Prvič objavljeno na nkolimpija.com, 9. avgusta 2002
Brane Oblak. Rojen leta 1947. Nogomet je začel igrati pri viški Svobodi, leta 1965 pa je prestopil k Olimpiji. V prvi zvezni ligi je za Olimpijo odigral 181 tekem in dosegel 33 golov. Leta 1973 je odšel v splitski Hajduk, potem je od 1975 igral v Zahodni Nemčiji za Schalke 04 iz Gelsenkirchna in od 1977 za Bayern iz Münchna. Ob koncu kariere je nastopal v Avstriji. Za državno reprezentanco bivše Jugoslavije je v obdobju od 1970 do 1976 odigral skupno 46 tekem in dosegel 6 golov. Igral je na svetovnem prvenstvu v Zahodni Nemčiji leta 1974 in na evropskem prvenstvu leta 1976. Bil je prvi nogometaš na zemeljski obli, ki mu je bilo za sezono igranja ponujeno milijon dolarjev – to se je zgodilo leta 1977, ponudnik pa je bil newyorški Cosmos. Naš najuspešnejši nogometaš, torej. Brez dvoma.
Trenersko kariero je začel v avstrijskem Feldkirchnu in jo nadaljeval v Sloveniji, ko je treniral Naklo, Olimpijo, Rudar in Koper. In od letos ponovno – Olimpijo. Še drobna zanimivost: Olimpija je bila poslednjič prvak slovenske lige v letu, ko jo je taisto zadnjič vodil – Oblak. To je bilo ‘davnega’ leta 1995. Smo danes z Branetom spet na začetku novega pozitivnega ciklusa?
Brane Oblak, novica, da ste postali trener Olimpije, je – skupaj z novico o novem vodstvu – zbudila nenavaden optimizem med navijači in povečala zanimanje za klubski nogomet v Ljubljani. Navijači vas vidijo kot možnega ‘odrešenika’, moža, ki mu bo uspel preporod, kakršen je z reprezentanco uspel Katancu. Komentar?
Nisem selektor, sem trener, sem le del trikotnika uprava-trener-igralci. Selektor ima lažje delo od trenerja: izbira lahko med številnimi igralci. Trener pa igra s tistimi dvajsetimi igralci, ki jih pač ima. Da igralci, ki jih imam v kadru zdaj, postanejo tisto, kar si želim, da naj bi bili, bo vzelo nekaj časa. Zato sva se s Schollmayerjem dogovorila, da v tej sezoni rezultat ni bistven. Da ne bo pomote: seveda sem ambiciozen in seveda bi želel, da mi rezultat uspe že letos. Vendar to ni imperativ, niti ne realnost, vsaj če mislite naslov prvaka ne.
Od tega tedna naprej je Olimpija močnejša za dva zunajserijska igralca (Prosinečki in Rudonja). Zdaj boste težko opravičevali trditev, da imamo šele četrti igralski kader v Sloveniji …
Res je, zdaj so nekatere stvari drugačne. Oba igralca bosta tudi zame določeno breme. Oba sta sicer ‘prava’ po značaju, dobra človeka. Toda osrednje vprašanje bo, kako se bosta adaptirala na mlade igralce in oni nanju. Če bodo v tej smeri stvari razvijale pravilno, bosta za nas pomenila ogromno. Rudonja je izjemno hiter, Prosinečki malce manj, a ima zelo hitro žogo; kar pa je še posebej pomembno – ta ekipa rabi nekega ‘liderja’, igralca, ki jo bo potegnil, ki bo sposoben nekaj narediti iz prostega strela, kota … konec koncev pa poskrbeti tudi za nek ‘kredit’ pri sodnikih.
Kaj je torej zdaj ‘uradni’ rezultatski cilj sezone?
Naslov prvaka ne. Maribor je zagotovo še pred nami. Mislim pa, da smo boljši od Kopra in od ostalih. Realno bi se morali boriti za drugo mesto.
Spletna stran vašega bivšega kluba je pred dnevi komentirala začetek prvenstva nekako takole: Olimpija je štartala rezultatsko slabo, a presenetila s prerojeno igro, ki pa je najverjetneje ne bodo obdržali. Komentar?
Vsakdo ima pravico povedati svoje mnenje.
Kako bi ocenili vaš napredek s fanti v teh dveh mesecih?
