Prvič objavljeno na nkolimpija.com 24. aprila 2003

Dejan Grabić je umirjen, skoncentriran, pozorno posluša vprašanje in natančno odgovarja v knjižni slovenščini, tako da je z njim pravi užitek delati intervju. Odstopa od stereotipa »balkanskega« nogometaša, ker je razgledan, fotogeničen in ni videti, da bi imel kakšne nešportne razvade. Pogovor z njim je nadvse sproščen in prijeten, enako, ko je mikrofon vključen, kot takrat, ko je izključen.

O njegovih nogometnih kvalitetah je potrebno izpostaviti to, da ga je trener Brane Oblak že na začetku sezone okarakteriziral za »slovenskega Ballacka« in če se Brane Oblak na kaj spozna, se prav gotovo spozna na mlade in kvalitetne igralce. To je dokazal v vseh klubih, kjer je delal. Mladega igralca in njemu podobne bi bilo treba, kot sam pravi, forsirati, če v končni fazi hočemo imeti ambiciozno ekipo na nekem nivoju, ki bo vreden svetega imena Olimpija, ne pa česa drugega. »Mali« Grabić ima definitivno igralske in predvsem človeške potenciale, zaradi katerih se bo o njem še slišalo in prav je tako.

Kdo si, od kod prihajaš? Kako si prišel v Olimpijo in do kdaj imaš pogodbo s klubom?

»Star sem dvaindvajset let. Rojen sem v Novem mestu, sicer pa živim v Ljubljani že osem let, od srednje šole naprej. V srednjo šolo sem hodil v Šiško, na športno gimnazijo. Takrat teh nogometnih razredov sicer še ni bilo, a so nam v šoli prav tako šli na roko. Od tam sem prišel na Ježico, k NK Ježica. V Olimpiji sem že kakšnih sedem let, pogodbo pa imam do poletja 2004. Ob tem tudi študiram, trenutno sem absolvent ekonomije.«

Olimpija 2002/03: Dejan Grabić je v zgornji vrsti tretji z desne, zraven Antona Žlogarja

Zakaj ravno študij ekonomije? Kako usklajuješ študij z nogometom? Kaj se ti zdi, da bi bilo treba spremeniti v ekonomiji Olimpije?

»Zakaj ekonomija? Privlačila me je že v mladih letih, vedno sem rad računal, se ukvarjal z denarjem, tako da sem potem po tej plati šel na ekonomijo. V ekonomiji Olimpije trenutno stvari za razliko od prejšnjih let funkcionirajo, vse je dobro urejeno. Veliko se dela recimo tudi na odnosih z javnostmi, kar je tudi en aspekt, ki so ga glede na prejšnja leta izboljšali. Da o rednih izplačilih sploh ne govorim … Uskladiti nogomet in študij je težko. Vendar so mi tukaj šli na roko tudi trenerji, pustili so mi, da tudi izpustim kak trening zaradi izpitov. Imam tudi status športnika, kar mi je prav tako močno pomagalo, da mi na primer ni bilo treba biti na obveznih predavanjih in vajah. Najhujše je s pripravami, te so namreč vedno v času izpitnih rokov na fakulteti, tako zimske kot poletne. Tako sem zmeraj izpustil vsaj dva roka za vse izpite. Se pa da. V kolikor si urediš čas in se tega držiš, se da vse.«

Kdo te je navdušil za nogomet?

»Navdušil me je oče. Tudi on je bil dober nogometaš in me je že od malih nog peljal na tekme, v Ljubljano, Zagreb, … «

Se pravi, da si od “velike četverice” navijal za Dinamo?

»Ne, ne. (smeh) Za Hajduk.«

Kje si začel igrati nogomet, kdo so bili tvoji trenerji in če imaš na koga od njih še posebej dober spomin?

»Začel sem v Novem mestu. Tam je bil prvi trener prav moj oče. Drugače sem imel ogromno trenerjev, od katerih bi mogoče izpostavil Edina Osmanovića, ki me je treniral na Ježici. On je sigurno eden tistih, na katere imam dober spomin.«

Dejan Grabić

Si imel kakšnega vzornika in kaj ti je bilo pri njem najbolj všeč?

