Prvič objavljeno v SN reviji, spomladi 1977
Od Olimpijine udarne četverice je po odhodu Amerška, Prosena in Dimitrijevića ostal samo Rade Radulović, ki bo nosil največje breme v spomladanskem delu, ko bo treba braniti šesto mesto.
Rade Radulović izven terena malo govori, kot da bi želel prihraniti vse za igro v kateri ne priznava izgubljene žoge, ko je enkrat pred svojim, enkrat pred nasprotnim golom. Teče, organizira, gleda, razmišlja, deli žoge. Sedemindvajsetletni svetlolasec iz Zenice je glavni igralec Olimpije odkar so odšli Dimitrijević, Ameršek in Prosen. Od udarne četverice je ostal samo še on, ki bo moral braniti, kar je bilo izborjeno. In to ni malo: Olimpija je bila jeseni šesta, nikoli boljša. To je zgodovinski uspeh zelenih zmajev, ki ga je malokdo pričakoval, navijači pa se s tem nočejo zadovoljiti. Njihove želje mora izpolniti – Rade Radulović.
»Nisem samo jaz Olimpija. Lahko igram ne vem kako dobro, a če mi ostali ne pomagajo, je od tega le malo koristi. Za moj uspeh so zaslužni moji soigralci,« se brani Radulović. »Šestnajst nas je, ki moramo storiti vse, da dokažemo, da je bila jesen samo uvod v še bolj uspešno pomlad. Mladi bodo zamenjali tiste, ki so odšli. Jovičević, Voljč, Koželj in Vujnović so imena, ki si jih velja zapomniti. Osebno mi bo najbolj manjkal Vito Dimitrijević, ki je bil neumoren. Ob njem je bilo lažje igrati.«
»Ni nogometa brez teka,« pojasni svoj slog igre. »Zagovarjam devetdesetminutni tempo, oster tempo, ker je tako najlažje dotolči nasprotnika. Ni izgubljenih žog, treba se je boriti, ne pa čakati, da ti jo nekdo podari. Jaz delam za druge, podajam, no, kdaj pa si želim tudi sam streljati in to potem tudi storim. Jezijo me tisti igralci, ki se po izgubljeni žogi zaustavijo in čakajo. Kaj čakajo?«
Tako imenovana velika moštva še posebej podžgejo Radulovića. V jesenskem delu je dal Partizanu dva gola in, kot pravijo, sam premagal prvake.
»Črno-beli so moji stari dolžniki, od takrat, ko sem igral še za Čelik. Nikakor jih nismo uspeli premagati. Jeseni sem povrnil ves dolg, resda v zelenem dresu, a ta dres mi je prav tako pri srcu kot Čelikov rdeče-črni. Podobno je bilo z Dinamom, ki smo mu odčitali lekcijo. Pa tudi Hajduku.1 Ostaja samo še Crvena zvezda, pa bomo imeli skalp vseh iz velike četverice.«
Kaj lahko Olimpija stori v nadaljevanju prvenstva, če vemo, da ji za ovratnik dihata Hajduk in Partizan?
Motijo me samo slabi pogoji za delo, slab štadion, grozne slačilnice. Čudi me, da mestni očetje sedijo križem rok.
»Če nam Splitčani in Beograjčani pobegnejo, bo račun plačal nekdo drug. Mi moramo nadaljevati to, kar smo začeli. To navijači zahtevajo od nas. V naši ligi ni favoritov, lahko gre le za slab dan tega ali onega kluba. Za mnoge smo postali trd oreh, zakaj bi se kogarkoli bali. V vezni liniji imamo Komljenovića in Gruborja, tu sem tudi jaz, v špici sta Lalović in Rožič, pa mladi Voljč, v vratih pa sijajni Dalanović. Še veliko zmag bomo dosegli, verjemite.«
Radulović je dres Čelika nosil šest let, kar ni malo. Ostalo je mnogo spominov.
»Dobrih in slabih,« pravi. »Bili smo močni, enkrat smo končali na šestem mestu prvenstvene tabele, trikrat smo osvojili srednjeevropski pokal. Res smo bili ekipa in pol. Toda potem so se ljudje iz uprave ustrašili uspeha. Bili smo najslabše plačano moštvo v prvi ligi. Renić me je razočaral kot trener in kot človek, uspehi so mu udarili v glavo. Ne bom pozabil srečanja zadnjega kroga minulega prvenstva s Slobodo: ob polčasu smo vodili s 3:0, mnogi pravijo, da sem bil najboljši na terenu – in on me je zamenjal. Na koncu je bilo 4:3 za ekipo iz Tuzle. Požrl sem se zaradi tega. Zato sem tudi odšel, iz principa, da dokažem, da lahko še veliko dam. Pa sem imel Čelik rad bolj kot karkoli na svetu! Srce me boli, ko pomislim, da se borijo za obstanek.«
»V Ljubljani so čudoviti ljudje,« nadaljuje. »Ni mi žal, da sem tu in ostal bom, če bomo vsi zadovoljni, klub in jaz. Motijo me samo slabi pogoji za delo, slab štadion, grozne slačilnice. Čudi me, da mestni očetje sedijo križem rok. Zakaj? Si Olimpija ne zasluži več pozornosti?«
Branko Vekić
1V jesenskem delu sezone 1976/77 je Olimpija za Bežigradom premagala Partizan s 4:2, Dinamo in Hajduk pa z 2:1. (Opomba prevajalca)
Iz hrvaščine prevedel Miha Zupan.