Glavni dosežek je, da smo spremenili sistem in namesto ‘zastarelega’ 3-5-2 igramo 4-4-2. Sistem igre bi spremenil tudi v reprezentanci. 3-5-2 je sistem, kjer ima ekipa večji del igre na igrišču deset igralcev; enajsti – konkretno Galić – je povsem neizkoriščen. Pavlin je denimo vedno hodil k njemu po žoge, namesto da bi jih dobival nekje na sredi igrišča in bi se igra odvijala 20 m bliže nasprotnemu golu. 3-5-2 te sili v defenzivo, ki pa – priznam – je lahko tudi uspešna. In v reprezentanci je bila. Je pa iz mode. Ves svet igra drugače. Res pa je, da sistem igre prilagajaš igralskemu kadru. Glede tega moram reči, da smo imeli srečo. Handanagića mi je poslal bog, je dovolj hiter, oster. Budičin je še hitrejši. Aljančič je potencial, ima pa slabo tehniko, ne zna še dobro centrirat, zato ima proti šibkejšim tekmecem prednost Ščulac. Če bo ta obramba skupaj tri leta, bodo to super igralci … To, kar igrajo, je res ‘fuzbal’. To je 4-4-2. To je sistem, s katerim se ‘zadaj’ počutimo bolj varne.
Če bi prišlo do nekaj porazov zapored, ga boste spremenili?
Se bomo zamislili, ja. Tudi sicer je še nekaj pomanjkljivosti v naši izvedbi sistema 4-4-2. Na primer vratar. V tem sistemu je vratar bistveno bolj iz gola, kot je to pri Mavriču. Vratar je v sistemu 4-4-2 nekakšen libero. Mavrič je ‘staromoden’ golman, nekaj samozavesti sta mu vzela ‘kiksa’ proti Šmartnemu, čeprav že proti Muri je bil bistveno boljši in računam, da se bo še popravil.
Cilj nove Olimpije je vrniti gledalce. Kaj to konkretno pomeni? Najbrž se strinjate, da obiska 5.000, 6.000 gledalcev na Gorici, Rudarju … ne bo nikoli?
Ne, ne … Če bi na tekme slovenske lige, razen Maribora, hodilo 2.500 do 3.500 ljudi, bi to pomenilo marsikaj pozitivnega.
Pred to – pa ne le pred to – sezono se je govorilo o pomladitvi. Letošnja pomladitev je kot kaže lepo uspela, toda navijači se bojijo že videnega scenarija: nekaj najbolj perspektivnih igralcev odide ‘za 5.000 DEM več’ drugam, ostali se utopijo v povprečju, kadrovsko kombinatoriko rešujemo s sumljivimi tujci. Bo torej letošnja pomladitev res začetek dela na dolgi rok ali pa še ena ponovitev tolikokrat videne zgodbe?
Dokler sem jaz tukaj, ne. Bi pa opozoril na to, da ne bo nujno vedno igrala najmlajša zasedba. Denimo, pokalno tekmo proti Beli krajini sem nalašč odigral z nekoliko starejšo, izkušenejšo ekipo. To je bila tvegana tekma, za katero so bile primernejše ‘izkušene moči’. Ne bi pa s starimi igralci igral proti hitremu Celju. Celje je vsekakor nasprotnik za naše mlade, hitre igralce. Važno je, da imamo oba tipa igralcev in da so oboji dobri.
Toda okostje ekipe naj bi tokrat zadržali?
Ja, vsekakor. Vztrajal bom pri tem, da obdržimo, na primer, našo mlado, uigrano zadnjo linijo. Zagotovo bo naredila še kakšen ‘kiks’, zlasti doma, kjer igramo bolj odprto kot na gostovanjih, toda naša zdajšnja zadnja linija je ‘prava’.
Igor Lazić je menda ‘na muhi’ trgovcev, kandidat za odhod v uglednejša okolja …
Laziča zelo dobro poznam, bil je že moj mladinec. Je občutljiv tip igralca, ne smeš se ga preostro lotiti. Trenutno je on sam mnenja, da je izven prave forme, in želi premor. Jaz mu ga ne dam. Ničesar nočem menjati v tej naši obrambni vrsti.
Jusufbegović, Tiganj, Puc, Rudonja, Šehić, Štrbac. Olimpija ima zdaj šest napadalcev. Kdo se bo moral posloviti?
