Vse tiste, ki ste poslušali zadnji Nogometni antikvariat, bo morda zanimalo poročilo s povratne finalne tekme pokala SNZ med šišenskim Hermesom in predhodnico Olimpije, SK Ljubljano. To je bila prva od dveh lovorik, ki jih je v času okupacije osvojil bežigrajski klub.
Prvič objavljeno v Jutru, 2. septembra 1941
Po nedeljskem remisu s Hermesom – 3:3 (1:3) – je Ljubljana pokalni prvak SNZ
Ljubljana, 1. septembra
Precej dolgotrajna je bila nogometna konkurenca, ki jo je SNZ razpisala sredi letošnjega maja, ko so se meje zaprle tako tesno okrog nas, in natančno 20 tekem je bilo treba odigrati, da smo včeraj zapisali v letopis slovenskega nogometa – zmagovalca izrednega pokalnega tekmovanja iz leta 1941 – SK Ljubljano.
Recimo kar takoj, da je belo-zelena enajstorica prišla do te zmage zelo, zelo težko in imela posebno v drugi finalni tekmi, ki smo jo gledali včeraj na vsak dan lepšem Hermesovem stadionu, veliko porcijo sreče, da je po odmoru rezultat izravnala in tako z naskokom enega gola iz prve tekme izvila končni uspeh zase.
Bodisi kakorkoli in s srečo in smolo je treba v igri z žogo računati prav tako kakor z znanjem in voljo, eno je gotovo, da je Ljubljana v žilavi enajstorici Hermesa dobila domačega nasprotnika, ki bi utegnil za bližnjo bodočnost – in za to smo zaenkrat najbolj v skrbeh – izpolniti dosedanjo vrzel med nekdanjim ligašem in ostalimi moštvi, ki so se na ljubljanskih terenih pehali za svoj prostor na soncu.
Včerajšnja tekma je imela svojo tiho »predigro« za zeleno mizo, ki je tudi deloma prispevala, da je bilo ozračje na igrišču čisto pokalno ali prvenstveno. Po tesni zmagi, ki jo je Ljubljana spravila v prvem dvoboju pred 14 dnevi, so se pojavile pri zvezi neke neurejene formalnosti in hudobni jeziki niso nehali trditi, da je bila repriza preložena za teden dni kar bolj zato, da si je Ljubljana med tem privoščila dober trening, Hermes pa je moral – v pomanjkanju primernega partnerja – držati križem roke.
V ostalem tudi vsa Ljubljana ve, da v enajstorici SK Ljubljane nekaj ni v redu in še zato so Hermežani in njihovi prijatelji več kakor mrzlično pričakovali revanšo, v kateri so si obetali – in še na domačih tleh povrhu – krepak obračun in kar osvojitev skromne lovorike, ki je zdaj dosegljiva najboljšim nogometašem našega mesta. To vse je pripomoglo, da je prišlo na igrišče okrog 800 ljudi, največ, kar jih je od aprila dalje pritegnila katerakoli sportna prireditev, ki so bili – prav tako kakor vsi igralci – edini v tem, da mora ta tekma nuditi nekaj, česar že ni dolgo prinesla nobena.
Borba zares!
In niso se motili … Moštvi, ki sta se od prvega udarca lotili posla z velikim elanom, sta ves čas igre vzdržali silen tempo in do zadnjega vztrajali v volji do zmage. Pri tem velja glede Ljubljane poudariti, da je bila v obojem vztrajnejša, čeprav je vso prvo polovico igre gospodaril Hermes, ki ga je vezalo še nekaj, o čemer v belo-zelenih vrstah ni bilo skoraj nobenih znakov.
Modri so se danes pokazali kot ekipa zagrizenih borcev, od katerih je vsak žrtvoval vse in le nekatere nesrečne poteze posameznikov so spravile moštvo ob zasluženi uspeh. Tako je napadalna vrsta zgradila serije nevarnih akcij – prav do zadnje sekunde je bila na delu – medtem ko je v ozadju opravil ogromno delo Žitnik kot desni branilec, pa tudi o drugih ni reči nič slabega.
Ljubljana je imela več šibkih točk, – deloma iz nadomestnih garnitur – za katere so morali posel opravljati drugi. Lah v napadu se je mnogo trudil, imel pa je vse naokrog premalo razumevanja. Dragoceno je bilo delo obrambne dvojice, vratar sam pa si je privoščil marsikatero parado – ne vselej z najboljšim uspehom.
Igra je tekla kar se da zares in živahno, pri vsem tem pa fair in v mejah dovoljenih po pravilih. Bila je po dolgem ena onih bitk, ki so tako značilne za prestiž dveh petelinov z enega dvorišča. Če so petelini majhni in dvorišče tudi samo tako …
Iz poteka
navajamo na kratko: Hermes zabije vodilni gol že v 5. min. Vratar Ljubljane zapusti svetišče in pobira žogo, ki mu jo odvzamejo; vrata so prazna in eden nasprotnih krilcev izkoristi situacijo in zadene dobro. 1:0 za H. Dve minuti kasneje nastopi Pepček eno svoji neštetih poti na drugi gol: ko uide branilcu, je stvar zapečatena. Rezultat je izravnan. 1:1.
Toda H. se ne da in sili stalno v ofenzivo. V 16. min. dobi žogo Aljančič; iz težke pozicije pošlje neubranljivo med drogove. 2:1 za H. Ljubljana prav za prav skoraj ne pride do sape; napadajo samo oni drugi. Po seriji kotov je v 32. min. spet eden; Aljančič je že na mestu; samo glavo pristavi in že je 3:1.
Belo-zeleni sem in tja uredijo svoje vrste, toda prav nevarni niso nikoli. Tik pred odmorom se Lahu le ponudi prilika; bomba sedi, toda sodnik vidi off-side.
Po odmoru se Lj. pojavi drugačna, toda igra še zmerom ne teče drugače. H. se znajde v vsaki situaciji, toda samo v oni ne, ki v 10. min. zmoti Skoporca, da nastavi napačno stran glave. Žoga se močno odbije – v lastni gol. Zdaj je samo še 3:2 za H.
Tehtnica se začne nagibati; domači popuščajo. Evo, v 33. min. še novega udarca!
Duhovi se razvnamejo. Lj. vidi spet rešitev, H. se podirajo upi. Tehtnica se začne nagibati; domači popuščajo. Evo, v 33. min. še novega udarca! Kroupa prisebno izrabi ugodno situacijo in izid je izravnan že drugič – 3:3.
H. še ne vrže puške v koruzo, toda njegovi napadi so vse preveč sunkoviti, obramba Lj. pa že napne zadnje sile. Še »visijo« goli v zraku, posebno v mreži mladega vratarja Lj., toda vse se konča brez spremembe v številkah. Remis ostane, pokal pa prejme Ljubljana.
23 mož
Ljubljana: Mikuž, Hassl, Puterle, Lah II, Udovč, Pelicon, Kroupa, Lah, Stare II, Bertoncelj, Starc I.
Hermes: Oblak, Klančnik, Žitnik, Sočan I, Sočan III, Skoporec, Derenda, Aljančič, Brodnik, Eržen, Dežman.
Sodnik: Ehrlich.
V predtekmi sta remizirali z 1:1 tudi moštvi Grafike in Hermesa II.
