Prvič objavljeno spomladi 2001 na nkolimpija.com
Tomo Levovnik, športni delavec in funkcionar, predsednik iniciativnega odbora za gradnjo štadiona
Tomo Levovnik se je, nekaj zaradi želje po samostojnosti, nekaj pa tudi zaradi objektivnosti in nevtralnosti, kako leto nazaj odločil, da bo poslej samostojni zasebni športni delavec. S športnim delom je začel že v nekdanji Jugoslaviji: najprej v smučarski zvezi, nato je postal republiški sekretar in kasneje še zvezni sekretar sveta za vrhunski šport. Podobno delo je opravljal potem tudi v samostojni Sloveniji, dokler ni sredi 90-ih prevzel skrbi za šport na Mestni upravi v Ljubljani. Ravno zaradi svoje zadnje funkcije v državni službi se je imel priložnost podrobneje spoznati s problematiko športa v Ljubljani, zato nas ni prav nič presenetilo, ko smo prebrali kratko novico o tem, da so ga povabili kot koordinatorja pri aktivnostih glede gradnje nogometnega štadiona v Ljubljani – prepričani smo bili, da so izbrali pravega človeka za nalogo
Kako ste se ‘znašli’ v vlogi nekakšnega koordinatorja odbora? Kdo vas je povabil?
“K sodelovanju me je povabila Nogometna zveza Slovenije, kjer so že prej potekali pogovori o problematiki štadiona in tako smo skupaj dali pobudo za obnovo oziroma izgradnjo štadiona še pri ljubljanski županji. Naslednja pobuda je bila formiranje iniciativnega odbora, ki bi se zatem preformiral v gradbeni odbor, vmes pa naj bi deloval še operativni odbor. V iniciativnem odboru smo poskušali pokriti vsa zainteresirana področja, od nogometnega kluba Olimpija, Nogometne zveze Slovenije, Olimpijskega komiteja Slovenije do SCT, ki so vsi lastniki oziroma solastniki trenutnega objekta za Bežigradom, potem ministrstev za finance ter za okolje in prostor, ki sta po zakonu o športu soodgovorni pri izdelavi planskih dokumentov za velike športne objekte. Poskušali smo vključiti tudi aktivne udeležence, kapetana nogometnega moštva Olimpije Nihada Pejkovića kot predstavnika na klubski in pa Srečka Katanca kot predstavnika zainteresiranih na reprezentančni ravni.”
Kdo so člani odbora?
“Čeprav smo se člani sestajali pri županji, smo prišli do ugotovitve, da to ni prav – da bo zaradi tega videti, kot da odbor imenuje samo županja. Formalno odbor ravno zaradi tega še ni bil uradno imenovan. V odboru je resorna ministrica (za šport) Lucija Čok, minister za okolje Janez Kopač, finančni minister Anton Rop, Anton Colarič kot predsednik nogometnega kluba in Nihad Pejković kot kapetan moštva, Rudi Zavrl kot predsednik nogometne zveze in Srečko Katanec kot zvezni selektor, iz Olimpijskega komiteja njegov podpredsednik Marko Ilešič (ki je vezan tudi direktno na nogomet), iz SCT-ja njegov predsednik Ivan Zidar, s strani mestnega sveta Peter Božič in poslanec državnega zbora Tone Anderlič. Tu je še operativni del odbora, v katerem so direktor nogometnega kluba Miro Gavez, sekretar nogometne zveze Dane Jošt, državni sekretar za šport Drago Balent, sekretar Športnega društva Olimpija Peter Žagar … Skratka, širok spekter ljudi.”
Povejte na kratko nekaj o dosedanjem delu odbora …
“Pri projektu smo se zgledovali po dejavnostih povezanih z graditvijo večnamenske športne dvorane, predvsem nam je bila všeč transparentnost. Projekt večnamenske dvorane je bil zastavljen glede financ v obliki konzorcija, vzpostavljena so bila delovna telesa, kar je jamčilo neko mero objektivnosti, s katero so bili vsi zadovoljni. Tudi sedaj, v primeru štadiona, so vse zadeve še odprte. Po dveh uradnih sestankih smo ugotovili, kakšna naj bi bila prava pot do izvedbe. Obstaja kar nekaj problemov. Smo tik pred končanjem elaborata o štadionu, kjer bi radi natančneje definirali osnove za sklepanje na ravni mestnega sveta (Ljubljane). Predvsem gre najprej zagotoviti strokovna izhodišča. Najprej je treba uskladiti želje NZS z zahtevami FIFE ter želje in potrebe mesta Ljubljane oziroma države … ”
Se pravi, da gre predvsem za nogometni štadion?
“Nimamo kaj skrivati, gre predvsem za nogometni štadion, kjer bi lahko imele svoj prostor tudi ostale nenogometne prireditve – zabavne, kulturne itn. Štadion naj ne bi imel atletske steze, razloge zakaj naj je ne bi imel, smo definirali posebej. Moje osebno mnenje je, da je atletskih stez v Ljubljani dovolj, večji problem je v slabi izkoriščenosti le-teh. Še največji problem je nekakšna simpatična osebna navezanost na objekte. Pri odločitvi za namensko nogometni štadion gre predvsem za željo, da bi končno lahko ustvarili tudi tisto čisto pravo, posebno nogometno vzdušje, ki je mogoče le na povsem nogometnem štadionu.”
