Prvič objavljeno na nkolimpija.com 27. decembra 2002
Nekaj let nazaj, v še eni od tistih izgubljenih sezon Olimpije, sem gledal tekmo za Bežigradom. Za menoj sta sedela nekoliko starejša navijača, in ob spremljanju igre napadalca, ki je takrat veljal za velikega upa Olimpije, zgolj vzdihovala. »Eh, Olimpija že od Rožiča dalje ni imela pravega golgeterja,« je komentiral eden od njiju. »In ga tudi ne bo več imela«, je resignirano odgovoril drugi. Čeprav je ta izjava – še iz časov pred sanjsko sezono Sebastjana Cimirotića – malce podcenjevalna vsaj do Zorana Ubavića in Ermina Šiljaka, če ne še do koga, pa vendarle ni tako daleč od resnice. V zelenem dresu res že dolgo ni bilo igralca, ki bi standardno nevaren in učinkovit, obenem pa bi za Bežigradom zdržal daljši čas. Na 386 uradnih tekmah je dosegel 68 zadetkov. Ostalih tekem niti ne štejemo.
In kdo je bil ta Rožič, sem se vprašal takrat. Spomin je segel do ene mojih prvih tekem Olimpije. Pomlad 1984, takoj po sarajevski olimpijadi. Olimpija je prezimila na dnu prvoligaške lestvice. Sobota popoldan, čas za nogomet na TV. Prvi spomladanski krog, Olimpija – Osijek. Zmagali smo z 1:0 in si podaljšali upanje. Strelec – Anton »Tone« Rožič. Več sem moral preveriti v arhivu. In prišel do podatka, da je Tone Rožič za Vilijem Amerškom največja legenda Olimpije: 14 sezon v članskem moštvu. Ni kaj, treba je bilo enkrat najti čas in se odpraviti v Nove Jarše, kjer je doma. Spoznal sem vedrega, zgovornega moža, ki se je ravno srečal z »Abrahamom«. Čeprav se je pred nedavnim soočil s težjo boleznijo, mu ne manjka optimizma. Verjamem in mu želim, da jo je uspešno premagal.
Za uvod mi je postregel s podatkom, ki me je še bolj presenetil: da je v vsej karieri igral za en sam klub. Za Olimpijo. Zvestoba, ki je danes kratko malo nepojmljiva.
Tone, ste letnik 1952. V vaših mladih letih so igrali Pele, Charlton …
… Moore, Best, Rivera, Beckenbauer, Jovan Aćimović, Šekularac … Vendar so bili to drugi časi. Televizija takrat ni bila tako razširjena. Nisem imel kakih idolov in ne morem reči, da sem se z nogometom začel ukvarjati zaradi njih.
Kdaj in kako ste torej pričeli trenirati?
Nekje pri desetih letih sem začel na Olimpiji. Štirje prijatelji iz soseske smo šli skupaj in se znašli v družbi kakih sto fantov, nad katerimi je bedelo pet ali šest trenerjev. Preizkušnjo smo imeli tam zgoraj, kjer so zdaj klubski prostori. Sčasoma so iz te stotnije selekcionirali manjšo skupino kakih trideset fantov, ki smo potem začeli z resnimi treningi in napredovali iz kategorije v kategorijo. Pri pionirjih me je treniral Knežević, nato Braco Jovanović, pa potem Frančeškin, pri mladincih in članih je prišel že Gugolj … in tako naprej.
Se pravi, da ste stoodstotno Olimpijin igralec. Da vrhunski igralec odigra vso kariero v enem samem klubu je danes močno nenavadno.
To so bili drugačni časi, drugačne razmere. Prvič, Olimpija je bila pojem v slovenskem prostoru in vsakdo je želel igrati zanjo. Drugič, bili so predpisi, da igralec pred osemindvajsetim letom ne sme v tujino. Lahko si zamenjal klub znotraj Jugoslavije. Imel sem nekaj ponudb, toda ker sta hčeri ravno takrat šli v šolo, si nisem pretirano želel menjati okolja. Sploh zato, ker so bile razmere v Ljubljani urejene.
Se je dalo z nogometom dobro zaslužiti?
Dalo se je nadpovprečno zaslužiti, ni pa bilo to ne vem kaj. V primerjavi z današnjimi bajnimi vsotami smo zaslužili malo. Ni pa bilo slabo!
Marketing mi ni bil tuj, saj sem bil dolgo časa član in tudi podpredsednik upravnega odbora iz vrst igralcev. Ključnega pomena je bilo poznati direktorje podjetij. Tako smo nekaj denarja zbrali tu, nekaj tam.
