Prvič objavljeno v tedniku Tovariš, 25. junija 1965

Po enajstih letih je Slovenija spet dobila svojega predstavnika v I. nogometni ligi – enajsterico ljubljanske Olimpije, ki bo že 15. avgusta doživela ognjeni krst v novi družbi. Želje desettisočev ljubiteljev nogometa so se tako končno izpolnile.

Mož, ki je popeljal nogometaše Olimpije na nogometni Olimp – v I. nogometno ligo – je absolvent visoke šole za telesno vzgojo v Ljubljani – Branko Elsner. »Trenerski poklic pozna velika doživetja, veliko veselja in prav toliko razočaranj!« pravi trener novega ljubljanskega prvoligaša. In: »Človek mora imeti trdo kožo, da lahko prenese vse, kar mu nogomet prinaša od nedelje do nedelje. V marsičem se je treba odpovedati družinskemu življenju. Še sreča, da je moja žena ‘fuzbala’ navajena že od vsega začetka, tako da me povsem razume. Dobro nogometno moštvo je kot dober delovni kolektiv, a brez srca ne gre.«

»Koliko je bilo?« so me vprašali doma, ko sem komaj prestopil prag.

»Pet ena za naše!« se mi je smejalo kar samo od sebe.

»Saj sem vedela,« je rekla mama, »da bomo zmagali.

»Pa zakaj ste kar naprej tulili, kot bi vas odirali na meh?« je bil kot ponavadi siten oče.

Moštvo, ki je premagalo Borac: Šoškić, Zagorc, Kapiđić, Jovičević, Veselica, Kokot – Frančeškin, Đorlev, Žabjek, Srbu, Corn

»Od petih naprej je grmelo tam s stadiona, da smo se komaj lahko pogovarjali,« je bila vsa iz sebe mama, ki ne more skriti svojega športnega duha. »In kdo je dal gole … Gredo sedaj naši zares v I. ligo? Pa naj še kdo reče, da nismo Slovenci … Pa kaj to, to ni vse skupaj nič! Ko sta se včasih udarila Primorje in Ilirija …«

Mama je bila od nekdaj za Primorje, oče pa za Ilirijo, moja malenkost pa ne za ene, ne za druge, temveč samo za Olimpijo, no in potem ni bilo nogobrcarske debate ne konca ne kraja. Toda, saj veste kako gredo te stvari!

Bilo je še pred začetkom poslednje tekme Ljubljančanov v II. ligi na stadionu za Bežigradom, ko so se pomerili z Borcem. Prijatelj Janez je bil prepričan »da jih bomo stresli iz kože z najmanj 5:0«, toda za vsak slučaj se je vendarle oborožil z dvema škatlama filtra 65, ker kaj se ve, kako nam bo šlo! Kot pravi Kranjec seveda ni pozabil vzeti s sabo marele.

O, da bi jo le pozabil! Komaj se je dobro začelo, že je Zagorc prvikrat potresel mrežo. Tisti vmesni vložek, ko so gostje izenačili, je bil le kaplja olja na ogenj neuničljivih pesimistov, ki so zagnali vik in krik: »Saj smo vedeli!«, potem pa jim je spet zavozlal malodušne jezike Zagorc z drugim zadetkom, pa Corn s tretjim, in Veselica s četrtim, in za dober konec še enkrat Zagorc s petim. Bera in mera sta bili polni, stadion se je oddahnil: »Saj smo vedeli, pa saj drugače sploh ni moglo biti!«

Prijatelj Janez je mahal s svojo marelo kot obseden. Okrog njega so kurili časopise, igralci pa so na ramah navdušene publike romali okrog igrišča … Miličniška godba pod glavno tribuno je še enkrat zaigrala »Na juriš…« in ves stadion je bil naenkrat v veselem ognju … Ne vem natanko, kdaj se je vnela tudi Janezova marela. Vem samo, da je kar naprej mahal z njo, nazadnje pa mu je ostalo v rokah samo prazno ostrešje.

»Pa kaj bi z njo!« je poskakoval od norega veselja, »važno je samo, da smo zmagali!«

Konec dober, vse dobro! Bežigrajski stadion je po enajstih letih trdoživega upanja in razočaranj doživel svoj pir, svoj veliki dan, ki se ne pozablja kar tako. V prenekateri ljubljanski gostilni je menda tisti večer – po še nepotrjenih poročilih – zmanjkalo piva pa še nekaterih drugih pijač, toda vse to zares ni prav nič pomembno, če vemo, da I. liga ni več samo fatamorgana v očeh najbolj navdušenih kibicev, temveč z goli in točkami zapečatena resnica.