»Imel sem več vzornikov, zdajle ne vem, katerega bi izpostavil. Tu so tisti starejši, recimo Pele in podobni, ki pa jih niti nisem videl igrati… Od teh novejših recimo Aljošo Asanovića iz Hajduka. Vedno sem navijal za Hajduk, poleg tega mi je bila všeč njegova igra in njegovo obnašanje. Vedno je bil gospod na igrišču.«

Katero igralno mesto ti najbolj odgovarja in kje lahko pokažeš največ?

»Najbolj mi odgovarja mesto zadnjega zveznega igralca, čeprav bi bil kdaj rajši tudi malo bližje golu, na primer kot sprednji zvezni. Splošno gledano igram rajši na levi kot na desni strani igrišča. Sem pa tekom let v bistvu igral že prav vse pozicije. V zvezni vrsti mi odgovarja vse, igram lahko tudi libera ali levega bočnega.«

Kje vidiš svoje prednosti in kje pomanjkljivosti?

»Sigurno imam veliko rezerve pri eksplozivnosti. To bi moral izboljšati in na tem veliko delam. Tudi igra z glavo – ker sem dovolj visok, a vseeno mislim, da tukaj še nisem dovolj dober. In zato delam tudi na tem. Tretja stvar, ki jo potrebuješ, je pregled nad igro. Tukaj se zdaj lahko dosti naučim od Prosinečkega, ga opazujem.«

V bistvu moraš biti umazanec za vsako igralno mesto. V nogometu poštenjaki ne pridejo dobro skozi.

Se ti zdi, da mora biti igralec na tvoji poziciji kaj umazanca? V svetu je precej slavnih primerov …

»V bistvu moraš biti umazanec za vsako igralno mesto. V nogometu poštenjaki ne pridejo dobro skozi. Mislim, da imam osebno tudi tukaj nekaj rezerve, ker sem včasih prepošten. (smeh) Ampak v zadnjih letih sem se tudi jaz naučil par stvari, ki jih vidiš na igrišču. Marsikaj se dogaja in ti se prilagajaš.«

V jesenskem delu sezone si igral malo, a si odigral dobro. Si imel občutek, da bi lahko več igral in pomagal moštvu osvojiti kakšno točko več?

»Vsak igralec bi rad čim več igral. Kar se mene tiče, mi je tudi trener rekel, da sem v tistem trenutku zadovoljil, v tistih osmih tekmah, ki sem jih odigral na začetku sezone. A potem mi je – po prihodu Prosinečkega in Rudonje – rekel tudi, da me v bistvu ne more nikamor dati v tej zvezni vrsti. Jaz se s tem vseeno nisem sprijaznil in sem treniral še bolj zagreto. Ob koncu jesenskega dela bi sigurno spet dobil priložnost, a me je zaustavila poškodba. Takrat je bilo v ekipi veliko kartonov, jaz pa sem imel to nesrečo – zadnje tri, štiri tekme – da sem bil poškodovan. Letos pa spet. V to zvezno vrsto je prišel še Pavlin in tako se je še težje prebiti vanjo. V vsakem primeru: jaz ne bom obupal, nikoli. Jaz se borim, trenerjevo pa je, da se odloči, če mi bo dal priložnost.«

Prihod Mladena Rudonje in Roberta Prosinečkega je pomenil klop za nadarjenega Grabića

Kako težko je mlademu igralcu sedeti na klopi, kakor se je zgodilo tebi ob prihodu vseh teh novih igralcev? Najprej se je ustvarjala mlada ekipa, zdaj pa se dela drugače …

»Ja, v Olimpiji se mi zdi, da je bilo mladim igralcem vedno najtežje. Samo redke izjeme so uspele, na primer Knavs. Dobro, Fileković in Vugdalić sta itak šla k Mariboru in to prav iz tega razloga. Mislim, da se mladim igralcem premalo zaupa, čeprav je glede tega Oblak kar dober. Mislim, da nas je dosti porinil naprej in nekako uveljavil. Ampak še vseeno, politika kluba je bila glede tega taka in upam, da bo v prihodnosti bolje.«

Hočejo rezultat …

»Čez noč, ja. Nikoli ni bilo dolgoročnih planov.«

Pa si ti v začetku sezone, ko se je štartalo na nekih drugih osnovah, čutil kakšen pritisk od te ljubljanske publike, za katero pravijo, da je drugačna predvsem v smislu, da je zelo zahtevna? Kako se ti je zdelo, da so sprejeli idejo o hitrem nogometu z mlajšimi igralci?