S financami so se ukvarjali vodilni možje kluba. Katere predsednike ste spoznali, kako je klubu šlo finančno?
Bili so Egon Conradi, Janez Zemljarič, potem tudi že Ivan Zidar. Vsak se je trudil in mučil po svoje, delali so in reševali zdaj bolj zdaj manj vsakdanje probleme, ki so nastajali. Marketing mi ni bil tuj, saj sem bil dolgo časa član in tudi podpredsednik upravnega odbora iz vrst igralcev. Ključnega pomena je bilo poznati direktorje podjetij. Tako smo nekaj denarja zbrali tu, nekaj tam. Zadnja leta v prvi ligi je začelo nekoliko škripati. Vse skupaj ni bilo povezano samo z našimi rezultati, ampak tudi z gospodarskim položajem v Jugoslaviji. Legendarni Aca Obradović je bil pobudnik ustanovitve klubov navijačev, ki smo jih potem imeli na Primorskem, v Zasavju in še kje. Ljudje iz teh krajev so organizirano masovno hodili na naše tekme. Navijači niso navijali dosti slabše kot danes Green Dragonsi, vendar brez incidentov.
Ste tudi vi hodili k navijačem?
Ja, Rakek, Vrhnika, Borovnica, Dekani, Šentjernej, … kjerkoli so imeli vsaj “malo igrišča”, tja si šel, odigral tekmo in se družil z ljudmi. To je bil način pridobivanja sredstev in navijačev. Reklama pač. Mislim, da smo sredstva pridobivali lažje kot danes.
Ste igrali napadalca od malih nog?
“Ja. Levo krilo, desno krilo. Predvsem levo.”
Toda vi ste desničar?
Ja. Vendar sem igral na obeh mestih in na nobenem nisem imel problemov. Imel sem svojevrstno srečo, da sem imel kot mlad igralec poseben režim treningov. Ko sem že bil v mladinski ekipi, sem namreč še hodil v elektro šolo in ker je bil pouk popoldan, sem trening oddelal že zjutraj. Bili smo majhna skupina, dva ali trije igralci ter trener Gugolj, ki se je ukvarjal samo z nami. Ogromno smo delali na tehniki. Če stokrat ali dvestokrat ponoviš neko vajo, se že moraš kaj naučiti. Tako sem lahko igral obe vlogi.
Nogomet je bil takrat zelo priljubljen. Kako ste vi čutili zanimanje za Olimpijo?
Gledalcev je bilo res veliko, včasih je bilo nabito polno in v časopisu so napisali tudi 20.000 ali 25.000, čeprav ne vem, ali jih toliko sploh gre noter. Bilo pa je polno. Rekord je padel, ko je bila ravno obletnica osvoboditve Ljubljane in je bil prost vstop. Takrat je bila celo smrtna žrtev; nek navijač je padel z drevesa, kjer je gledal tekmo. Sicer pa je bil štadion vedno razdeljen; na jugu so se zbirali delavci iz drugih republik in vojaki, ki so navijali za svoje, drugod so sedeli navijači Olimpije. Vedno sta bila tako dva tabora in to je ustvarilo »štimung«. 20.000 gledalcev sicer ni bilo ravno pogosto, toda obisk je bil vseeno dober. Sicer se je pa vedelo: če je Olimpija dobra, jo bo gledalo 8.000, 9.000, morda 11.000 ali 12.000 ljudi, če je manj dobra, jih bo 4.000 ali 6.000. Prazno ni bilo nikoli. Nogomet je bil tudi sicer pomembna tema. Ljudje so mi zaupali, da komaj čakajo na začetek prvenstva. Takrat se je po službah dalo o čem govoriti ob kavi: v ponedeljek in torek se je premleval minuli krog, v sredo si malce razmišljal o plači in o delovnih pogojih, v četrtek pa se je že govorilo o prihajajočem krogu.
Kakšen je spomin na gostovanja po Jugoslaviji?
