Prvič objavljeno v reviji Tovariš, 6. aprila 1971
Vili Ameršek, dvaindvajsetletni fant iz Trbovelj, se je uvrstil med naše najpopularnejše nogometaše, posebno odkar prerojena Olimpija niza uspeh za uspehom.
V Sloveniji imamo precejšnje pomanjkanje kvalitetnih nogometašev, čeprav se fantje podijo za žogo po vseh travnikih in predmestnih ulicah. Od časa do časa pa vendarle dobimo nogometaša, ki zna navdušiti poln štadion gledalcev. Vili Ameršek, dvaindvajsetleten, na pogled zelo nežen fant, si je pridobil priljubljenost s svojo prodorno igro, številnimi goli in skromnim vedenjem na igrišču.
»Tako jih je učil prestrezati žogo iz zraka, štopati, podajati, varati, streljati z mesta in v teku, s tal in direktno, centrirati, pravilno podajati nazaj, driblati, igrati z glavo, streljati enajstmetrovke in kote, metati aute, odvzemati žogo z noge, loviti jo na prsi, učil jih je kombinacij z notranjim triom ali med zvezami, krilom in srednjim krilcem, prenašati igro na krila, delati prodore, žogo zaustavljati, dajati dolge strele, streljati pravočasno, poigravati se z nasprotnikom, dohitevati, pravočasno startati, delati robinzonade, izkoriščati veter, fintirati, ne stati v ofsajdu, izogibati se podstavljeni nogi, igrati na centerhalfa, brcati žogo s špičko, španom, golenjo, gležnjem in peto.«
Pa to še zdaleč niso vse veščine, ki so jih morali obvladati Ropotčevi fantje iz knjige Eudarda Bassa, da so postali nepremagljiva enajsterica. Pol stoletja je že minilo od takrat, ko so se podili po poljih in senožetih v Spodnji Bukovici in se učili lepe, elegantne igre. Samo enkrat jim je ata Ropotec pokazal tudi to, kako se faulira. A to je bilo pred tekmo z ljudožerci, ko je imel ata opravičilo: »Finte so finte in svet je umazan.«
Tudi danes se po vseh travnikih sveta podijo fantje za žogo in ker je svet še vedno umazan, se naučijo tudi fint. Samo nekateri jih bolj poredko uporabljajo. Vili Ameršek, eden najbolj priljubljenih slovenskih nogometašev, gotovo sodi med tiste, ki igrajo lepo in fer. S tem pa seveda ni rečeno, da nad njim nihče ne uporablja fint. Radaković jo je v spopadu med Olimpijo in Partizanom verjetno že. Vsekakor je namesto žoge brcnil Vilijevo koleno. Je to naredil nalašč?
»Eh, to je težko reči. Če te kdo udari z roko ali pa če daleč naokrog ni žoge, potem veš, da te je namenoma. Kadar gre pa za žogo, je možno oboje.«
Verjetno je na koncu res vseeno, zakaj je do tega prišlo. Ampak poškodba ostane.
»Zdaj imam vodo in kri v kolenu pa nategnjene ligamente. Tri tedne moram počivati, potem bodo pa zdravniki ugotovili, če spet lahko začnem trenirati in igrati.«
Če se človek izogiba, je strahopetec, to pa nihče nima rad. Treba je pač tvegati.
Pa se da takšnim stvarem na kakšen način izogniti?
»Zelo težko. Če se človek izogiba, je strahopetec, to pa nihče nima rad. Treba je pač tvegati. S tem se mora sprijazniti vsak, ki hoče igrati nogomet.«
Kaj pa za poklicnega nogometaša pomeni taka poškodba? V finančnem pogledu, na primer.
»Nobene razlike ni. Dobivam plačo, kot če bi igral, in kadar Olimpija zmaga, tudi premijo. V finančnem pogledu to nič ne pomeni.«
Kaj pa sicer? Kako se počutite, kadar morate sedeti na klopi, medtem ko vaši igrajo?
»O, to pa raje ne vprašajte! Ni hujše stvari, kot če moraš mirno sedeti in gledati, storiti pa ne moreš nič. Če si na klopi za rezerve, še nekako gre. Na tribuni je pa grozno. Ko sem bil nekoč sredi tekme poškodovan in sem moral iz igre, sem odšel kar domov in šele potem vprašal, kakšen je bil rezultat. Tudi zadnjič na tekmi z Vojvodino1 bi me skoraj kap zadela. Najraje bi ušel s tribune.«
Torej na tribuni hitro izgubljate živce. Kaj pa na igrišču?
