Prvič objavljeno v športnem tedniku Polet, 25. marca 1962
Danes se je pričelo. Tisto, tako dolgo pričakovano nogometno preganjanje, tisto, ki je tako prijetno, tako razburljivo, tako napeto …
Danes se je pričelo. Borba za točke, tiste tako dragocene, tiste, ki premikajo imena posameznih klubov navzgor in navzdol po lestvici, ki jo imenujemo prvenstvena.
Da, pričelo se je. Sprehajanje po lestvici, ki je prvenstvena. Prvenstvo! Borba za točke, borba za ugled, borba za prestiž. In ta borba je včasih tako huda, da se pozabimo ozreti na levo in desno. Vidimo samo eno – nogometno žogo, nasprotnike, zmago za vsako ceno. Kot bi se nam oči in misli ustavile. Kot bi bil na svetu en sam klub – naš …
In tako se je torej pričelo. Tisto z nogometno žogo, tisto s točkami in tisto z našimi željami. Po navadi so želje enake. Naš klub naj bo prvi – po naših mislih in zahtevah. Pa vendar je ta krog širši. Nismo mi sami, ki to želimo. Več jih je! Nismo samo mi tisti, ki hočemo da so naši najboljši. Mi sicer to večkrat vpijemo prek ograje na igrišču, vendar to ni tako zelo nevarno …
Funkcionarji – le-te je tako težko dobiti. Dobre namreč. In tisti, ki so v klubih, po navadi mislijo, da je njih slava, njih naloga, njih alfa in omega – pripeljati njihov klub v tej začarani lestvici, kjer je na razpolago nič več in nič manj kot dvanajst mest, na prvo, na najboljše, na najbolj vidno mesto. Toda – kot rečeno, lestvica ima dvanajst sedežev, za najboljšega je pripravljen prvi, za vse ostale pa je treba poiskati prostor nekoliko nižje. Je že tako, da eno mesto ostane tudi za najslabšega, za zadnjega.
Trenerji – ti imajo podobne želje. Pri tem včasih pozabijo, ali imajo pred seboj moštvo, ki je dobro ali slabo, ali imajo nogometaše, ki so kos vsem v ligi, ali so njihove sposobnosti take, da zaslužijo mesto v vrhu. Da, pozabijo! Včasih, ker so preveč kratkovidni, včasih, ker jih pregovorijo tudi funkcionarji. Ti zahtevajo vedno več in več, hočejo imeti prvake, hočejo imeti dobro moštvo, pa če je o mogoče ali ne. Kadar trenerji ne morejo tega narediti, so po navadi ob službo …
No, mimo igralcev tudi ne moremo. Ti si seveda želijo uspehov, vendar so taki, ki razumejo in vedo, koliko zmorejo, so pa tudi taki, ki se hočejo na najrazličnejše načine dokopati do žoge, do točk, do tega ali onega mesta na lestvici. Pri tem se tudi spozabijo in si lastijo pravice, ki jih nimajo. Prerekajo se s sodniki, zmerjajo soigralce, z nasprotnikom so večkrat grobi, surovi …
In vendar ne tekmuje v ligi samo naš klub. Kadar gledamo tekmo, bi bilo prav pomisliti, da je morda še kdo boljši. To velja za nas, ki samo gledamo, še toliko bolj pa za funkcionarje, ki mnogokrat želijo preveč, za trenerje, ki tu in tam učijo napak, za nogometaše, ki naj igrajo fair in pošteno.
Če bo tako, potem bo tekmovanje prijetnejše, pa tudi jeze, tiste nepotrebne, bo mnogo manj. Verjemite, da bo res tako!
Vlado Žlajpah