Ko si šel k »veliki četverici«, si vedel, da moraš biti mnogo boljši od tekmeca, če želiš kaj opraviti. Sodniki so bili na njihovi strani. Sicer so bila to čisto prijetna potovanja. Redko smo doživeli kaj hujšega. Enkrat se spomnim, da so po tekmi s Sutjesko nekaj streljali; po neki tekmi s Partizanom pa so nam kamenjali avtobus, niti ne vem več zakaj. Drugače pa je bil sprejem korekten. Nikoli ni bilo težav v smislu, da ne bi smel ven, v mesto. Nasprotno, če so te ljudje spoznali – in marsikje so te – so te povabili na kavo, počastili s kosilom … Še najhuje je bilo potem na igrišču. Takrat je bil nogomet neprimerno bolj grob kot danes. Lomilo se je. Iz letala si lahko videl, da te ima nekdo namen »zlomit«. Zelo si moral paziti na noge. Takrat ni bilo nobenih kartonov; samo če ti je res »hodil po glavi«, potem je morda bil karton. Šele nekje v sedemdesetih, ko sta bila v jugoslovanski ligi zapored dva zloma – enega je doživel Vili Ameršek v Zagrebu – so malce poostrili kriterije. Jaz sem imel srečo, nikoli me nihče ni resneje poškodoval. Precej težav sem imel le z mišicami, zadnja bedrena mišica mi je večkrat počila.
Imate kakšno tekmo še posebej v spominu?
Nobene posebej. In vse po vrsti. Mogoče še posebej vse tekme proti Dinamu, ki je z nami vedno imel veliko težav … Ali pa tekmo v Beogradu, ko smo premagali Zvezdo, ker sem bil jaz strelec. Ali pa tisto, ko smo za obstanek premagali Sutjesko. Tudi tekme z Mariborom so bile zanimive, tako prvenstvene kot pokalne. Načeloma pa je tako, da se bolj kot tekem spomnim »štimungov«. Polnih štadionov.
Kako je bilo igrati z Mariborom?
Ko sta bili obe ekipi v prvi ligi, so bile to prave tekme. Prava atmosfera. Navijači so na veliko hodili v goste. Incidentov ni bilo, še policije skoraj ni bilo, morda so trije ali štirje sedeli nekje na tribuni.
Takrat nisem imel v reprezentanci kaj iskati. Edina možnost bi bila, če bi šel igrat v Beograd. Vabili so me k Crveni zvezdi, vendar, kot že rečeno, mi selitev ni dišala.
Ste bili kdaj na muhi zveznega selektorja?
Sredi sedemdesetih, tam okoli leta 1975, sem zelo dobro igral. Toda to je bil čas Dragana Džajića na levem krilu in potem Šurjaka. Takrat nisem imel v reprezentanci kaj iskati. Edina možnost bi bila, če bi šel igrat v Beograd. Vabili so me k Crveni zvezdi, vendar, kot že rečeno, mi selitev ni dišala.
Leta 1984 ste izpadli iz prve zvezne lige. Zakaj?
Občutek sem imel, da je bil takrat princip, da mora imeti vsaka republika vsaj enega prvoligaša, ki se ga po potrebi reši. Tistega leta pa so bile ogrožene vse »republiške« ekipe. Kandidati za izpad so bili vsi taki klubi, ki bi jih sicer »politično« lahko rešili, in nekdo je pač moral izpasti. Vsaka točka je bila takrat pomembna in odločale so malenkosti. Mislim, da če bi upravni odbor tistega leta samo malo bolj »stisnil«, da bi se rešili. Toda v klubu je bila tisto pomlad neka apatija, ki se je po malem vlekla že skozi vso sezono. Igralci smo hodili na igrišče brez volje. Ne zaradi denarja. Denar ni bil pomemben; ko si enkrat v takem stanju, te noben denar ne spravi gor. Ekipa ni bila slaba; po imenih smo bili vsekakor kar močni. Toda imena sama ne naredijo ničesar, samo Real poglejmo. Izgubili smo nekaj pomembnih tekem doma in izpadli.
So menedžerji že v vaših časih krojili usodo igralcev in klubov?
So, ja. Vendar morate vedeti, da v tistih časih nihče za prestop ni dobil nekega denarja. Denar si dobil za igro. Danes so drugi časi; čim si dober, greš ven, in tu lahko menedžerji zaslužijo. Olimpija bo prav zato težko dosegla nek vrhunski rezultat: če se bodo v tej novi ekipi formirali vrhunski igralci, bodo takoj odšli ven, v obojestranskem interesu. Tako kot v košarki. Sploh, ko bomo prišli v EU.
Menda je bilo živahno tudi v zakulisju …
Tekme so se dogovarjale, tudi to se je dogajalo. Ni bilo treba podkupiti cele ekipe; dovolj je bilo, da si se zmenil z dvema igralcema. Saj ekipa brez dveh igralcev ne more nič.
So kdaj ponudili kaj tudi vam?