»Ne, jaz sem imel super občutek. Publika nas je v tistih prvih krogih sigurno sprejela, ker smo res igrali hitro, agresivno, borbeno. Od takrat se najbrž spomniš tekme z Mariborom, kjer smo, čeprav smo izgubili, poželi aplavz. To takrat je bil res fantastičen občutek. Publika, tu v Ljubljani, mislim da je izbirčna, ampak zna pa ceniti borbo in trud in zato nas je takrat tudi nagradila.«

Olimpija-Maribor 0-1, 26.7.2002: Grabić, Budičin, Žlogar, Fileković

Imaš dovolj potrpljenja za čakanje na svojo priložnost?

»Pravzaprav ga nimam, ker jo čakam že dolgo časa. Jaz sem bil posojen že na NK Ljubljano za dve leti. Zmeraj sem bil nekje blizu, nikoli pa povsem zraven. Letos se mi je ponudila priložnost, jaz sem se trudil po svojih najboljših močeh, samo … mogoče, če bi dal takrat v tistih osmih krogih kake tri, štiri gole, bi bila slika danes čisto drugačna. Bi me recimo potem Oblak sforsiral do konca … «

Situacija v Olimpiji je specifična. Tudi navijačem se zdi, da trener ni rekel, da potrebuje take in take okrepitve, ker obstoječi igralci (med njimi ti) niso bili dovolj dobri. Občutek je, da so bili ti novi zvezdniki pripeljani bolj zaradi marketinških potez, tudi zato, da se z velikimi imeni privabi gledalce. Kakšen je torej tvoj siceršnji občutek, se ti zdi, da ti trener sicer zaupa, da te ceni?

»Ja … ne vem. Pri našem trenerju v bistvu nikoli ne veš, kaj si misli. (smeh) Mislim pa, da mi kolikor toliko zaupa, ker me spodbuja in mi daje vedeti, da misli name, da me ima v kombinacijah. Ampak zdaj ne vem – jaz bi si želel večjo minutažo, tako kot vsak. Kako bo, pa ne vem.«

Letos te je Oblak napovedal kot slovenskega Ballacka. Odigral si nekaj dobrih tekem, kasneje pa pristal na klopi.

»Ne vem, res ne vem zakaj. Ni mi povedal točnega razloga, zakaj me je dal na klop. Čeprav mi je rekel, da je bilo vse v redu. Meni ni bilo jasno, bil sem jezen, normalno. Vsak, ki je na klopi, je jezen, ampak potem se na treningu še toliko bolj dokazuje. Mogoče je bila prav v tem ta njegova poteza, da bi namreč jaz potem še več dal od sebe, se na treningih še bolj trudil. To sem tudi storil, zdaj pa ne vem. Nekaj je tudi na tisti poškodbo, morda je nekaj tudi na tem, da nisem dal kakšen gol.«

Se ti zdi, da je igra moštva enaka kot na začetku sezone?

»Ne. Mislim, da se je igra spremenila. Oblak je moral igro prilagoditi igralcem, ki so prišli. Najprej je vse slonelo na Prosinečkemu, potem je prišel še Pavlin in zdaj se morata oba nekako najti in si razporediti to vlogo liderja. Mislim sicer, da je Prosinečki še vedno glavni, ker on je tudi taka marka, res mojster. Pavlin po drugi strani pa je kapetan slovenske reprezentance in imamo vsi do njega zelo spoštljiv odnos. Tako morajo tudi ostali toliko več delati za njiju, tisti pač, ki so v danem trenutku na igrišču.«

Kakšno je vzdušje v slačilnici? Se starejši igralci bolj družijo med sabo, vi mlajši pa med sabo?

»Normalno. Tu ne gre za kakšne klane, to je povsem normalno, da se oni več družijo med sabo, mi pa tudi. Ni pa nobenega pravila glede tega. Skratka, ni nobenih problemov.«

Kakšen je trener Olimpije, katere razlike so med njim in prejšnjimi trenerji? Katerim podrobnostim posveča večjo pozornost?

