Rakoviću in njegovih reprezentančnih možnostih?
»Gotovo je v Sloveniji ta trenutek nekaj igralcev, ki bi lahko zaigrali za reprezentanco. Na prvem mestu na primer Nastja Čeh, med njimi pa je sigurno tudi Raković. Ampak z našo reprezentanco je takole: ekipa je skupaj že dlje časa, razmeroma nespremenjena, in je uspešna. V taki situaciji nima smisla na vrat na nos delati spremembe. Če bi prišlo do padca, bi bile rošade smiselne, prej pa ne. Z nekaj manjšimi izjemami, kakršna je bila na primer Cimirotićeva. Njega je selektor skoraj moral vpoklicati.«
Večna tema slovenskih navijačev je Milan Osterc, s katerim sta bila skupaj v ekipi. Kakšno je tvoje mnenje o njem?
»Po fizičnih lastnostih je tak, kot naj bi danes napadalec bil: visok in močan. Mogoče zbuja na igrišču vtis, kot da je malce zaspan, a vem, da se trudi, da bi to odpravil. Javnost bi morala spremeniti mnenje o njem; ni kar tako v reprezentanci. Z njim na igrišču sicer zaradi poškodbe nikoli nisem igral – če bi, bi znal povedati več – a če ga selektor konstantno kliče, potem si to tudi zasluži! Je pa odnos javnosti do njega zanj brez dvoma zelo slab. V nogometu malenkosti odločajo o tem, kdo bo uspel in kdo ne, in če si na tekmi nesproščen, ker pričakuješ žvižge, je to lahko pogubno. Sploh, če se ti to zgodi ob igranju v tujini: vrneš se domov, odigraš tekmo po dolgem času pred svojimi navijači in dočakaš žvižganje. Tu te reši samo veliko potrpljenja.«
Ti imaš potrpljenje?
»Če sem šel čez svojo poškodbo, bom šel še naprej. Prej ali slej se moram vrniti. Ne vem pa, kje in kaj delam narobe. Upam, da se mi bo nasmehnila tudi sreča. Pri napadalcih je tako: dati moraš prvi gol, potem stvari stečejo. Naj torej čim prej pride prvi gol!«
*Prvi gol je Puc dosegel kak teden dni po intervjuju, 27. julija 2001, proti Primorju za Bežigradom. Toda zeleno-beli so tekmo izgubili z 1:3. To je bil prvi od samo dveh golov, ki jih je dosegel v tej sezoni. (Opomba M.Z.)
Ja, pri napadalcih navijači res gledamo samo to, ali so zadeli ali ne.
»Točno. Jaz recimo pri priči zamenjam tri tekme bleščeče igre in brez gola za tri tekme slabe igre, a z dvema goloma.«
Vedno najraje vidiš, da tvoja ekipa zmaga. Zmage vedno dajejo samozavest vsej ekipi, potem je vedno lažje za vse.
Kaj pa tale izbira: Blaž Puc da šest golov, a ekipa izgubi, ali pa nobenega gola, a ekipa zmaga?
»Vedno najraje vidiš, da tvoja ekipa zmaga. Zmage vedno dajejo samozavest vsej ekipi, potem je vedno lažje za vse. Treningi so bolj sproščeni, igralci se bolje počutimo.«
Se spomniš 1. oktobra lani in zmage nad Mariborom v razprodanem Ljudskem vrtu? Ti si takrat dokončno potopil Maribor?
»Kako se je ne bi! Ravno vrnili smo se iz Barcelone. Po več letih dominacije Maribora smo že od vsega začetka pokazali, da jim bomo to sezono enakovredni. Imel sem nekaj težav z virozo, vseeno pa zaigral v drugem polčasu. Seveda se spomnim svojega gola po strelu Jukića, kot tudi ostalih. Bila je super tekma, tudi zaradi trenerja Prašnikarja in njegovega ‘prestopa’ v Ljubljano.«
*Olimpija je 1. oktobra 2000 pred 8000 gledalci v Ljudskem vrtu zmagala s 3:1. Puc je vstopil v 63. minuti in v 87. zadel za 3:0. (Opomba M.Z.)
Pogovarjal se je Boris Škraban