(smeh) O, ne, toliko so me poznali, da so vedeli, da ne. Se je pa vedelo, kdo »bolj sodeluje« s temi ljudmi.
Veliko soigralcev ste imeli v vseh sezonah. Mlajša generacija najbolje pozna dva; prvi je Srečko Katanec …
Ja, to je bilo že proti koncu moje kariere. Vendar na igrišču nisva ne vem koliko sodelovala, on je namreč igral zadaj. Ko sem se jaz na treningu »švercal«, je on delal. Bil je profesionalec, maksimalno je delal. Zato je uspel.
… drugi je Brane Oblak.
Imel je svoje cilje in od njih ni odstopil. Tudi on se je maksimalno posvetil nogometu. Na primer, v tistih časih si imel kot nogometaš privilegij, da si vojsko služil, kjerkoli si hotel. Lahko bi si izbral Split, kjer je igral, ali Ljubljano. Vendar se je odločil za Beograd, ker je bil tam najbolj zraven.
Tudi z Elsnerjem ste igrali …
Prijeten fant, hvaležen igralec. Dobro smo se razumeli. Mogoče ni bil tako hiter, a bil je »tehničar« in tudi vztrajen, veliko je lahko pretekel. Pri Olimpiji je igral v zvezni vrsti. V reprezentanci pa so ga dali igrati na centerhalfa, kar morda ni bila njegova najboljša pozicija. Takrat je bil sistem drugačen: »čistač«, korektor je zadaj za centerhalfom pobiral dolge žoge in bil neke vrste libero, dva krilna branilca sta krila vsak svojega krilnega napadalca, centerhalf je kril njihovega centerforja. Toda Elsner je bil boljši v zvezni vrsti. Škoda, da je po tistih napakah izpadel iz reprezentance.
Kako ste se razumeli igralci?
Dobra klapa, vsa leta. Zunaj igrišča se pa nismo ne vem koliko družili. Že tako se zasičiš iste družbe na pripravah, na potovanjih … Tudi danes nekega načrtnega dobivanja ni. No, če se s kom srečava naključno, seveda skočiva na kavo.
Štadion za Bežigradom se od vaših časov ni dosti spremenil.
Štadion je danes popolnoma enak kot je bil v mojih časih. Edina razlika je, da je takrat »spodaj« fino dišalo po čevapčičih, kadar je vlekel veter, danes pa še tega ni. Res škoda, da se vse skupaj toliko zapleta, saj mislim, da bi se dalo novi štadion odlično tržiti. Če nas ne bo na evropskem prvenstvu, štadiona ne bo. Če pa se uvrstimo, potem štadion morda tudi bo.
Spremljate novo Olimpijo?
Bolj površno. Toda tu in tam pridem na kakšno tekmo. Saj imam vendar zdaj brezplačno vstopnico. To so odlično naredili. (Uprava je nekdanjim igralcem Olimpije pred to sezono poslala brezplačne letne karte – op.) Mislim, da ni škoda razdeliti niti 500 vstopnic; tako se vendar nabira občinstvo. Tudi če tisti, na katerega se glasi karta, nima časa priti, jo bo dal komu drugemu in tako se bodo na štadionu zbrali in med sabo družili ljudje, ki imajo tak ali drugačen vpliv.
Pa igralci?
Ekipa je obetavna. Pristop je pravi. Mislim, da narod tu za Bežigradom enako kot v mojih časih še vedno zahteva predvsem garanje. Odpustijo napake, če garaš in če se pošteno boriš. Takšna je naša mentaliteta. Oblak je kot Katanec, ima svoj pristop, od katerega ne popusti, raje se umakne. A kaj, ko mu bodo najboljše igralce odpeljali v tujino. Zato bo uspeh že, če jim v evropskih pokalih uspe napredovati en krog.
Torej niste optimist?
Gradnja ekipe je »matrarija«. To je garanje, ponavljanje enih in istih vaj, dozorevanje skozi tekme … uspeh ne pride čez noč. Vzpostavljeno mora biti zaupanje, trener mora poznati igralce. Od prišleka čez noč nikoli ne moreš pričakovati toliko kot od igralca, ki ga poznaš. Če bo Oblaku uspelo ekipo zadržati tri sezone in istočasno doseči, da se ne bodo vmešavali v njegovo delo, lahko preseneti. Drugače pa ne. Bo pa težko doseči, da se nihče ne bo vtikal vanj in ga pljuval. Pri nas je pač tako, da te pljuvajo že po dveh ali treh porazih.