»Prejšnji trener, Mihajlo Petrović, je bil bolj tak, da je veliko slonelo na improvizaciji. Pri Oblaku je red, treningi so bolj sistematični kot prej. Sicer pa ni neke velike razlike v samem treningu, morda se zdaj dela malo več z žogo. Fizično gledano, mislim da smo dobro pripravljeni, čeprav smo opravili vse priprave z žogo. Vse smo delali z žogo, tudi na kondiciji. Tako je vsaj zanimivo. Priprave na splošno so sicer najbolj suhoparen del v procesu treninga … težke so v psihičnem smislu.«

Slovenski Ballack

Kakšne so tvoje ambicije v Olimpiji? Kakšna so tvoja pričakovanja v tej sezoni in za naprej?

»Za Olimpijo sem že rekel v nekem intervjuju, da je moja ambicija ustaliti se v prvem moštvu, želja pa, da nekoč postanem kapetan. Če mi bo to uspelo, bomo še videli. Odvisno je od tega, koliko časa bom sploh še ostal tukaj, če bom dobil svojo priložnost, če jo bom izkoristil … V novi sezoni upam, da bom v standardni postavi. Želim si, da gre moja kariera en korak naprej, da ne bom vedno na robu prve ekipe. Če bom končal fakulteto, bo to takrat eno breme manj, lahko se bom povsem skoncentriral na to in potem bomo videli. Upam, da mi bo uspelo. Kar se tiče tekoče sezone, pa vsi upamo, da bomo prvaki in pokalni zmagovalci. Celje je v določenem trenutku vzelo zalet, ampak je normalno, da so tudi oni začeli kiksati, saj niso bili poraženi vse od tekme z nami v avgustu. Jaz vseeno mislim, da smo mi veliko kvalitetnejši od njih. Res, da so mladi in meni osebno so oni kot ekipa zelo všeč – ker so mladi, agresivni, tudi znanja imajo dovolj, imajo tudi reprezentanta – ampak vseeno mislim, da ob Prosinečkem, Pavlinu in najboljšem strelcu lige Kmetcu, naša skupna kvaliteta mora prevagati jeziček na tehtnici na našo stran.«

Drugo leto nekateri od teh nosilcev zagotovo odhajajo, kar bi ti lahko omogočilo, da dobiš pravo priložnost …

»Pavlin mora nazaj v Porto. Kakor on pravi, ga bodo potem prodali, plasirali v nek evropski klub. Tako ali tako dvomim, da lahko – v finančnem smislu – Olimpija njega zadrži dlje časa. Za Prosinečkega ne vem kakšno pogodbo ima oziroma, če bo sploh še nadaljeval. Njegovi načrti mi niso znani.«

Ali v Sloveniji nek povprečen nogometaš v prvi ligi, recimo da v urejenem klubu, kot je Olimpija, lahko (pre)živi od igranja nogometa?

»Da se živeti tako, za sproti, v teh letih, kot sem jaz. Prihraniti ne vem kaj ne moreš. Pa tudi vse slabše je glede tega. Ko so uvedli to licenciranje, smo že videli, da je izpadel Korotan, da je Ljubljana tudi na robu, Mura … Mislim, da bodo ti zaslužki šli samo še navzdol. Vendar pa vem, da so znotraj posameznih klubov prevelike razlike v zaslužkih med igralci. Eni so na robu, da komaj živijo iz meseca v mesec, drugi pa – z lahkoto. To bi morali malo bolj izenačiti.«

Si torej za to, da bi bile plače nogometašev javne?

»Ja. Nujno.«

Vendar pa vem, da so znotraj posameznih klubov prevelike razlike v zaslužkih med igralci. Eni so na robu, da komaj živijo iz meseca v mesec, drugi pa – z lahkoto.

Se ti zdi, da ima mlad igralec v slovenskem klubu dobre pogoje za delo in napredovanje? Mislim predvsem na Olimpijo, kakšni so pogoji za treniranje?

