Prvič objavljeno v reviji Telex, 27. julija 1989
Franci Božič
Bilo je 30. maja 1984, ko je Olimpija po devetnajstih zaporednih prvoligaških sezonah igrala zadnjo tekmo v I. ligi. 0:1 je bilo z niškim Radničkim, toda za bežigrajsko postavo – Dalanović, Vujnović, Zupančič (Komočar), Katanec, Hudarin, Terčič, Voljč, V. Ameršek (Lalović), Borovnica, Petrović, P. Ameršek – niti ni bilo več pomembno. Iz lige je Olimpijo izrinil zagrebški Dinamo, eden izmed štirih velikih, ki ni smel izpasti, a je bil v nevarnosti vse do zadnjega kola. V nedeljo, 30. julija, se za Olimpijo začenja novo prvoligaško štetje.
V zadnjem Olimpijinem prvoligaškem letu se je tako rekoč vse zarotilo proti Ljubljančanom: nasprotniki, sodniki, skriti »režiserji« in celo domači funkcionarji. Gonje proti Slovencem – in Olimpija je bila v Jugoslaviji vselej nekak simbol Slovenije – tedaj sicer še ni bilo, zato ni mogoče reči, da je bilo v tej »zaroti« tudi kaj »nacionalnega«, zato pa so vsi v elitni jugoslovanski nogometni druščini dobro vedeli, kje je njen najšibkejši člen: v Ljubljani.
Okolje, ki je enega izmed simbolov prepustilo na milost in nemilost, pa si pravzaprav drugega kot odhoda iz lige niti ni zaslužilo. To je bil pravzaprav beg iz sveta pravega prestiža h kvazi nadomestkom, v katerih so in še »blestijo« »pošteni« in »pridni« Slovenci. Pri tem ni nihče pomislil niti na finančno plat in tako se je zgodilo, da je ob splošni razprodaji Olimpija tedaj za Srečka Katanca iztržila 6000 mark (v dinarjih seveda), medtem ko je Partizan z njim s prodajo v ZRN zaslužil 800.000 mark, Stuttgart, ki ga je pred dnevi naprej prodal Sampdoriji iz Genove pa celo 4.600.000 mark (s tem rekordnim transferjem je Katanec zasenčil vse legendarne jugoslovanske igralce, kot na primer Džajića, Vujovića, Škora, Sušića, Skoblarja, Halilhodžića, Zajca …«
Pred novim prvoligaškim štartom Olimpije pa je aktualno vprašanje: ali se je v zvezi z nogometom v Ljubljani in Sloveniji po petih letih sploh kaj spremenilo. Za Bežigradom je dozorel nov homogen kolektiv z izkušenimi asi kot so Ameršek, brata Vrabca, Mohor, Perica, z nadarjenim srednjim rodom s Patetom, Ubavićem, Židanom, še bolj obetavnim novim valom z Novakom, Gliho, Valentinčičem, Vončino, zveneča nogometna imena pa so tudi najnovejše okrepitve kot na primer Djukić in Šeparović.
Ni dvoma, da ima Olimpija spet močno prvoligaško moštvo, ki pravzaprav zaostaja le za klubi velike četverice. V primerjavi z ostalimi trinajstimi klubi je Olimpija v izenačenem ali boljšem položaju, pri čemer je treba upoštevati, da ji manjkajo prvoligaške izkušnje (le pet igralcev je že igralo v I. ligi) ter da bi utegnila obdržati zmagovalno vzdušje iz II. lige.
Približno enako kakovostno in močno moštvo je imela Olimpija leta 1983, ko se je že začel njen zaton (Elsner, Katanec, V. in P. Ameršek, Iskra, Petrović, Dalanović, Domadenik …). Toda gotovo je, da kakovost igralske zasedbe in homogenost kolektiva tedaj še zdaleč nista bila tako pomembna elementa v merjenju jugoslovanskih nogometnih moči. Tedaj je bilo z denarjem mogoče nadoknaditi tudi zaostanek za cel kakovostni razred, denar je – pa ne le v jugoslovanskem nogometu – odpiral tako rekoč vsa vrata in vodil k uspehom.
Najpomembnejša razlika v primerjavi s časom pred dobrimi petimi leti je ta, da je v Jugoslaviji preprosto zmanjkalo denarja za nogomet. Mnogi »kanali« sicer namesto k lačnim ustom nezaposlenih še vodijo v nenasitne klubske blagajne, toda marsikje je še vedno tako, da so lačni v boju za preživetje v bistvu v lažjem položaju kot klubi. Značilen primer je Priština, ki je bila še pred tremi leti tak raj na zemlji za igralce z vseh koncev Jugoslavije kot na primer Neapelj, Barcelona ali Marseille za evropske in južnoameriške nogometne »legionarje«, danes pa igralci v glavnem kosovskem mestu (ob mladincih vztrajajo le še trije »pravi« igralci) prejemajo manj kot milijon mesečnih dohodkov, pa še te z nekaj mesečnimi zamudami.
