Ob zadnjem obisku Kopra v Stožicah navijači nis(m)o bili preveč zadovoljni s tem, kar smo videli. Če pa časovni stroj zavrtimo dvajset let v preteklost in beremo o takratni situaciji za Bežigradom, moramo biti zelo zadovoljni s potjo, ki jo je Olimpija prehodila v zadnjih dveh desetletjih. (MZ)
Prvič objavljeno na nkolimpija.com, 19. marca 2005
Olimpija je z zmago nad Koprom stopila na predpražnik lige za prvaka. Za odločilni prestop praga bo potrebna še točka iz sosednje Šiške v naslednjem kolu, s tem pa se bo nekako vsa tekmovalnost sezone tudi zaključila. V izstopni polsezoni je ambicije zelo težko iskati (še težje seveda najti), kljub vsemu pa so si v klubu vstop v zgornji del lestvice in s tem dokončni obstanek (hm, pravzaprav ne) v ligi zadali kot glavni in edini preostali cilj. Račun se bo kot trenutno kaže izšel.
Koprčani so danes pokazali, da bi bilo za več rezultatske uspešnosti za Olimpijo mogoče celo bolje, da bi igrala v ligi za obstanek z njim podobnimi. Gostje so se namreč kot nečemu podobna ekipa predstavili le v začetku tekme, potem pa so iz minute v minuto postajali slabši, manj koncentrirani in bolj vdani v usodo.
Olimpija se je sicer predstavila v postavitvi 4-4-1-1 in je zagotovo prikazala najboljšo igro po januarskem razpadu sistema, to pa gre vseeno bolj pripisati že omenjeni gostujoči ekipi. Bo že res, da tako nebogljenega Kopra za Bežigradom nismo videli že dolgo. Pri domačih je velika večina ofenzivnih akcij potekala prek Trenevskega, ki pa je v drugem polčasu vse bolj in bolj dihal na škrge, kljub temu pa menjave ni dočakal, saj je moral po prejetem udarcu na klop Kosić, ki ga je zamenjal še en ‘škrgaš’ Spasojević.
Da bi Trenevksega zamenjal eden od mladeničev kot kaže ni prišlo v poštev, Dželadini je tako zamenjal Aleksića in dobil nekaj minut, nekajsekundni debi za člansko ekipo pa je ob koncu dočakal še Lazanski (menjal je Plastovskega). Na drugi strani (se pravi v obrambni vrsti) je ključno vlogo odigral še en bivši koprski ljubimec Ščulac, ki je suvereno poveljeval obrambi, v kateri je spet levo na silo igral Kelhar (desničar in še štoper povrh vsega), desno pa drugi šenkani Celjan Urbanč (sicer vezni igralec), ki je odigral zelo solidno srečanje.
Vezna vrsta je bila solidna, mogoče je še največ dela opravil Vitagliano, ki je s Kosićem tvoril centralno dvojico, na bokih pa sta jima pomagala Plastovski (desno) in Zečević (levo).
Turobna atmosfera na stadionu je še enkrat več naznanila skorajšnjo smrt Olimpije. Trenutna ekipa in njeno poslanstvo pač zanima tistih standardnih nekaj sto gledalcev, ki se na tekmo odvlečejo iz navade in jo izkoristijo za pivo s prijatelji. Podobno vzdušje seveda pričakujemo tudi na vseh preostalih domačih tekmah letošnjega prvenstva. Liga za prvaka daje več upanja, da bo Olimpija v njemu vztrajala do zadnjega kola, pa čeprav se ob vsem dogajanju okoli kluba poraja vprašanje, če je to sploh potrebno.
No, pa naj bo to za dobrobit slovenskega nogometa, če že mora služiti nečemu. Naj bo potem za brezmadežni, urejeni slovenski nogomet. Slava mu.
Tine Zupan