Na kvalifikacijski tekmi za vstop v II. nogometno ligo med Orientom in Rudarjem, ki sta se zadnjikrat tretjič zapored pomerila med seboj, tokrat na nevtralnem igrišču za Bežigradom, sem ujel Olimpijinega trenerja Branka Elsnerja, ki je v nevezanem razgovoru med drugim povedal:

»Po zmagi s Slobodo v Tuzli z 1:0, ko so nam na tej tekmi poškodovali Žabjeka, je moral na njegovo mesto stopiti naš tretji golman Nešović, zakaj tudi Škulj zaradi poškodbe ni bil sposoben braniti. No, potem veste, kako je bilo. Tisti nesrečni poraz s Splitom, remi z Lokomotivo v Zagrebu … Z moštvi ob morju, ne vem zakaj, od nekdaj igramo slabo. Poglejte samo rezultate s Šibenikom, Splitom, Istro … Kljub manjšim spodrsljajem med prvenstvom je bila naša morala ves čas močna. Računali smo, da bo na koncu odločala razlika v golih. K sreči se to ni zgodilo, ker nam je priskočil na pomoč prav Borac, ki je tri kola pred koncem praktično izločil iz boja za prvo mesto našega najhujšega nasprotnika – tuzlansko Slobodo.«

Naslovi iz raznih jugoslovanskih časopisov

»Ko danes z največjim zadovoljstvom kljub porazu v z zadnji tekmi s Šibenikom gledamo nazaj, ne morem pozabiti, da je prav Olimpija na domačem igrišču izgubila pokalno tekmo s Kladivarjem, in da bi se ji nekaj podobnega kmalu zgodilo tudi na prvenstveni tekmi v Celju, če … da, če bi ne imela v vratih Žabjeka. Ko je obramba trikrat, štirikrat kapitulirala na vsej fronti, je prav popularni Žaba reševal vse, kar se je rešiti dalo.«

»Ne vem natanko, toda Žaba ni menda večkrat kot 15-krat pobiral žogo iz svoje mreže, kar pa kaže tudi izredna razlika v golih 83:23, ki smo jo zabeležili v tem prvenstvu,« je nadaljeval Elsner.

»Po Zagorčevi poškodbi na tekmi s Slobodo ga je v prvem moštvu zamenjal Veselica. Mislim, da zelo uspešno. Čeprav je Zagorc naš najboljši strelec – saj je sam zabil več kot četrtino vseh golov (26) – nam je povzročil prenekatero težavo. Ni in ni se mogel navaditi na delovno disciplino, ki jo zahtevamo od slehernega igralca. Toda tkoaj, ko je začutil, da mu žoga ne gre več tako od nog, kot je bil navajen, in da ima to zanj globlje posledice, se je začel privajati tudi na disciplino … Po pogodbi, ki jo je sklenil s klubom, bo ostal pri Olimpiji še najmanj pet let.«

»Za moje oko sta ves čas prvenstva najbolje igrala Kapidjić in Frančeškin, medtem ko je bil največji garač prizadevni Srbu. Da, Kapidjić je dobil izpisnico, ker gre tako ali tako k vojakom.«

»Največ vredne so bile zmage proti Rudarju, Čeliku in Mariboru. Ko smo dobili krila – v naših desetih minutah – smo na teh tekmah zabili po tri gole in praktično s tem odločili srečanja v svojo korist.«

Slavje po tekmi

»Kakor že veste, bo Jovičević menda odšel v Švico. Za vsako vrsto – obrambno, krilsko in napadalno bomo rabili po enega novega igralca. Imamo 20 igralcev. Tudi mladi prihajajo v poštev za prvo moštvo, če bodo le dosegli znanje, ki ga zahteva I. liga. Pričakujemo tudi enega ali dva nova igralca. Morda bo eden izmed teh dveh Čeh, vendar je to odvisno od dogovora z Mariborom.«

»Sicer pa ni težko zmagovati, če so v moštvu dobri in disciplinirani igralci,« je bil skromen Elsner, »vendar kar zadeva status elitnih nogometašev, mislim, da bi morali kar najostreje ločiti amaterje od profesionalcev in enkrat za vselej legalizirati stanje, kakršno v resnici je!«

Niko Lapajne

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.