Bojan Prašnikar je prenovil reprezentanco. Kaj pričakujete od nje?
Težko, težko bo ponovil Katančeve rezultate. Če bi se še tem fantom uspelo uvrstiti na evropsko prvenstvo, bi bilo to nekaj res izrednega. Je pa res, da samozavest zdaj imamo. Igralci se ne počutijo več kot outsiderji, in to kljub temu, da tisti, ki imajo klube v tujini, še vedno skoraj ne igrajo.
V Sloveniji se je zadnje čase oblikovalo kar nekaj dobrih igralcev, toda med njimi praktično ni bilo izrazitih napadalcev, razen Cimirotića. Kako to?
Sistem igre je bil v mojih časih drugačen. Igrali smo s tremi napadalci, z enim na sredi in dvema na krilu. Proti koncu moje kariere se je eno krilo že počasi pomikalo nazaj proti zvezni vrsti. Sicer pa je v slovenski ligi nekaj napadalcev, ki bi se po mojem mnenju lahko dobro razvili. Recimo Kvas v Publikumu. Tudi Blaž Puc ima dobre predispozicije; je močan, ima dober skok, z glavo dela čudeže, rad teče. Ne vem, kaj mu še manjka, da bi se polno razvil. Nekajkrat sem ga gledal in mislim, da bi lahko naredil kariero. Tu in tam je kaj tudi zamočil, ampak to se zgodi vsakomur.
Pri napadalcu je samozavest najbrž še posebej pomembna?
Veliko bolj si izpostavljen od branilca. Morda si pet minut na tekmo pri žogi. Dvakrat, trikrat na tekmi je tvoj trenutek in stopiš v ospredje, takrat je treba iz dveh priložnosti dati vsaj en gol. V trenutku se moraš odločiti, kaj boš naredil.
Zdi se mi, da se je nekoč več lovilo v »ofsajd-pasti« kot danes?
Sodniki so drugače »mahali«. Nisi vedel, kaj naj od njega pričakuješ. Danes stranski sodnik zares spremlja napadalca, nekoč pa tega ni bilo. Sploh ko smo šli na gostovanja, sem vedel, da moram branilca res dobesedno “preteči”, če želim, da ne bo ofsajda. Zdi se mi, da so sodniki bolj gledali, kje sem v trenutku sprejema in ne v trenutku oddaje žoge. Drugi razlog pa je, da se napadalci danes več vključujejo v delo zvezne vrste in je več vtekanja v napad in manj statičnega čakanja na žogo.
Sploh ko smo šli na gostovanja, sem vedel, da moram branilca res dobesedno “preteči”, če želim, da ne bo ofsajda. Zdi se mi, da so sodniki bolj gledali, kje sem v trenutku sprejema in ne v trenutku oddaje žoge.
Kakšno je sicer danes sojenje v primerjavi s tistim v sedemdesetih letih?
Igralci so neprimerno bolj zaščiteni. Tudi drugače je sojenje boljše, sodniki bolj spremljajo igro. Znani slovenski sodnik Lado Jakše je bil poznan po tem, da je igro spremljal iz kroga, ki označuje sredino igrišča. Kvečjemu je šel ven iz njega za par korakov. Ni se sekiral zaradi tega. O njem krožijo številne anekdote. Lahko si ga na primer med tekmo vprašal, kdaj bo končno piskal penal zate. »Ti samo padi v šestnajstercu,« ti je rekel. In teatralno padeš, ves blaten, Jakše pa pride do tebe: »Vstani, svinja!« (smeh)
Vam Olimpija še pomeni kaj posebnega? Danes so vendarle povsem drugačne razmere kot nekoč, 5.000 gledalcev je že zelo veliko …
Pomeni, seveda mi pomeni. Saj toliko let ne moreš kar tako pozabiti.
Kaj počnete zdaj, ko ste nogometno upokojeni?
Tudi sicer sem upokojen, invalidsko. Prestal sem namreč težjo operacijo, zaradi raka na grlu. Zdaj sem v redu, vendar bo moralo miniti še nekaj časa, preden lahko rečemo, da se ne bo ponovil. Sicer pa sem po profesiji prometni inženir. Delal sem v Iskri, v mednarodni špediciji, nato v Komplastu, ki je podjetje, ki se ukvarja z varstvom pri delu … zdaj sem pa doma. (smeh) Gledam šport, včasih ga je kar preveč. Med svetovnim prvenstvom že kar nisem vedel točno, katera tekma je. (smeh)
Pogovarjal se je Matevž Zgaga