Tudi v navidezno bogatejših mestih kot so na primer Subotica, Skopje, Niš ali Tuzla ni veliko bolje, izjema pa so seveda štirje veliki klubi. Pri teh pa se je bistveno spremenila »struktura« dohodka, medtem ko so še pred leti živeli od nabito polnih štadionov na velikih derbijih in mednarodnih tekmah, pa zdaj kujejo dobičke predvsem od prodaje igralcev v tujino. Zanje je vključitev v to bogato mednarodno trgovino pametna naložba in tudi edina rešitev, kajti treba je vedeti, da gledalcev, ki bi lahko plačali realno »spektakelsko« ceno vstopnic – če bi na primer močno dvignili raven iger – v Beogradu, Zagrebu in Splitu sploh ni.
Bržkone lahko že v tej sezoni pričakujemo prve »bankrote« klubov iz manjših mest, po najnovejšem »udaru« devizne inšpekcije …
Razmere pa še zdaleč niso dosegle »kritične« točke. Bržkone lahko že v tej sezoni pričakujemo prve »bankrote« klubov iz manjših mest, po najnovejšem »udaru« devizne inšpekcije, ki ga je z delegatskim vprašanjem lani menda spodbudil delegat Skupščine SFRJ Husein Hodžić, pa je pričakovati hude »strese« tudi v velikih klubih, saj je očitno, da gre v zvezi s finančnimi transakcijami ob odhodih igralcev v tujino tudi za velike finančne malverzacije. Posledice bodo seveda take, da bo država klubom vzela njen »kos pogače«.
Znano je, da je v Sloveniji v »obtoku« nekaj več denarja kot v drugih delih države, toda zaradi tega se pač ne bo zgodilo to, da bi tudi Olimpija postala sorazmerno bogat klub v jugoslovanskih merilih. Spremenjene razmere pa bi bile vendarle lahko ugodnejše za Olimpijo. Osrednji slovenski klub se je namreč v teh »sušnih« letih privadil relativni varčnosti, na drugi strani pa živahnejši finančni utrip daje več možnosti za nogometno »preživetje« kot vse bolj splošna beda v južnih delih države.
Toda slovenski nogomet in z njim Olimpija si lahko obetata še dodaten »plus«. Znano je namreč, da nogomet v času največje krize ni bil med »posvečenimi« športi, toda liberalnejši družbeni utrip zanesljivo obeta tudi prevrednotenje in preusmeritev k pravim vrednostim športnega spektakla. Če so ambicije o vključitvi v Evropo kolikor toliko realne, potem pač ne bo moglo biti drugače: tako kot v Evropi bo tudi v Sloveniji nogomet postal šport številka ena. Vse bolj priljubljena rekreacija v najizvirnejših odtenkih bo na Slovenskem tudi še lahko cvetela, a seveda tako kot v Evropi: ob pogoju, da jo vsakdo plača sam.
Nogomet je najbolj priljubljena športna igra predvsem zaradi enostavnosti, toda v »nadgradnji« je tako zapleten, da veliki večini moštev nikoli ne uspe veliki met. Toda kot da to nikogar posebej ne moti, vsi še naprej poskušajo. Dobro namreč vedo, kaj v vse bolj odmevnih mednacionalnih prestižih pomeni zmaga na nogometnem igrišču. Olimpijin prvoligaški poskus je torej tudi izziv za nacionalno »prebujene« Slovence, pa čeprav se je »slovenska pomlad« po času iztekla. Vstop v ta prestižni boj pa seveda s seboj prinaša tudi nekaj skrbi, da bi se nacionalne strasti razvnele preveč ravno na nogometnem štadionu. Splitske, beograjske in zagrebške izkušnje so poučne, toda na drugi strani pomirja dejstvo, da je slovenska publika tudi ob takih priložnostih kot je na primer nogometna tekma vse bolj »zrela«.
V nedeljo zvečer za Bežigradom v igri z državnim prvakom Vojvodino torej štart »nove« Olimpije. Bo to oznanilo še enega »preporoda« na Slovenskem ali dokaz, da je za tako zahtevne podvige naš nogomet le še preveč »zelen«. Enajst bežigrajskih fantov obljublja, da bodo igrali srčno in navdahnjeno: da bi se zgodilo prvo. Srečno Olimpija.
