Prvič objavljeno v SN reviji spomladi 1981
Vukašin Višnjevac ni dobre volje, vendar ne zaradi točkovnega manka spomladanske Olimpije.
»Mislim da so nam porazi celo koristili, da ostanemo trezni, da ne poletimo previsoko. Po ‘zlati jeseni’ so vsi pričakovali, da se bomo še naprej borili za vrh in mesto v pokalu UEFA, čeprav si nismo zaslužili tako visokega položaja. Da, jeseni smo bili v formi vseh 17 krogov, ostali smo neporaženi na kar 14 tekmah, zrušili vse Olimpijine rekorde uspešnosti in vrnili gledalce za Bežigrad. Veliko zanimanje je dokaz, da nogomet ni nezanimiv, niti v Sloveniji, pač pa da se je odpor ustvarjal zaradi slabih rezultatov, saj so zmožnosti Ljubljane v nogometu večje od gole borbe za obstanek.«
Zdaj je Olimpija nižje. Je morda vaša slaba volja povezana s pomanjkanjem jesenskih pohval, da je zasluga za uspeh »zmajčkov« povezana predvsem z vašim delom?
»Ne. Tako ali tako se preveč poveličuje vloga trenerja. En sam človek ne more nikoli obrniti situacije. Neumno je vrednotiti učinek posameznika. Nikoli nisem napadal igralcev zaradi napak, celo to pomlad, ko smo prejeli nekaj smešnih in obupnih golov, še posebej v zadnjih minutah. Glavno je, da so se pošteno borili. Prav tako ne trdim, da je zmaga plod moje taktike, ali da smo uspeli zato, ker so igralci upoštevali moje napotke. V športu se zmaguje in izgublja. Kdor se ni naučil prenašati porazov, tudi zmagovati ni sposoben. Pravijo da se prvič, odkar so zmajčki prvoligaši, zaključek sezone ne pričakuje s strahom. Če pa bi premagali Sarajevo (kar bi lahko storili, da ne rečem morali storiti), bi nas zdaj še vedno omenjali v boju za pokal UEFA.«
Vendarle vam verjetno ni vseeno, na katerem mestu boste končali. Ve se, da Olimpija rešitev pred izpadom plačuje s solidnim kupčkom milijonov.
»Ne vem, kako je bilo v prejšnjih obdobjih, ampak v tej sezoni igralci niso dobili niti dinarja mimo pravilnika, v katerem ni nagrad za peto ali osmo mesto. Morda je zdaj drugače, kot je bilo prej, ko so vseskozi viseli nad drugoligaškim breznom. Ampak to prav gotovo ne vpliva na igro. Za mene je bolj važno, da imamo naklonjenost gledalcev tudi ko izgubljamo (če je dres pošteno premočen od znoja), da smo v šestih mesecih od vstopnic zaslužili več kot prej v dveh letih, da smo spremenili nekatere stvari v ustroju kluba, čeprav smo še daleč od tega, da bo Olimpija velik klub. Za mene, kot strokovnjaka, je važneje kot uvrstitev na nerealno tretje mesto to, da ustvarimo mladinsko šolo, da čez dve ali tri leta dobimo okrepitve iz lastnega pogona in da se Olimpija več ne bori za obstanek.«
To so veliki in dolgoročni načrta za trenerja, za katerega ulica napoveduje, da bo odpuščen, medtem ko drugi trdijo, da ste v teh dneh podaljšali pogodbo.
»Prvič slišim o možnosti, da bi bil odpuščen. Morda so vam to povedali tisti, ki jih Olimpija moti?«
Koga motite?
»Verjetno druge prvoligaše, sodnike, ali … No, problem je domač, lokalen, čeprav ne morem reči, da nas sodniki niso oškodovali. Kljub temu sem brez skrbi v spomladanskem delu prvenstva, čeprav smo izgubili pet igralcev (Popović, Vugdalić, Ljiljak, Petrinović, Perduv), nikogar pa nismo kupili. Nimam nikakršnih težav z odnosi v klubu. Kljub temu si nekateri izmišljajo krizo igre in rezultatov, govorijo od tem, da bom odpuščen itd. Razumem, da so ljubitelji Olimpije lačni uspeha, a tudi v nogometu ni čudežev čez noč. Vsi slovenski ligaši se borijo za obstanek ali izpadajo, čeprav imajo malo, ali pa sploh nobenega domačega igralca. Obiskal sem tudi ostale manjše klube, da bi videl ves igralski potencial v Sloveniji in nisem bil navdušen. Olimpija svojim nasprotnikov nasuje pet ali deset golov. Na žalost to dokazuje, da je lokalni potencial precej skromen.«
S temi štirimi igralci smo prihranili stotine milijonov dinarjev, ki bi jih poleti sicer zapravili za to, da bi pripeljali nove nogometaše za Bežigrad.
»Druga oteževalna okoliščina je ta, da mladi nimajo tako radi nogometa kot, recimo, v Mostarju in ne želijo preveč žrtvovati za morebitno kariero, saj je v Ljubljani nešteto načinov, kako preživeti prosti čas. Kljub temu smo zadovoljni, ker poleti nismo kupili niti enega igralca. Morda bi imeli kakšno točko več in bi manj čutili to nesrečo, da so se nam istočasno poškodovali Vili Ameršek, Šarenac, Rožič, Elsner, vendar ne bi vedeli, da imamo Domadenika, Vujnovića, Katanca, ki je zaigral v ligi z 18 leti, prav tako mladega Bengeza itd. S temi štirimi igralci smo prihranili stotine milijonov dinarjev, ki bi jih poleti sicer zapravili za to, da bi pripeljali nove nogometaše za Bežigrad.«
Vendar tudi vi ne boste ostali večno tukaj?
»Moje stališče je, da trener ne sme ostati predolgo. V treh letih se lahko naredi veliko. V Ljubljani je najpomembnejše izboljšati pogoje za delo, s tem pa tudi doseči spremembo mentalitete in dojemanja – poizkušati ustvariti velik klub. Zvezda ni igralsko močna, ampak kot klub spada med vodilne v Evropi, ker so že davno zgradili klub, šele nato moštvo in šele na koncu postavo, ki je igrala letos ali leta 1979. Klub je vse kar ostane, za razliko od predsednikov in posameznih igralcev, ki gredo samo skozi.«
Vladimir Sučić
(Iz hrvaščine prevedel Miha Zupan.)