»Na igrišču imam zmeraj dobre živce. Nisem maščevalen in še na misel mi ne pride, da bi čakal na priložnost, ko bi kakšnemu igralcu lahko vrnil milo za drago. Tudi če sem kdaj jezen, se mi hitro ohladi.«
Pravite, da pogrešate tovariše, posebno kadar ste na tribuni. Kaj pa oni vas?«
»Ja, mislim, da me pogrešajo … Veste, to je tako – da se igrati brez vsakega, nihče ni nepogrešljiv. Čisto vseeno pa le ni. Med igralci je neka vez in če se zrahlja, se to pozna pri igri.«
Ampak med igralci Olimpije dolgo prav te vezi ni bilo. Je zdaj drugače?
»Seveda, odkar imamo Aco Obradovića, se je vse zelo spremenilo. Naredil je red v klubu in med igralci. Prej nas je bilo 34, zdaj pa nas je samo 19, pa veliko boljše igramo. Takšen človek, ki ima med vsemi avtoriteto in ki dobro vodi klub, je pol ekipe. Obradović je iz istih igralcev naredil dobro ekipo. In tako kot kvaliteta raste tudi popularnost.«
Sta kvaliteta in popularnost povezani, vplivata druga na drugo?
»Pa še kako! Kakor hitro smo začeli bolj resno delati in ko so se uredili odnosi med igralci na eni strani, pa med igralci in upravo kluba na drugi strani, se je igra zelo zboljšala. To pa se pozna v vseh stvareh. Ne samo to, da je laže dobiti denar in se da popraviti finančno stanje kluba. Tudi morala zraste in popularnost je zmerom večja. Obenem pa popularnost vpliva tudi na kvaliteto nogometa. Po mojem mnenju je pred množico ljudi, pred polnimi tribunami, nemogoče igrati slab nogomet. Če pa vidiš prazen štadion, te pograbi malodušje in se ti sploh ne da igrati.«
Torej gledalci veliko prispevajo k tekmi?
»Zelo veliko. Zdi se mi, da so na tekmi s Partizanom2 prav navijači veliko prispevali k zmagi. Naši gledalci so glede navijanja zelo muhasti. Včasih takoj začnejo žvižgati in to prav takrat, ko bi rabili njihovo podporo. Ampak reči moram, da so se v zadnjem času popravili. Klubi prijateljev Olimpije3 so bili imenitna zamisel in se zelo obnesejo.«
Letos spomladi vam poteče pogodba z Olimpijo. Jo boste obnovili?
»Na to bi zdaj težko odgovoril, a verjetno jo bom. Ne morem si predstavljati, da bi odšel akm drugam, saj sem se še na Ljubljano komaj privadil.«
Vas je dolgo mučilo domotožje po Trbovljah?
»Pa kako! Ko sem začel igrati tukaj, sem se dolgo časa vozil na treninge v Ljubljano. In takoj ko je bilo treninga konec, sem se usedel na vlak, čeprav sem imel že sobo v Ljubljani. No, potem pa sem se počasi navadil na Ljubljano. Najprej sem hodil domov vsak drugi dan, potem vsak tretji in tako naprej.«
Koliko časa pa zdaj zdržite?
»Kakšen teden, pa tudi več. To je že kar dosežek!«
Pred nekaj tedni so vas proglasili za najbolj priljubljenega športnika in morali ste odgovarjati na goro vprašanj. Kaj ljudje največkrat sprašujejo?
Na taka vprašanja pa je zmeraj zoprno odgovarjati. Jaz se na to ne spoznam in se v te stvari nočem mešati.
»Najrazličnejše stvari, včasih prav neumne. Na primer, kakšne oči imam, s katero nogo boljše brcnem, koliko golov sem dal in tako naprej.«
Baje so vam zastavili tudi »kočljiva« vprašanja, na katera niste hoteli odgovoriti. Kakšna vprašanja pa so to?
»Spraševali so me o klubski politiki. Na taka vprašanja pa je zmeraj zoprno odgovarjati. Jaz se na to ne spoznam in se v te stvari nočem mešati. Na vsa druga vprašanja rad odgovorim – no, saj zdaj jih znam že na pamet – če pa koga zanima politika, naj vpraša kar Obradovića.«
Alenka Puhar
1Gre za tekmo Olimpija-Vojvodina 2:2, odigrano 14. marca 1971. Gostje so že po 23 minutah vodili z 0:2, vendar je Olimpija v drugem polčasu izenačila. (Opomba: MZ)
2Gre za tekmo Olimpija-Partizan 2:0, odigrano 7. marca 1971. Ameršek je dosegel prvi gol, potem pa ga je moral zaradi poškodbe zamenjati Marjan Golec. (Opomba: MZ)
3Društva prijateljev Olimpije so bila na pobudo Ace Obradovića ustanovljena v mnogih slovenskih krajih, na primer v Radomljah, Brežicah, Postojni, Kočevju, Novi Gorici, Kranju, Celju, Trbovljah, Radečah, Štorah, Domžalah itd. (Opomba: MZ)