Ne zdi se mi, da jih imamo šest. Pravega napadalca vidim le v Tignju, vsi ostali niso ali še niso pravi napadalci. Šehić naj bi na dolgi rok zamenjal nekoga. Za začetek ga vidim v igri predvsem na gostovanjih, kjer hitrost – ki je on nima – ne bo toliko prišla do izraza. On je staromoden pivot, čaka na protinapade, v obrambi pa ne pomaga. Moral bi se zgledovati po kakem Rudonji. Šehića moramo ‘natrenirati’, mu dati hitrost, ga usposobiti tudi za ‘razbijanje’ igre in potem bi znal biti naš kapital za prihodnost. Kar se tiče Puca, pred kratkim sem imel z njim odkrit pogovor. Puc dela v igri prav neverjetne, smešne napake. Posledica tega je, da pade samozavest, v končni fazi se lahko takemu igralcu zgodi, da se mu začnejo soigralci posmehovati. Zato sva se dogovorila, da bi bilo zanj najbolje, da tvega in odide v drug klub, tam zasluži nekaj manj kot v Olimpiji, vendar igra in daje gole. Če bo dober, so mu vrata nazaj vedno odprta! Sicer pa ni preštevilčen samo napad; naš celotni igralski kader je ta trenutek preštevilčen. Petindvajset igralcev deluje, če drugega ne, motilno v kabini, med tekmo. Vendar nikogar ne želim odpisati in nagnati. Želim, da igrajo, da se učijo, a ne v Olimpiji, temveč ‘tu okoli’. Razen za Puca to velja za Binga, Stariča, Zavrla, Fridla. Za Štrbca ne, on ostane pri meni.
Rudonja: v napad ali na bok?
Ne mudi se mi z odločitvijo. Neko mesto mu bomo našli. Kjer bo nekdo slab, bo zaigral on. Seveda je lahko tudi on slab in mu bo treba zamenjati mesto.
Ko smo pri kadrovskih vprašanjih, eno od vprašanj obiskovalcev strani je bilo, zakaj Olimpija ni prodala Amirja Agića?
Tako Agića kot Tignja bi prodali, če bi ju v Rusiji zares hoteli. Očitno ju niso. Zlasti glede Tignja je nenavadno, da se igralec, ki je igral na svetovnem prvenstvu, ne more prodati, ampak mora hodit na preizkušnjo. Sicer pa glede Tignja stvar še ni dokončna, spet ima neke možnosti odhoda, pri čemer jaz temu zelo nasprotujem, vsaj dokler ne dobim ustrezne zamenjave, ki je ta trenutek nimam.
Najbolje je nogomet definiral Ivica Osim: kot ‘podvalo, vic, trik igro’. S tem je povedal vse.
Pred dvema mesecema ste izjavili, da »želite Damirja Pekiča, ker bi s tem oslabili Maribor«. Nekateri navijači so mnenja, da je to ‘neviteško’ razmišljanje; da bi bilo treba misliti na produkcijo lastnih kvalitetnih igralcev in ne na slabljenje nasprotnika …
Pogovarjali smo se tudi z Durom. Nekaj morate vedeti: v Mariboru igra pet igralcev Olimpije. Torej bi morali tudi mi pripeljati nekaj igralcev Maribora sem. To ne bi bilo dobro samo za Olimpijo, temveč tudi za te igralce; Pekič denimo še zdaj nima stalnega ‘statusa’ v Mariboru. Kar se tiče viteštva: najbolje je nogomet definiral Ivica Osim: kot ‘podvalo, vic, trik igro’. S tem je povedal vse.
Kakšen je vaš odnos z Jurijem Schollmayerjem? Se družita zgolj tu, na klubu, ali si vzameta čas tudi za kakšno skupno kosilo, partijo tenisa …?
Schollmayer je zelo širok človek. Ni tako vešč nogometa kot jaz, zato se načeloma v moje delo ne vmešava, če pa mu kaj ni všeč, mi pove. Sicer se srečujeva predvsem tu, v klubskih prostorih. Glede tenisa ne vem, če ga sploh igra; nisem ga še vprašal. Košarke pa ne igram jaz!
Z njim ste se dogovorili za triletno sodelovanje, a vemo, da je v Sloveniji težko na isti klopi zdržati toliko časa. Boste izjema?
Težka bo, ja. Če bodo stvari šle v pravo smer, bi rade volje ostal tri leta. Tu je veliko igralcev, ki bi se lahko dokazali, igralcev, s katerimi bi rad delal. Dejan Grabić, na primer. On je s svojimi 190 centimetri tip igralca Michaela Ballacka. Iz njega utegnemo narediti pravega igralca, mogoče prvega ‘pravega’ Olimpijinega igralca po Knavsu. Dogovor s Schollmayerjem vsekakor je, da naj bi bilo moje delo dolgoročno. Toda kdo ve, kako se bodo stvari razvijale? V nogometu je pač tako: danes si, jutri te ni.
