Olimpija in Koper sta se na uradni tekmi prvič pomerila v osmini finala slovenskega pokala 5. avgusta 1962, ko so bili Ljubljančani zvezni drugoligaš, Koprčani pa so nastopali v conski ligi zahod, četrtem rangu tekmovanja. Olimpija je na Bonifiki zmagala z 10:0. (M.Z.)
Prvič objavljeno v Poletu, 12. avgusta 1962
Bilo je danes teden na pokalni nogometni tekmi Tomos : Olimpija. Nogometaši Olimpije so premagali Tomos z 10:0. Ko je Olimpija vodila z nekaj goli razlike, se je zgodilo na igrišču – bolje povedano ob igrišču – nekaj takega, kar ne morem pozabiti.
Sodnik je imel precej težav, da je funkcionarje Tomosa preganjal enkrat izza vrat, drugič z roba igrišča, vendar vse skupaj ni dosti pomagalo. Eden funkcionarjev tega kluba je začel glasno protestirati, češ da je bil kdo ve kateri gol, ki ga je dosegla Olimpija, dosežen z roko. Na tribuni je bil med drugimi tudi mlad gledalec, ki je popolnoma mirno dejal, da je bil gol dosežen pravilno.
To je bil uvod v nepričakovano in neprijetno sceno na igrišču Tomosa na tekmi, ki si jo sicer ni ogledalo mnogo gledalcev, ne moremo pa prezreti dejstva, da je bilo kljub temu na tribuni mnogo turistov, ki so nogometno tekmo vzeli v svoj dopustniški repertoar.
Najbrž pa niso pričakovali, da bo »teater« tako razburljiv. Funkcionar Tomosa Jenko se je namreč ves razjarjen obrnil k mlademu gledalcu, pridirjal do žične mreže in vsul nanj pravo ploho kletvic, in zelo milo rečeno, nekulturnih izrazov. Kljub opozorilu nekaterih prisotnih, naj preneha s takim obnašanjem, je kot vsemu navkljub, hude kletvice in nesramne izraze ponavljal kot za stavo naprej in naprej, in ne bi znal prešteti, kolikokrat jih je v tej svoji ekstazi ponovil.
Mladi gledalec, kateremu je bil namenjen ta nekulturni slovar psovk, je bil najbrž zelo presenečen. Ni prišel do besede in ostal je popolnoma miren, čeprav je njegovim sogledalcem že skoraj zavrela kri in so mu svetovali in so mu svetovali, naj mu vendar nekaj »zabeli« nazaj. Le-ta pa je samo s tihim glasom vprašal: »Nisem si predstavljal, da so v tem koprskem klubu taki funkcionarji, ki bi tako in na takšen način vzgajali športnike in gledalce. Morda bi bilo bolje, da sploh ne bi prišel na tekmo in morda me tudi več ne bo.«
Ob tem odgovoru je bil »telesnovzgojni funkcionar« menda sam nekoliko presenečen. Kletvice sicer niso prenehale, vendar se je ton znižal za eno ali dve noti. Ni mu kazalo drugega kot da je na koncu osramočen odšel.
Zdi se, da je popolnoma odveč razpravljati še naprej o tem, kaj bi tak funkcionar zaslužil. Morda pa ni odveč, če pripomnim, da bi bilo tako obnašnje lahko nalezljivo, če ne bi posegli vmes.
Vlado Žlajpah
