Prvič objavljeno na nkolimpija.com februarja 2002
Matevž Zgaga
Bolj pozorni ljubitelji nogometa ste v minulih dvanajstih mesecih verjetno že zasledili novice o Uefinem sistemu klubskih certifikatov, ki se pripravlja. Za kaj pravzaprav gre?
Evropski nogomet se je v devetdesetih letih močno spremenil. Nekaj najmočnejših nogometnih klubov se je spremenilo v močne gospodarske družbe po vseh pravilih. Okoli nogometa se vrtijo bajni denarji; plače in odškodnine za igralce dosegajo vrtoglave višine. Po drugi strani mnogo klubov ne dohaja razvoja in ostaja organiziranih po neprofitnih načelih, ki so bila primerna za sedemdeseta ali celo šestdeseta leta. Ob tem se odpira vrsta nevarnosti: klubi in države, ki ne predstavljajo ravno samega vrha Evrope, poslujejo vse bolj nepregledno in rizično in v časih neizbežne rezultatske krize (prvak je lahko samo eden, nekdo nujno mora izpasti) zahajajo v veliko nevarnost bankrota z vsemi neposrednimi in posrednimi negativnimi posledicami, ki jih ta prinese (vprašljiva regularnost tekmovanja, neizplačani igralci, trenerji, upniki, uničene kariere mladih igralcev, slab imidž nogometa, zmanjšano zanimanje za šport).
Sistem klubskih certifikatov oziroma UEFA licenc naj bi prinesel red in klube prisilil, da se organizirajo tako, kot priliči razvoju. Začenši s sezono 2003/04 v evropskem klubskem nogometu ne boš več imel kaj opraviti, če ne boš imel UEFA licence. V osmih »poskusnih zajčkih« se bodo s podeljevanjem licenc pozabavali že letos spomladi in poleti. Poleg sedmih zahodnoevropskih držav – to so Anglija, Luksemburg, Nizozemska, Norveška, Škotska, Španija in Švedska – se je v tej nogometno ugledni druščini znašla tudi Slovenija. Pa poglejmo, kaj vse bo moral nek klub imeti, če bo želel pridobiti licenco.
1. Športni kriteriji
Poleg ostalega bo moral klub poskrbeti za mladinsko šolo z vsemi ustreznimi selekcijami od 12. do 18. leta starosti in to tako, da bodo mladi nogometaši lahko ob treningih opravljali tudi šolske obveznosti. Vse mlade selekcije bodo morale igrati v ustreznih mladinskih ligah, vsaj polovica v prvi ligi (s tem želi UEFA preprečiti, da bi klubi, ki ne želijo delati z mladimi, imeli mlade selekcije samo na papirju iz nekaj neperspektivnih igralcev).
Klub bo moral v sodelovanju z lokalno skupnostjo poskrbeti za promocijo množičnega igranja in tudi gledanja nogometa. Kako naj bi to dosegel, UEFA ne piše; sklepam, da bo potrebno občasno organizirati kake turnirje v malem nogometu, deliti karte po šolah in podobno.
Predstavniki kluba se bodo morali udeleževati raznih seminarjev in srečanj.
2. Finančni kriteriji
V slovenskih »mutnih« razmerah, kjer z redkimi izjemami nihče ne govori o proračunu in o plačah, bo izpolnitev teh kriterijev prva nočna mora za večino naših klubov. UEFA sicer ne predpisuje nekih minimalnih proračunov ali kavcij za igranje v ligi, kot je to v nekaterih drugih ligah, prav tako ne predpisuje, ali naj se klubi organizirajo kot d.d.-ji ali kot d.o.o.-ji, vsekakor pa zahteva, da je finančno poslovanje klubov jasno kot beli dan. Klubi bodo zato morali predložiti naslednje dokumente:
– trenutno bilanco stanja,
– načrtovano bilanco stanja ob koncu sezone,
– načrtovani izkaz dobička in denarnih tokov do in ob koncu sezone.