Še eno vprašanje iz vrst obiskovalcev strani: kolikšen del zaslužka imajo igralci vezan na uspeh?
Vsi smo plačani glede na uspeh. Če uspeh bo, bo denarja veliko. Stimulacija je vsekakor maksimalna.
In katero je ‘magično’ mesto, ki prinaša denar?
Vsakdo ima svojo pogodbo.
Kakšna je realna vizija Olimpije čez tri leta? Nočem vsiljevati razmišljanja o ligi prvakov … Ali bomo, recimo, en normalen srednjeevropski klub?
To je poker. Kdo je verjel, da bo reprezentanca šla na svetovno in evropsko prvenstvo? Nekatere stvari se posrečijo, druge ne. Če mi kdo obljubi, da bomo v odločilnih tekmah dali gol s sredine igrišča, kot ga je dal Aćimović, da bomo predložek z mrtvega kota spremenili v gol … potem bi si pa tudi jaz upal napovedat, da bomo v treh letih v Evropi.
Realno: smo lahko v nekaj letih primerljivi z, na primer, GAK-om?
Vprašanje. Bomo videli, kako se bodo stvari razvijale, kako bo Schollmayer ocenil razvoj dogodkov. Bo ocenil, da se mu vložek vrača, ali ne? Pravi, da ima letošnjo sezono že pokrito. Upam, da bo šlo tudi naprej v pravo smer.
Slovenski nogomet drži korak z Evropo?
Gre naprej, ja. Je pa nekaj ovir. Na primer, če bi samo kakšen od reprezentantov ali vidnejših igralcev ostal v Sloveniji, bi bilo vse skupaj še bolje. Vzemimo Šukala in Jakomina. Morala bi ostati tu, iz njiju bi se dalo narediti nekaj. Tako pa sta v tretji ligi, kjer nista nič posebnega. Druga ovira so reflektorji oziroma to, da jih ni. Z nočnimi tekmami je nogomet nekaj čisto drugega, kot če igraš pri +35, kot smo na primer mi v Črnomlju. V takih razmerah se ne da niti igrati niti voditi tekme.
So slovenski nogometaši dober ‘material’? Ne mislim na talent, ki ga najdemo povsod, ampak na prirojene delovne navade kot odsev kulture; so te ‘evropske’? Afričani ali vzhodni Evropejci imajo glede tega dostikrat težave …
Materiala kolikor hočeš. Sploh na Gorenjskem; neverjetno je, koliko dobrih ‘fuzbalistov’ bi se dalo narediti tam, če bi bil denar. Sicer pa so naši fantje neproblematični. Z zdajšnjimi igralci nimam prav nobenih problemov z vidika profesionalnosti, morda je na nek svoj način – ne razumite narobe – problematičen edino Kokol.
Pač pa niso ‘evropske’ uprave …
V Kopru sem imel drugačne probleme. Enkrat so prišli neki Italijani gledat Vitagliana in sem moral igrati z njim. Drugič so prišli neki drugi Italijani gledat Bunjevčevića in sem moral pač igrati z njim. Ko moraš delat, kar hoče tisti, ki daje denar, potem to nisi več ti. Pri Naklem so bili problemi drugačni: bili smo preprosto predobri in uprava ni več zmogla plačevat vseh obljubljenih premij! (smeh)
O Mihajlu Petroviću ste izrazili pozitivno mnenje. Zakaj je pravzaprav on spomladi tako padel?
Schollmayerju in Gavezu sem že jasno povedal: ni bil kriv Petrović, temveč klub, ki mu ni zmogel slediti. Imel je rezultate in ko bi klub rabil še enega ali dva prava igralca, mu jih niso pripeljali, ker očitno ni bilo želje. Z vsega tremi ali štirimi igralci na klopi je jasno, da ni mogel na vrh. Je pa res, da je imel Petrović drugačne metode treninga od mene; z igralci se je družil tudi zunaj igrišča in v tem mu ne dam prav. Dejstvo pa je, da je bil Petrović velik igralec in tak igralec ne more biti slab trener.