»Pogoji za treniranje so katastrofalni! To je sigurno. V bistvu nimamo pomožnega igrišča. To, kar je tukaj v jami … Tukaj gor je tako težko trenirati, mislim … ne zato, da bi bil slab teren in se ne bi dalo odigrat, ampak ker je tako težje fizično, za noge. To je tak pesek kot na plaži. Kot da bi po snegu tekel. Če imamo na tem terenu tedensko tri, štiri treninge, smo dvakrat bolj utrujeni, kot če bi trenirali na glavnem igrišču. Pogoji so res katastrofalni, sreča je le v tem, da zdaj prihaja lepše vreme in smo bolj ali manj na glavnem igrišču. To pa je super pripravljeno.«

Zadnje čase je šlo veliko mladih fantov iz različnih slovenskih klubov v tujino. Se ti zdi to koristno? Ali se ti zdi, da je finta tukaj v želji menedžerja po zaslužku ali v želji igralca po napredku?

»Oboje. Vsak igralec si želi napredovati, zato mora iti v tujino. Čeprav jaz mislim, da če greš premlad v tujino, tudi ni dobro. Najprej moraš odigrati v Sloveniji, da si nabereš izkušnje, ki ti potem v tujini prav pridejo.«

Ali misliš, da se mlad igralec v tujini lahko uspešneje razvija?

»Mislim da. Konkurenca je večja, igralec prej osebnostno odraste, tam si sam, nobeden te ne upošteva in se moraš izboriti za svoje mesto. Saj se moraš doma tudi izboriti, ampak je vseeno lažje, tu imaš družino, prijatelje, vse ti je domače. Tam pa ti je vse tuje. Zato mislim, da je v tujini vseeno treba vložiti več truda.«

Kakšne ambicije imaš v svoji nogometni karieri? Imaš željo igrati v tujini in katera tuja liga ti je najbolj pri srcu?

»Najbolj mi odgovarja španski način igre, ki je zelo tehničen, hiter, igra se po tleh. To mi je nekako najbolj všeč, čeprav vsi pravijo – tudi Robert in Mladen sta nam razlagala o tem – da je najlepše igrati v Angliji, zaradi navijačev. Tam te spodbujajo ne glede na to, ali ti gre ali ne. Da je neverjetno.«

Nekaj takega kot Mile Aćimović? Pa je on dovolj fizično pripravljen za angleški stil igre?

»No, saj tam so tudi znalci. Mile je zame super igralec. Morda bi sicer lažje uspel kje drugje, portugalska liga je recimo nekaj drugega kot angleška, ampak ni pa nujno, da bi mu bilo tam bolj všeč. Če bi on imel v Angliji veliko podporo trenerja, kar je na začetku tudi tako kazalo, bi ga sigurno sforsirali. Privadil bi se in bi lahko bil tudi glavni igralec v Tottenhamu. Znanja ima dovolj za to. Važno je, da te podpirajo. Da imaš neko zaledje. In da te tudi, če ti ne gre nekaj časa, še zmeraj pustijo igrati, skratka, da imaš neko kontinuiteto tekem.«

Star si dvaindvajset let, imaš kakšen časovni plan, kdaj bi rad prestopil v tuji klub? Marko Kmetec je denimo letos dejal, da je opazil, da ni več rosno mlad in da je skrajni čas za preboj, od katerega bi kaj zaslužil. Da je zato več treniral pred sezono – in danes je prvi strelec lige.

»Najprej bi moral tukaj nekaj odigrati in nekaj pokazati. Sigurno bi moral odigrati vsaj eno ali dve dobri sezoni in to standardno, v prvi ekipi. Šele tako bi lahko v tujini dobil kaj normalnega. Lahko bi se sedaj odločil in hodil naokrog po preizkušnjah, mogoče bi mi celo kaj uspelo, ampak za to je verjetnost manjša. Čim greš ti na probo, je to že tako-tako. Boljše je, da greš za malo večji denar, da si te oni resnično želijo. Potem tudi drugače ravnajo s tabo, tam imaš nekoga, ki skrbi zate, potem tudi igraš. Najboljše je, če te kak trener prav izrecno hoče imeti v svoji ekipi. Kar se časovnega okvira tiče … mogoče čez tri, štiri leta. Ne moreš pa se kar odločiti in je potem to čez noč. Največ je odvisno od sreče.«

Kaj pa menedžerji? Koliko se ti zdi, da igralec potrebuje menedžerja?