Dijaki ekonomskih šol in študentje ekonomije že veste, za kaj gre, ostali si najbrž vsaj predstavljate: z enim stavkom – klub bo moral pred sezono obelodaniti svoje trenutno stanje, nato pa prijaviti svoj letni proračun, razčlenjen po raznih postavkah.
Prav tako bo moral klub podpisati izjavo, da so vse njegove obveznosti do igralcev, trenerjev, zaposlenih in do nacionalne lige poravnane.
Zelo pomemben je še naslednji podatek: klub bo moral tudi dokazati, z originalnimi dokumenti, da ima za prijavljeni proračun zagotovljena zadostna denarna sredstva (če nima lastnih dohodkov, to pač pomeni kredite, če mu jih je kdo pripravljen dati) in da je predvideno pozitivno poslovanje ob koncu sezone. Prav tako bo moral klub podpisati izjavo, da so vse njegove obveznosti do igralcev, trenerjev, zaposlenih in do nacionalne lige poravnane.
Vse to bo preverila neodvisna revizorska hiša, lahko tudi iz tujine. Revizijske hiše so načeloma »profiji«, ki pošteno opravljajo svojo dejavnost, saj bi, če bi se razvedelo, da so dovzetne za razna ribarjenja v kalnem, hitro izgubile ugled in stranke. Vseeno mora revizijsko hišo za vsak slučaj nadzirati nacionalna zveza, njo pa UEFA.
Revizija ni zastonj. Evropski klubi bodo morali revizijskim hišam odšteti med 10.000 in 90.000 švicarskih frankov letno; za slovenske klube z relativno majhnimi proračuni se bo tarifa gibala v spodnjem delu omenjenega razpona.
3. Kadrovski kriteriji
Klub bo moral zaposliti paleto uslužbencev: poleg takih, ki so samoumevni (direktor, tajnik, trener, zdravnik), bosta tu tudi »piarovec« in »finančnik«. Trenerji bodo morali imeti ustrezne licence.
4. Infrastrukturni kriteriji
Če so bili finančni kriteriji prva nočna mora, so infrastrukturni kriteriji druga. Uefina pravila predpisujejo nič manj kot 28 kriterijev za štadione, od katerih so mnogi za slovenske objekte čista znanstvena fantastika in mi resnično ni jasno, kako jih bodo naši klubi izpolnili. Na primer:
– najmanj 10.000 pokritih sedežev (UEFA lahko izjemoma dovoli manjše število, upoštevaje velikost države in mesta, nobene izjeme pa ni glede pokritosti!),
– žaromete z močjo najmanj 1200 luksov,
– 25 kvadratnih metrov velik TV studio z vso opremo,
– 150 novinarskih mest z vso opremo (ISDN priključek),
– soba za tiskovno konferenco, po možnosti z vsaj 100 sedeži,
– neposreden pokrit dostop iz garderobe na igrišče,
– parkirišče.
5. Drugi pogoji
Klubi bodo morali med drugim priložiti tudi podatke o lastništvu, z vsemi spremembami v zadnjih nekaj letih. Prav tako bodo morali obelodaniti, ali so lastniki kakih drugih klubov oziroma ali so kako drugače vpleteni v njihovo poslovanje. Vse pogodbe, ki predstavljajo vsaj 4% proračuna, bodo morale »na plano«. Skrivati ne bodo smeli, katere pravde imajo v teku in v kakšni višini. Nacionalni zvezi bodo morali podpisati dovoljenje, da lahko zahteva dodatne informacije o njihovem poslovanju od bank in drugih finančnih institucij.
UEFA licenco si bodo morali priskrbeti vsi prvoligaši v posamezni državi.
In kdo bo vse to kontroliral?
