Prvič objavljeno na nkolimpija.com junija 2002

Dušan Kosić

Seogvipo, 12.6.2002, Slovenija : Paragvaj 1:3 (1:0)

Paragvajci v tej tekmi niso sami odločali o svoji usodi, za napredovanje so potrebovali ugoden rezultat s tekme Španija : Južna Afrika, Slovenci pa so igrali za svojo čast. Brez Galića, Knavsa in Simeunovića. Katanec me je presenetil s postavitvijo Tavčarja v ekipo – prav je, da je tudi on dobil priložnost. Katanec se je odločil tudi za bolj ofenzivno varianto igre – z Ostercem, Cimetom in Miletom – zato sta morala v sredini Aleš in Miran narediti dvojni šiht. Hrabra in odprta postavitev.

Paragvajci so igrali tako, kot so prihajale novice z druge tekme v naši kvalifikacijski skupini. Nevarni so sicer bili le iz prekinitev, s predložki pred gol, vse do sredine polčasa, ko je Paredes dobil rdeči karton. Predvideval sem, da rdeči karton ne prinaša nič dobrega za nas, saj se nasprotna ekipa po tem zmeraj prebudi, igra bolj zavzeto. Naši nič posebnega, nič konkretnega. Spomnil sem se besed Braneta Oblaka, da naše ne bo nihče nadigral. Neodločeno smo sicer sposobni odigrati s komerkoli, toda zmagamo pa izredno težko.

Paragvajci so po poškodbi Pavlina prevzeli pobudo. Hudo mi je za Mirana, prepričan sem, da gre za resno poškodbo. Priložnosti Chilaverta, Alvarenge, Santa Cruza na eni ter Pavlina, Cimirotića, Karića in Osterca na drugi strani je vse, kar se je zanimivega dogajalo v prvem polčasu. No, skoraj vse. Ravno ko sem razmišljal, da se niti ne pozna, da je Paragvajec izključen, so me fantje navdušili – sledil je strašen pritisk naših zadnjih pet minut polčasa.

Škoda, ker nismo dali še kakšen gol, poleg Miletovega. Miletov gol je bil mojstrovina! Nanizal je pol paragvajske ekipe in Chilavertu dal misliti o nakupu mrežice. Verjel sem, da bi lahko bil to naš dan, obrestovala se je hrabra postavitev. Fantom so popustile zavore in v petih minutah so pokazali več, kot sem od njih pričakoval na tem prvenstvu.

Drugi polčas se je začel brez sprememb v postavitvah ekip. Pričakoval sem pritisk Paragvaja in protinapade naših. Toda naši so me presenetili z odprto in ofenzivno igro. Sledile so priložnosti Rudonje, Osterca, Aćimovića (vratnica!) in Cimirotića. V petih minutah! Toda ker nismo dali gola, so Paragvajci dobili nekaj samozavesti, pa tudi našim je počasi pojemala sapa.

Pri Paragvajcih sta v igro vstopila dva nova napadalca in začeli so prevzemati pobudo. Naši si niso uspeli z dodatnim golom dokončno zagotoviti zmage, čeprav je imel Osterc spet priložnost za to. Po uri igre je sledila menjava Mileta z Nastjo, ki je sicer v celoti prinesla veliko dobrega v našo igro, a takoj po njej so Paragvajci izenačili po izredno dobri akciji Cuevasa in izredno slabi reakciji celotne leve strani naše obrambe. Cuevas nam je nasploh delal težave vse do konca tekme, ko je počenjal skoraj ravno vse, kar se mu je zljubilo.

Ob izenačenju smo izvedeli, da Južna Afrika izgublja in Paragvajci so še bolj pritisnili, saj jih je le zmaga peljala v naslednji krog. Po tem ponovno priložnosti Osterca (tokrat res ni bil njegov dan) in nekaj kasneje vodstvo Paragvaja po golu Camposa s strelom od daleč. Spet gol, kot ga lahko dobimo samo mi! Za nasprotnika se izteče vse idealno, za nas katastrofalno. Campos je zadel na milimetersko natančno, Daba, dolg 3 metre, zato vseeno ni mogel ujeti žoge.

Nato priložnosti Osterca, Novaka, Cimirotića in Chilaverta – brez spremembe rezultata. Sledi rdeči karton Nastji, ki se mi je zdel smešen. Poznam Nastjo, on ne bi nikoli … Paragvajci pritiskajo in pritisnejo: Santa Cruz sicer zgreši nemogoče, a se nato Cuevas ponovno poigra z našimi in Paragvaj poviša vodstvo. Fenomenalen gol. Do zdaj sem mislil, da takega lahko da samo Cime.

Naši so odigrali 60 minut tekme izredno dobro, toda tudi izredno slabo zaključevali akcije, prav navdušilo pa me je zadnjih 5 minut prvega in prvih 5 minut drugega polčasa.

Kljub še tretjemu porazu – bravo naši! Čeprav me pri tem vzkliku stisne v želodcu. Paragvajci so prav neverjetno dobili to tekmo. Naši so odigrali 60 minut tekme izredno dobro, toda tudi izredno slabo zaključevali akcije, prav navdušilo pa me je zadnjih 5 minut prvega in prvih 5 minut drugega polčasa. Pokopal nas je vsekakor briljantni Cuevas. Ponovno nam je sreča obrnila hrbet – kar smo je imeli v kvalifikacijah, je nismo imeli na svetovnem prvenstvu.

Kljub vsemu je bila to ena lepših tekem, na vsem svetovnem prvenstvu. Predvsem po zaslugi naših fantov, ki se niso pokazali kot preračunljivi. Cime in Mile sta odigrala maestralno. Drugi polčas so se naši preveč odprli in niso igrali na rezultat. Imeli smo ogromno smole pri priložnostih in hitri Paragvajci so znali izkoristiti veliko prostora pred našimi vrati. Tekma me je spominjala na mnoge tekme v Olimpijinem dresu (vsi v napad, da jim damo še enega – potem pa goli v naši mreži).

Težko bi rekel, kaj je bil odločilen trenutek tekme. Mogoče menjava Mileta. Ne zaradi menjave same, ampak ker so šle od takrat stvari samo še navzdol. Odločila pa je vsekakor realizacija. Paragvaj: 4 priložnosti – 3 goli. Naši: 10 do 15 priložnosti – 1 gol. In pa seveda fizična pripravljenost. Naših je očitno proti koncu tekme zmanjkovalo, pa težki igralni pogoji niso poglaviten razlog za to. Ter individualne sposobnosti – Paragvajci so svoje priložnosti izkoristili. To razumem.

Ne razumem pa, zakaj ni branil Simke. Dajanje priložnosti na zadnji tekmi, ki ne odloča več o ničemer, drugemu vratarju, češ naj še on malo brani, zame ni resna poteza. Če vratar nek ciklus dobro brani, naj ga tudi dokonča. Dabi so naredili medvedjo uslugo. Simke je na tekmovanju deloval bolj suvereno, bolj sigurno. Slovenski navijači so bogovi. Atmosfera, kot bi igrali v Sloveniji! Dosti tekem sem že gledal, tujega jezika sicer ne poznam – a ko igrajo naši fantje, se sliši le naše navijače.

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.