»Potrebuješ ga predvsem zato, ker ti igraš toliko, kolikor si vreden in kolikor visoko pogodbo imaš. Več si vreden, bolj te forsirajo, se mi zdi. Če imaš visoko pogodbo, ti je tudi lažje igrati, bolj stojijo za tabo. V tem smislu je sigurno bolje, da imaš menedžerja. Druga stvar pa je, koliko je ta menedžer pošten. Koliko te bo spremljal, koliko bo vlagal vate … ker takega poštenega je res zelo težko najti. Ampak sigurno je to nuja. Jaz pa ga v tem trenutku nimam, ker sem ravno prekinil sodelovanje z nekom. Ampak se mi glede tega ne mudi. Menedžerje ima okrog 90% igralcev, tako da je to povsem normalna stvar.«

Kako se kaže odnos med igralcem in menedžerjem? Kaj konkretno je počel zate tvoj menedžer? Ali recimo snema kasete tvoje igre in jih pošilja naokoli?

»Ja, tudi to. Potem ti ureja račune, dohodnino. Ko sem bil poškodovan, mi je uredil terapije v Mariboru, prenočišča in to. Naj bi mi zrihtal tudi napitke, ipd. Če bi bil pravi menedžer, bi moral vlagati v igralca, ne pa obratno. V Sloveniji se prevečkrat zgodi, da imajo igralci pogodbe z menedžerji, po katerih morajo menedžerju dajati procente od svoje plače. To se mi zdi povsem nelogično. Logično bi bilo, da bo menedžer vložil kaj v igralca, če hoče imeti kasneje kako korist od njega, ne pa obratno.«

Za kakšne procente gre tu? Ali menedžer dobiva procente od pogodbe pri prestopu v drug klub ali kako drugače? O kakšnih številkah govoriva?

»Odvisno, kakor so dogovorjeni. Ne vem točno, rekel bi, da gre običajno za 10%.«

Kako nate osebno vplivajo gledalci? Te prizadene, če slišiš žaljivke, ki konstantno prihajajo od nekaterih kretenov na tribuni?

»S tem še nisem imel težav. Sem že slišal par žaljivk na svoj račun, ampak me to sploh ne zanima. Pa recimo časopisi in te njihove ocene. Mi smo že vsi ugotovili, da so smešne. Ne vem, če kdo v slačilnici – morda trije, štirje – kupuje športne časopise. Tako da se sploh ne oziram na take stvari, ker se mi zdi brez veze. Pa saj je to normalno: človek plača karto in lahko dela, kar hoče. Sem dovolj psihično močan, da me to sploh ne prizadene. Mene bolj zanimajo kakšne take, konstruktivne kritike – recimo od trenerja, kakšnih strokovnjakov – ki so tudi dobronamerne: zato, da bi jaz kaj popravil, ne pa zato, da me nekdo nekam potunka.«

Za trenerski posel ne vem, je ogromno stresa. Čeprav mi je po drugi strani tudi to blizu; tudi to je kdaj možno.

Pa si že kaj razmišljal o tem, kaj boš počel po koncu nogometne kariere? Kar še ne bo kmalu …

»Ja, imaš prav, to je še daleč. V bistvu še nisem razmišljal o tem. Za trenerski posel ne vem, je ogromno stresa. Čeprav mi je po drugi strani tudi to blizu; tudi to je kdaj možno. Najrajši bi bil menedžer, vendar ne nujno športni. Samo, da ima zveze z ekonomijo.«

V zadnjem delu intervjuja še nekaj splošnih vprašanj, da obiskovalci naše spletne strani bolje spoznajo tvoj nogometni okus. Kateri od tujih klubov ti je najbolj všeč, katera tuja reprezentanca in kateri od igralcev, ki so trenutno na sceni?

»Kot sem že rekel, je tu Hajduk, to mi je tudi neka želja … Če pa gledamo klube izven področja bivše Juge, je to Real Madrid. Od igralcev mi je všeč Zinedine Zidane, ampak on igra bolj naprej kot jaz. Na moji poziciji mi je všeč recimo Fernando Redondo. Reprezentanca? Zmeraj za Brazilijo.«

Za konec, kakšno je tvoje sporočilo navijačem Olimpije?

»Da bi v čim večjem številu prihajali na tekme. Zdaj jih najbolj potrebujemo v borbi za prvaka! Na splošno so naši navijači super. Želim si čim manj kakšnih neredov, ker to lahko Olimpiji tudi škoduje.«

Kanta bo?

»Jaz mislim, da bo!«

Pogovarjal se je Aleš Selan.

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.