UEFA ne, vsaj neposredno ne, saj ne more pregledati več sto klubov v nekaj mesecih. Za podeljevanje UEFA licenc so zadolžene kar nacionalne nogometne zveze, ki lahko to pooblastilo prenesejo na združenje prvoligašev. Seveda pa bo UEFA skrbno nadzirala njih in občasno preverila tudi kak klub. Če bo ugotovila, da nacionalna zveza ni ravnala po predpisih, ji grozi denarna kazen do milijona frankov ali celo prepoved nastopanja klubov te države v evropskih pokalih! UEFA licenco si bodo morali priskrbeti vsi prvoligaši v posamezni državi. Sankcija za klube brez licence bo prepoved nastopanja v evropskih pokalih (vključno z Intertotom). Klub brez licence lahko v evropskem pokalu nadomesti klub iz iste države z licenco, ki je bil sicer slabše uvrščen, vendar ni izpadel iz prve lige.
Nacionalnim zvezam je za zdaj prepuščeno, da same odločijo, kakšne bodo sankcije za klube, ki si ne pridobijo licence, v nacionalnem prvenstvu. V Sloveniji je namreč čisto možno, da npr. Korotan brez evropskih ambicij pač preprosto ne bo prosil za licenco. Nemška, italijanska ali španska zveza bo tak klub skoraj zanesljivo izključila iz prve lige (to možnost jim UEFA daje), v Sloveniji pa najbrž ne bo tako in bo NZS (oziroma združenje prvoligašev) raje posegla po ostalih ukrepih, ki jih ima na voljo: javni opomin, odvzem točk, prepoved nakupa novih igralcev.
Kaj vse to pomeni za Slovenijo?
Če odmislimo infrastrukturno nočno moro – kjer mi resnično ni jasno, kako se bomo znašli – potem nič slabega. Zdajšnje kalne razmere, ko se v mnogih klubih ne ve, kdo pije in kdo plača, se bodo z uvedbo licenc zanesljivo izkristalizirale, čeprav ne nujno v vseh klubih. Čisto možno je, da se bo izoblikovala skupina nekaj klubov, ki bodo edini zreli za licenco; kako bo funkcionirala liga petih resnih klubov in sedmih klubov, ki le životarijo, mi ni jasno.
Nekaj pomislekov imam glede delovanja revizijskih hiš, a če bodo le-te preverjene revizijske hiše z vsaj nekajletno tradicijo poslovanja v Sloveniji, se ni za bati. Slabše bo, če bo NZS mižala na eno oko in dovolila revidiranje raznim ad hoc ustanovljenim specializiranim nogometnim revizijskim hišam tipa »Mrđanović d.o.o.«
Transparentnost financ bo iz klubov odplavila špekulante in špekulacije, seveda pa se postavlja vprašanje, kdo jih bo potem vodil.
Posledično se bo zgodilo natančno to, kar je napovedal Mihajlo Petrović: plače igralcev bodo padle, vendar bodo izplačila dosti bolj zanesljiva. Ugled SNL bo s tem zanesljivo zrasel, vprašanje pa je, ali bodo na to hitro reagirali mediji in tekme končno začeli prenašati.
Transparentnost financ bo iz klubov odplavila špekulante in špekulacije, seveda pa se postavlja vprašanje, kdo jih bo potem vodil. Določenih sponzorskih sredstev zato ne bo več, po drugi strani pa bodo največji in najuglednejši meceni slovenskega športa – razni Unioni, Krke, Telekomi, NLB-ji in podobni, ki bodo obenem po zakonu gravitacije, če nam je to všeč ali ne, nujno počasi prehajali v vse večjo tujo last – toliko bolj pripravljeni za vlaganje v šport po tržnih načelih.
Sklep: sistem UEFA licenc slovenskemu klubskemu nogometu – če le obstaja vsaj peščica sposobnih, modernim razmeram priučenih vodstvenih kadrov – ne more prinesti nič slabega. Za naš klub, Olimpijo, kjer v zadnjih letih ni manjkalo takšnih in drugačnih pretresov, to velja še toliko bolj. Zato samo upam, da se bo prijelo!
