Prvič objavljeno v Delu, 20. maja 1991
Olimpija in Rijeka sta zgodovinsko zadnjo uradno tekmo v jugoslovanski prvi ligi odigrali 19. maja 1991 na Kantridi, le dober mesec dni pred razglasitvijo slovenske neodvisnosti. (MZ)
Nogometaši Olimpije so na Kantridi slabo začeli, že po 20. minutah pa so domači vodili z 1:0. Njihovo usodo je zapečatil nesojeni Olimpijin igralec Florjančič, ki igra pri Rijeki eno najvidnejših vlog. Olimpija se je v nadaljevanju precej popravila, toda za izenačenje je bilo vendarle malo priložnosti.
Ljubljančani so dopotovali na Reko z željo po točki, s katero bi kolikor toliko nadomestili nepričakovan spodrsljaj s tekme z Veležem. Trener Dogandžić se je zato odločil za nekoliko »zaprto« inačico samo s Topićem v konici napada. Za Rečane pa je bilo srečanje za »biti ali ne biti«, saj bi spodrsljaj doma lahko pomenil tudi slovo od lige najboljših. Potem takem ni čudno, da so Rečani pričeli tekmo s kar štirimi napadalci.
Že uvodne minute so prinesle nekaj polpriložnosti domačim, ki pa jih je ne preveč zanesljiva ljubljanska obramba vendarle uspešno preprečila. V 21. minuti pa je vratar Varvodić vendarle klonil. Nekdanji igralec Triglava Florjančič je streljal s kakih 15 metrov in zadel levi spodnji kot Olimpijinih vrat.
Po tem zadetku so Rečani še bolj pritisnili proti ljubljanskim vratom, Ljubljančani pa so nadaljevali z medlo igro, s katero si v prvem polčasu niso pripravili niti ene lepše priložnosti. V 35. minuti je Punišić ušel celotni ljubljanski obrambi, vendar pa mu je v odločilnem trenutku žoga ušla. Le dve minuti kasneje se je najboljši igralec Reke Florjančič znašel sam pred vrati Varvodića, ki pa je njegov strel lepo ubranil. Isti igralec je dve minuti pred koncem polčasa še enkrat prišel do strela, vendar pa je Varvodić še enkrat rešil ljubljanska vrata.
Tudi nadaljevanje ni prineslo kakih sprememb v razmerju moči. Domači so se zadovoljili z vodstvom, Ljubljančani pa so nadaljevali z bolj napadalno igro brez kakih posebnih ambicij v napadu. O igri Olimpije vse pove podatek, da sta bila dva strela Topića in Pateta z razdalje tudi vse kar so Ljubljančani storili v napadu. Zmaga Rečanov je povsem zaslužena, lahko pa bi bila še višja, če ne bi v vratih Olimpija stal razpoloženi Varvodić.
Nogometaši Olimpije so v prvem polčasu razočarali. Tako rekoč nič jim ni uspevalo, čeprav Rečani niso pokazali nič posebnega. Ljubljančani so le nekajkrat prišli čez sredino igrišča, ni pa jim uspelo organizirati nobenega resnejšega napada.
Toda v nadaljevanju se je razmerje moči na igrišču spremenilo. Rečani so imeli sicer še naprej rahlo pobudo, toda Olimpija je bila veliko »konkretnejša« in tudi nevarnejša. Rečani po vodstvu niso hoteli ničesar tvegati, pri tem pa jim je obilo pomagal tudi sodnik. Ob takem sojenju pač Olimpija ni mogla opraviti ničesar, ob najlepših priložnostih se je vselej oglasil sodnik ali njegov pomočnik. Olimpija pa je kljub temu izpeljala nekaj lepih napadov, še zlasti pa je bila nevarna potem, ko je prodorni Komočar zamenjal Topića.
Olimpija je na Kantridi zapustila kar soliden vtis, seveda le v drugem polčasu. To je bila ena izmed tekem, ki je Ljubljančani praktično niso mogli dobiti, v boju za obstanek se moštva navadno tudi »zavarujejo« in tako je bilo tudi tokrat z Rijeko, ki ji bo v finišu še trda predla.
Ocene – 7: Varvodić, 6: Komočar, Zečević, Bosiljčić, Tešić, Da. Vrabac, Jermaniš, 5: Englaro, Pantić, Šeparović, Pate, Topić.
Orlando Rivetti