Branko Vekić in Franci Božič sta edina veterana slovenskega nogometnega novinarstva, edina novinarja, ki sta pisala o meni še ko sem igral. Poznamo se petintrideset let.
Enega od obiskovalcev strani zanima, zakaj se vas pogosto videva v družbi z Brankom Vekićem?
Branko Vekić in Franci Božič sta edina veterana slovenskega nogometnega novinarstva, edina novinarja, ki sta pisala o meni še ko sem igral. Poznamo se petintrideset let. Franci Božič je pisal feljton o meni, ko sem igral prve tekme za Olimpijo. Branko Vekić ima to lastnost, da nikoli ne zataji igralca-legende. O Ivu Danevu, Viliju Ameršku, Branetu Oblaku … bo vedno pisal dobro. Pri čemer moram povedati, da se dostikrat ne strinjam z njim, ravno zadnjič mi na primer ni bilo všeč ocenjevanje igralcev po tekmi z Mariborom. Sva pa v dobrem odnosu.
Pred letom dni se je v Bosni pojavila iniciativa za formiranje ‘jadranske lige’ tudi v nogometu. Smiselna, uresničljiva ideja?
Uresničljiva je, če bi se igralo za kakšne večje denarje. Zapletlo pa bi se pri vprašanju evropskih pokalov. Zdaj ima vsaka republika tri mesta, vprašanje je, kako bi bilo ob uvedbi jadranske lige – osemnajst mest že ne bi bilo na voljo. Če bi bil v igri večji denar, pa bi ideja verjetno lahko zaživela.
Slovenska liga trenutno šteje 12 ekip. Je to prava številka?
Ni. Sicer pa se bo liga zmanjšala na 10 ekip in mislim, da je to prava stvar. Štiri tekme letno z Mariborom, to je to.
Z Dragonsi nekoč niste imeli dobrih odnosov. Se s tem kaj obremenjujete?
Ne, kje pa. Sicer pa Dragonsov nisem nikoli napadal. Imeli so neko svoje mnenje o meni, ki so ga pač imeli.
Reprezentanca je zadnje čase ‘neizčrpna tema’. Hipotetično vprašanje: Prašnikar izgubi nekaj prvih tekem, odnosi se zaostrijo in selektor se odloči oditi. Bi vi …
Vem, kaj mislite. Odgovor je – ne. Ko dam nekomu roko, to nekaj pomeni. Nisem tak kot Prašnikar, ki lahko hkrati sedi na treh stolih. Nimam nič proti njemu. Ampak da bi bil hkrati selektor, trener Maribora in še svetovalec Šmartna, ki se na tekmi z Olimpijo dvigne in ploska, ko da Šmartno gol …? Tega selektor ne sme početi; to lahko počne predstavnik Šmartnega, ne pa selektor, in to sem mu tudi povedal.
Pa vendar, če bi sestavljali reprezentanco, bi jo sestavili tako kot Prašnikar, ki bo kot kaže precej ‘konservativen’, ali bi vpoklicali koga drugega?
Ja, zdi se, da ne bo dosti odstopal od Katanca, in mislim, da ne bo sestavil dobre postave. Nikomur se noče zameriti, a bojim se, da če bo zares poklical na primer Novaka, da bo prišlo do pravega razpada. Mislim, da so nekateri igralci dali svoje in da bi zdaj moral forsirati mlade, ustvariti novo reprezentanco. Lunder, Šukalo, Koren, to so vsekakor trije igralci, ki bi jim bilo treba dati priložnost.
In vaši zdajšnji igralci? Kdo ima reprezentančni potencial?
To so še zeleni fantje. Lazić je talent, a imamo v reprezentanci na levi Karića … Tudi Grabić bi se lahko zelo lepo razvil.
Tudi Pokorn je bil član mlade izbrane vrste …
Odličen igralec. Pri meni je zlata rezerva za katerikoli položaj. Kjer zaškripa, lahko zaigra Pokorn. Ima maksimalne tekaške sposobnosti, zna igrati. Težava je le, da ne da in ne da gola. Zadnjič ga je končno zabil na treningu. Moral sem mu prav čestitati: hvala bogu, da sem končno dočakal tvoj gol!
Še nekaj besed o vaši igralski karieri. Čisto na kratko, katere so bile vaše glavne postaje?