Zakaj ‘samo nogometni’ štadion in zakaj ravno Stožice (od vseh možnih ‘nadomestnih’ lokacij)?
Logika, da se je interes po nogometnem štadionu pojavil ‘čez noč’ zaradi zadnjih reprezentančnih uspehov, ne drži. To ni res. Ljubljana o štadionu razmišlja že vsaj od leta 1970. Že takrat so bili dani približni obrisi bodoče podobe in takrat so bile dane lokacije, ki so aktualne še danes. Stožice, recimo. Že za trenutno lokacijo štadiona (za Bežigradom) obstaja, mislim da, vsaj sedem verzij obnove. Nekaj verzij imamo že sami, manjkajoče pa bomo poskušali dobiti na vpogled in jih kasneje kar najkoristneje uporabiti. Na fakulteti za arhitekturo obstaja predmet Športne gradnje (nosilec poučevanja je dr. Boris Leskovec), kjer se prav tako nahajajo idejne zasnove kot tudi končani projekti. Že v pripravah na projekt nove večnamenske dvorane (ki je star vsaj že 4 leta in) v čigar športnem in lokacijskem sklopu naj bi bil tudi nogometni štadion, smo prišli do ugotovitve, da je lokacija v Stožicah naprimernejša. Ne samo z vidika športa in glede transportne infrastrukture ampak tudi iz okoljevarstvenega in bivalnega vidika.”
V primeru denacionalizacije Centralnega štadiona so stranke v postopku križevniki, OKS, SCT in NK Olimpija ter v manjšem delu Športna unija Slovenije. Uskladitev interesov ne bi smel biti prevelik zalogaj.
Vrniva se zdaj k dosedanjemu delu. Vsaj idejne smernice očitno obstajajo. Kje se najbolj zatika v pripravah?
“Kot sem omenil, najprej je bilo treba narediti elaborat o štadionu. Osnovni problem se je začel s sprejetjem zakona o športu, pa ne s samim zakonom ampak s tistim njegovim delom, ki je povezan z lastninskimi vprašanji in denacionalizacijskimi postopki. Mesto Ljubljana je sprejelo strategijo, po kateri je vse pomembne športne objekte v Ljubljani razglasilo za objekte občinskega pomena. V ozadju je bila predvsem skrb za to, da bi te obstoječe objekte zaščitili, ker je tako lažje uveljaviti splošni interes v primeru da zasebnega ne bi bilo, objekti pa bi zaradi tega propadali. V primeru denacionalizacije Centralnega štadiona so stranke v postopku križevniki, OKS, SCT in NK Olimpija ter v manjšem delu Športna unija Slovenije. Uskladitev interesov ne bi smel biti prevelik zalogaj. Neposreden kontakt je vzpostavljen predvsem s križevniki. Iščemo najbolj ugodno rešitev, šlo pa naj bi zamenjavo zemljišč in nepremičnin. Izkazana je sorazmerno dobra volja za rešitev, tako med križevniki, mestom Ljubljana kot tudi Festivalom. Iz rešitve teh vprašanj izhaja tudi osnovna strategija. Če se ti problemi v zvezi z lastnino ne bi ugodno rešili, bi bilo potrebno najti novo lokacijo. Še ena zanimivost: lokacija v Stožicah, v nasprotju s splošnim prepričanjem, ni v mestni lasti pač pa v lasti SCT, ki je postavila precej visoko ceno zemljišču.”
Torej so konkretni rezultati dela že vidni?
“V tem trenutku so znane vse osnovne relacije: nosilci dejavnosti, namen projekta, strategija. Kar se tiče lastništva – število zainteresiranih strani in njihov delež, vpisan v zemljiško knjigo – tu še vedno prihaja do pomembnih razhajanj, o katerih je bila obveščena županja s strani strokovnjaka. V roku 10 dni bi morali vedeti, kaj se bo zgodilo – če ne obstajajo možnosti, da bi bilo to vprašanje v naslednje pol leta lahko dokončno rešeno, smo se že letošnjega januarja dogovorili, da junija začnemo z iskanjem nove lokacije ali z odločitvijo, kaj narediti. Takšno odločitev mora sprejeti mestni svet, zavoljo racionalizacije njegovega dela pa pripravljamo material tako, da bi se o dveh različnih zadevah (sklep o potrebi po objektu in sklep o gradnji, financiranju gradnje in vzdrževanju) sklepalo na isti seji, kasneje pa bi se iskalo še dokončne rešitve glede lokacije, podobe štadiona itn. Mnenje večine zainteresiranih se trenutno nagiba k obnovitvi štadiona na stari lokaciji, ki pa ima vrsto plusov in minusov. Minusi v vseh primerih so predvsem bližina naselij in pomanjkanje parkirnih mest. Vendar se da, na podlagi izkušenj nekaterih evropskih mest (Graz, Salzburg, Innsbruck – če omenimo najbližja), kjer so štadioni prav tako v mestnem jedru, urediti tudi tak primer v zadovoljstvo vseh. Nemara pa se bo po debati na mestnem svetu izkristalizirala neka čisto tretja možnost, nova lokacija naprimer. Je pa sedanja lokacija kar se tiče stroškov najcenejša. Zemljišče je pripravljeno, komunalni priključki že obstajajo, v novih parkirnih hišah po okoliških soseskah pa je dovolj možnosti za parkiranje.”
