Prvič objavljeno v Poletu, 6. aprila 1964
Nogometna tekma med Mariborom in Olimpijo, to je bil športni dogodek, ki je privabil na tribune Centralnega stadiona toliko gledalcev, kot jih ni nihče pričakoval. Blagajnik Olimpije je prav gotovo zadovoljen, čeprav ne vemo natančno, koliko vstopnic je prodal. Res pa je, da je bilo na Centralnem stadionu doslej samo enkrat toliko gledalcev – takrat, ko sta tu igrali B reprezentanci Anglije in Jugoslavije. 20.000 gledalcev. To je najbrž tudi rekord II. zvezne lige.
Vzdušje pred tekmo je pravzaprav težko opisati, saj je bilo že dve uri pred začetkom na stadionu vse polno najrazličnejših glasbil, zvoncev, električnih siren, vse polno vijoličastih in črno-belih zastav. Prijatelji Maribora in Olimpije so z nestrpnostjo pričakovali »srečanje leta«, ki naj bi prineslo odgovor na tako zanimivo vprašanje: kdo je boljši?
Pristaši Olimpije so trdno upali da bosta obe točki ostali v Ljubljani, še posebno, ko se je v moštvu pojavil Frančeškin. Podobno je bilo na mariborski strani, saj smo videli transparente z napisom Maribor – slovenski Real …
Končno smo točno ob 15.45 le dočakali trenutek, ko sta obe moštvi pritekli na igrišče, igralci Maribora pa so med gledalce razdelili enajst šopkov vijolic, ker je pač to njihov simbol. Sodnik Škorić je prvič zapiskal na piščalko in borba za prestiž in točke se je začela.
Tisti, ki so pričakovali, da bo današnje srečanje med Mariborom in Olimpijo prikaz kvalitete slovenskega nogometa, so se krepko zmotili. To je bilo namreč, kot temu pravimo, tipično prvenstveno srečanje, kjer je šlo za gole in točke, ne pa za lepoto nogometne igre. Današnje srečanje je bilo zelo borbeno in igralci obeh moštev so se trudili od prve do zadnje minute do poslednjih moči. Igra ni bila groba, pač pa zelo ostra. Videli smo le dva gola, vsakega na eni strani, in to je pravzaprav vse, kar nam je dalo današnje derby srečanje slovenskih ligašev.
V današnji prvenstveni tekmi med Mariborom in Olimpijo bi težko iskali kakšen poseben sistem, saj je bilo že od začetka videti, da igralci enega in drugega moštva nočejo prav nič tvegati in da igrajo zelo pazljivo. Vsak je pazil na svojega soigralca in mu ni pustil prav nobenega prostora za kakršnokoli »manipuliranje« z žogo. V tem strogem pokrivanju ali igri mož na moža so prednjačili Mariborčani, ki so budno pazili na vse igralce Olimpije in z ostrimi starti skušali onemogočiti tehnično in kombinatorno igro ljubljanske enajsterice – in v tem so tudi popolnoma uspeli! Igralci Olimpije so se namreč zastonj trudili, da bi kaj opravili s podajami ali preigravanjem in tako je igra postala že v prvem polčasu precej monotona. Videti je namreč bilo, da kombinacij in lepih strelov ter obramb obeh vratarjev ne bomo gledali.
Če najprej ocenimo prvi del tega pomembnega nogometnega srečanja, potem moramo dati prednost mariborski enajsterici, ki je s hitro in ostro igro v tolikšni meri zmedla nogometaše Olimpije, da smo imeli občutek, da Ljubljančani enostavno ne vedo, kaj bi počeli. Z nekaj dolgimi žogami so sicer skušali organizirati nekaj napadov, vendar je bilo vse to popolnoma brez uspeha. Nikakor jim ni uspelo, da bi organizirali igro preko obeh odličnih kril Corna in Frančeškina, in seveda je bil ves trud, da bi dosegli kaj pomembnega zaman.
Mariborski napadalci so bili v tem obdobju uspešnejši, saj so s svojo fizično premočjo večkrat ustvarili nevarne situacije pred vrati Olimpije, še posebno, ker obramba Olimpije v začetku ni bila ravno najbolje razpoložena. V enem takih napadov je Pirc dosegel tudi prvi gol, ker mu obramba Olimpije zaradi njegove hitrosti in svoje počasnosti enostavno ni bila kos.
Mariborčani so se že vnaprej bali najboljšega strelca v II. zvezni ligi Zagorca in mu posvetili v svoji taktiki kar največ pozornosti. Njemu nasproti so postavili najboljšega igralca vijoličastih Bolfeka. Pa vendar, Zagorc je pred zaključkom polčasa uspel uiti svojemu spremljevalcu, dobro je razumel Mladenovićevo podajo in s silovitim strelom, ki je bil zelo točno odmerjen, je izenačil na 1:1.
Posamezniki so v obeh enajstericah kaj različno opravili svoje naloge. V mariborski enajsterici sta izstopala nogometaša s številkama 5 in 7, se pravi Bolfek in Marković. Bolfek je bil steber obrambe in je neusmiljeno v kali zatiral in razdiral napade Olimpije, medtem ko je Marković s svojimi hitrimi pobegi in spretnim preigravanjem večkrat vnesel zmedo v obrambo Olimpije. Koristen je bil tudi Arnejčić, vendar je njegova moška igra nekajkrat prešla v grobost, kar je bilo opaziti tudi pri Čehu.
V enajsterici Olimpije bi se teže odločili za igralce, ki so bili boljši od ostalih. Priznanje gre seveda Zagorcu za doseženi gol, vendar se je treba po našem mnenju odločiti za najboljšega igralca v črnobelem dresu v današnjem srečanju, med Kapidžićem in Cornom. Kapidžić je pošiljal napadalcem uporabne žoge, še mnogo bolj koristen pa je bil v obrambi, kjer je vedno prišel v pravem trenutku in pomagal tudi takrat, ko je ožja obramba zatajila. seveda je imel najtežjo nalogo branilec Jovičević, ki je imel nasproti sebe najboljšega mariborskega napadalca Markovića, vendar se mu je posebno v drugem polčasu posrečilo, da je v glavnem preprečil vse njegove premetene namere. Vodstvo Olimpije je v drugem polčasu poslalo v igro Rudinskega namesto Frančeškina, ki pa je begal sem in tja brez pravega sistema in načrta in menda ni vedel, kaj sploh hoče na igrišču. Štirikrat je sicer z lepimi podajami pokazal, da ve, kaj je nogomet, toda to je za tako srečanje in v borbi za točke mnogo premalo.
Sodnik Škorić iz Beograda je v tej težki tekmi dokazal, da tudi take naloge za sodnika niso pretežke in da sodnik z dobrim sojenjem lahko krepko vpliva na potem nogometne tekme. Škorić je točno ločil, kaj je grobost in kaj je moška igra, tako da se to srečanje kljub ostrim startom, kljub zelo pogostemu pošiljanju žoge v aut, ni izrodilo v športni dogodek, s katerim javnost ne bi bila zadovoljna.
Rezultat srečanja med obema slovenskima ligašema in delitev točk je po vsem tem, kar smo videli danes na stadionu v Ljubljani, povsem pravičen.
Vlado Žlajpah