Prva postaja je bil Partizan Vič, kjer se nisem ukvarjal z nogometom, temveč z gimnastiko. Brcati sem začel pri Svobodi, štiri leta. Sledilo je šest let pri Olimpiji, dve leti v mladinskem pogonu in štiri v članskem. Že takrat sem se prebil v mlado in člansko reprezentanco. Sledili sta dve leti v Hajduku, tam smo dvakrat osvojili tako prvenstvo kot tudi ‘kup maršala Tita’. Po splitski epizodi sem odšel v vojsko in čeprav takrat niti pod razno noben vojak ni smel v tujino, so me potrebovali in sem vseeno med služenjem igral na Švedskem, Norveškem, Nizozemskem … Iz JLA sem odšel Schalke 04, kjer smo bili ‘vicemajstri’ z enakim številom točk kot prvak. Bundesligo sem osvojil z Bayernom, kjer sem potem igral tri sezone. Pri 33 ali 34 letih sem naredil nekakšno pavzo, čevlje obesil na klin za dve leti, in v 36. letu znova začel igrati nogomet v Avstriji do 40. leta. Za reprezentanco sem odigral 48 tekem, plus nekaj neuradnih tekem ‘brez himne’ v Iraku in še kje po Aziji. Trenersko kariero sem začel v Feldkirchnu na avstrijskem Koroškem (ne zamenjajte ga s Feldkirchom, kjer je igral hokejist Nik Zupančič – op.), v Sloveniji pa sem treniral Naklo, Olimpijo, Rudar in Koper.
Spomini na ‘jugoligo’?
Močna liga. V njej se je igralo počasneje kot danes, ostreje in bolj pokvarjeno. Na gležnje, na lomljenje nog.
Nekatera gostovanja so bila zelo vroča …
Ja, v Titogradu se je na primer tudi streljalo. Ali pa so nam razbili avtobus.
Drugi časi. ‘Narod’ ni takrat hodil nikamor. Nogomet je bil edini dogodek.
Obisk nogometnih tekem je bil neprimerljiv z današnjim. Za Bežigradom vas je dostikrat gledalo po 20.000 gledalcev. Danes jih niti na najbolj odločilni tekmi ne moremo pričakovati toliko. Zakaj?
Drugi časi. ‘Narod’ ni takrat hodil nikamor. Nogomet je bil edini dogodek. Včasih ni bilo denarja, da bi vsak vikend hodili na morje ali kamorkoli, kot to ljudje danes počnejo. Spomnim se, kako so se pred tekmo iz centra mesta proti Bežigradu peš valile trume ljudi. Vseeno jim je bilo za prevoz, ne pa tako kot zdaj, ko niti z avtom ne greš, če nimaš parkirišča pred vhodom.
Pa spomini na jugoslovansko reprezentanco? Razni ‘klani’ so bili v njej menda močni.
Ja, jaz sem v to reprezentanco prišel po narodnostnem ključu. Vedelo se je, da mora igrati toliko in toliko Srbov, Hrvatov, Bosancev, plus kak Črnogorec, Makedonec ali Slovenec. In ker me je reprezentanca rabila, sem se v njej obdržal malce dlje od ostalih, skoraj deset let. Moji odnosi z ostalimi so bili dobri; oni so vedeli, kaj lahko od Slovenca pričakujejo, in sam sem se jim prilagajal. Kot Slovenec sem bil v absolutni manjšini in sem se tudi moral prilagoditi.
Je bilo SP 1974 višek igralske kariere? Ali morda naslov z Bayernom?
Vsekakor je bilo svetovno prvenstvo višek kariere. To je bilo res evforično obdobje. Rezultat, ki smo ga dosegli (8. mesto – op.) je bil dober in z njim nismo bili nezadovoljni, toda če bi bile takrat urejene še nekatere stvari, bi bili še boljši. V času prvenstva je bilo vprašljivo, ali bomo od zveze dobili obljubljeni denar. Stvari so šle celo tako daleč, da smo pred tekmo z ZRN razmišljali o štrajku. Pomiriti nas je moral priti sam Tito; z Jovanko sta nas obiskala pred tekmo. No, čim smo dobili denar, smo se pa ‘razsuli’ po mestu, in tekmo z Nemci izgubili z 0:2.
Kaj Brane Oblak še počne danes, razen da trenira Olimpijo? Še lovite ribe?
S podvodnim ribolovom sem se ukvarjal pred 15 leti. Uh, na dih sem se potopil tudi po 30 metrov globoko. Ne, danes nabiram gobe.
Na Šmarni gori?
Ne, ta je Katančeva. (smeh) Na Rožniku.
Pogovarjal se je Matevž Zgaga