Je novogradnja primernejša od adaptacije? Se bo ob adaptaciji ohranila Plečnikova zapuščina? Bo štadion obdržal nenogometno smer vzhod-zahod ali pa se bo igrišče prestavilo v smer sever-jug?
“Obe varianti imata dobre in slabe lastnosti. Vprašanje je, če sploh res in koliko je obnova cenejša od novogradnje. Glede ohranitve Plečnikove dediščine je potrebno pojasniti, da celoten štadion ni spomeniško zaščiten – vsaj ograja ni in tudi kamnite tribune ne. V nasprotnem primeru ne bi (Mesto Ljubljana) pred leti izgubili sodnega spora glede poškodovanja ograje in tudi ne bi mogli namestiti sedežev – v obeh primerih je prišlo strokovno mnenje s strani Zavoda za spomeniško varstvo. Moja ‘predstava’ o obnovi štadiona je v bistvu novogradnja, v tem primeru je možnost še obdržati nekdanji oltar, zdajšnjo častno tribuno. Najbolj primeren odgovor, po moje, je na vprašanje o smeri položaja štadiona dal selektor Srečko Katanec: več kot 90% tekem je nočnih in je zato položaj igrišča povsem nepomemben.
Kaj pa kapaciteta štadiona, njegov izgled? Kako financirati vzdrževanje?
“Trenutno gre za teorijo. Načeloma naj bi imel štadion do 20.000 sedežev, bil naj bi pokrit od 2/3 do v celoti, igralna površina naj bi bila zaradi klimatskih pogojev ogrevana. Celotna infrastruktura pa naj bi bila urejena tudi za gostitev nenogometnih prireditev, ki naj bi imele v zagotavljanju sredstev za stroške vzdrževanja pomembno vlogo. Obenem naj bi bile na štadionu zagotovljene tudi možnosti za komercialne storitve – banke, trgovine, gostinstvo… Gospodarstvo je zainteresirano za sodelovanje, če bo štadion na isti lokaciji. Želja OKS je, da se na štadionu zagotovi prostor za delovanje administrativno-tehničnih služb večjega dela slovenskih športnih zvez. Skozi vse te naštete tri, štiri vrste vsebin, ki naj bi se odvijale na štadionu, naj bi zagotavljali denar za financiranje upravljanja in vzdrževanja objekta.”
Koliko bo stala gradnja štadiona in kdaj lahko realno pričakujemo pričetek gradnje?
“Projekt je treba gledati dolgoročno. Tu ni sistema cash&carry. Investicija je vezana na desetletje ali več in ravno zato številke ne bi smele biti tako zastrašujoče, saj bi se breme tekom let ugodnejše razporedilo na soinvestitorje (del gospodarstva, Fundacija za šport, dve že prej omenjeni ministrstvi, mesto Ljubljana, mednarodni krediti, NZS, FIFA itn). Mislim, da bi v najslabšem primeru lahko z gradnjo končali leta 2004. Sicer so ljudje zgroženi, ko izustim to letnico, vendar … sama gradnja traja od 16 do 18 mesecev, sodeč po izkušnjah iz Innsbrucka recimo. Gradnja ni problem, problem so postopki, ki jih je treba izvesti, dokumentacija, ki jo je treba urediti, skratka vsa ta pripravljalna dela – administrativno – tehnična in pravna. Urediti je treba vprašanje financ, kdo bo nosilec in kdo izvajalec projekta, kdo bo najemal kredite itn. Ob vsem tem pa je treba stalno odgovarjati na dileme, ali je to mestni projekt ali nacionalni. Kakorkoli že, mednarodne tekme bomo igrali ne glede na kvaliteto nogometa v Sloveniji, in to najverjetneje v prestolnici, objekte za športne dejavnosti pa tudi moramo imeti. Objekte, na katere bomo lahko ponosni ali pa nas vsaj sram ne bo. In nekje je treba začeti, nekdo mora podstaviti hrbet. Da se zadeve ne premikajo hitreje, je treba iskati tudi v tem, da športna infrastruktura ni sestavni del nekega resnega programa neke politične stranke. Politične obljube iz časa obiska predsednika FIFE Blatterja so se razpršile v zrak, domačim politikom je bolj pomembna ‘politična’ primernost sodelujočih kot pa kvaliteta njihovega delovanja. In pri vseh mogočih ‘nacionalnih’ projektih zadnjega desetletja ima ravno projekt nacionalnega štadiona povsem obroben pomen. Pa bi nas štadion stal zgolj toliko kot dobrih 400 metrov avtoceste!”
Pogovarjal se je Boris Škraban
