Jure Vitulić
Ne boste verjeli, a Federico Bessone je med štirimi letošnjimi Olimpijinimi trenerji trenutno s šestimi ligaškimi tekmami zdržal najdlje med vsemi. Njegov prihod je za marsikaterega navijača predstavljal skorajda enotno reakcijo – »A res pride že nov?« Po šestih tekmah se Olimpijo pod njegovo taktirko zdi smiselno nekoliko podrobneje raziskati. Analiziram kako so zmaji videti na igrišču in ali podatki prikazujejo boljšo sliko kot v prvih treh mesecih sezone?
IGRA BREZ ŽOGE – VIDEN NAPREDEK
Po lanski senzacionalni sezoni z zgolj 20 prejetimi zadetki na 36 tekmah je letošnji začetek predstavljal pravi polom. Vsi pomembni členi Olimpijine zadnje linije so zapustili klub, vratar Matevž Vidovšek je moral prisilno na stranski tir, v iskanju rešitev pa se prvima dvema (stalnima) trenerskima izbirama velikokrat ni izšlo.
A Federico Bessone je s svojim drznim (in na trenutke precej nenavadnim) pristopom branjenja vsaj na nek način našel rešitev. Olimpija je pod njegovim vodstvom precej bolj konkretna pri ustavljanju priložnosti, kar nakazuje tudi spodnja vizualizacija:
Čeprav imajo ekipe na prvenstveno tekmo v povprečju v obdobju Bessoneja na klopi več strelov na Olimpijina vrata in več strelov v okvir (največ med vsemi nasprotniki v eni tekmi, zanimivo, Primorje prejšnji teden), je Olimpija obrambno vseeno bolj čvrsta kot v začetku sezone. Na tekmo povprečno prejemajo en gol manj, trikrat so mrežo ohranili nedotaknjeno na šestih tekmah (enako število kot prej na devetih), prejemajo manj pričakovanih zadetkov na tekmo in v fazi branjenja večinoma ohranjajo nadzor nad dogajanjem na igrišču.
Taktično je Bessone v obrambi v primerjavi s predhodnikoma dodal pristop “mož-na-moža”, kar je moderno tudi v največjih ligah sveta, a zanimivo je, da se takega načina branjenja loti predvsem v vezni liniji. S tem poskuša nasprotnikom ustaviti grajenje igre skozi sredino, kar je še posebej motilo in ustavilo vodilno Celje in Alberta Riero, ki je ena od ekip, pri kateri večino akcij poteka prek veznih igralcev. Po tekmi z Olimpijo je Majorčan na klopi Celja namreč dejal: “V prihodnosti bomo našli način, da premagamo tudi ekipe, ki nas z agresivnostjo spravijo v težave in preganjajo naše igralce tudi na stranišče.”
Primer takšnega načina branjenja lahko vidite na sliki spodaj, kjer sta prikazani dve različni situaciji s tekme proti Primorju (rdeče so označeni vezisti, ki pokrivajo nasprotnike za katere so osebno zadolženi):
A tak pristop ima tudi svoje slabosti. Glede na to, da se tako agresivnega pritiskanja poslužujejo samo vezisti, najprej nastajajo luknje za njimi, saj branilci svojemu nasprotnemu partnerju ne želijo slediti previsoko. Ker se direktnega pritiska v fazi branjenja večinoma ne poslužujejo niti napadalci, obstaja direktna pot proti Olimpijinem golu s prejemanjem žoge direktno v območju za vezisti – kjer nasprotni branilec lahko direktno dostavi žogo do napadalca. Primer take situacije in za zmaje nevarnih posledic je spet označen spodaj:
Prav na zadnjih dveh prvenstvenih tekmah proti Kopru in Primorju so se podobne luknje videle prevečkrat, zato lahko v prihodnje pri drznem pristopu pričakujemo rahle spremembe. Čeprav iz nastale situacije problem ni viden takoj ob podaji, se dostikrat pojavi po tem, ko napadalec žogo sprejme. Nasprotni napadalci imajo namreč dovolj prostora, da se obrnejo in napadajo globino, kar težave povzroča skoraj vsakemu nasprotniku. Na enak način je Olimpija prejela tudi gol proti Kopru. A splošen zaključek je lahko pozitiven in trend pri branjenju nasprotnikove igre gre zagotovo navzgor.
IGRA Z ŽOGO – “WORK IN PROGRESS”
Če lahko v obrambnem delu Bessoneja direktno pohvalimo za dober izkupiček in izvedbo, ima njegova Olimpija več težav, ko ima žogo v posesti. Čeprav osnovna statistika direktno ne kaže težav v igri v primerjavi z delom prejšnjih trenerjev (višji xG in več strelov na nasprotnikova vrata v povprečju na tekmo), pa se zdi, da želenega nadzora in dominacije nad igro Ljubljančanom v dosedanjih tekmah pod Argentinčevo taktirko še ni uspelo doseči:
Zanimivo se zdi, da imajo Zmaji več priložnosti in strelov v tekmah, kjer na koncu ne zmagajo. Na dveh dosedanjih prvenstvenih slavjih Bessoneja (Mura in Primorje) so namreč prikazali podpovprečno igro, vsaj glede na število pričakovanih zadetkov (xG) in strelov, a vseeno slavili. To je vidno tudi na grafih spodaj.
Čeprav bi sam dobršen del omenjene napadalne statistike trenutno opredelil kot merilni šum, oz. podatke, ki jih težko resno obravnavamo pri analizi, pa ima Olimpija skozi taktično analizo igre nekaj znakov, da tekme težko nadzirajo.
V Bessonejevi standardni formaciji 4-3-3 igralci v fazi grajenja iz zadnje linije praktično ne menjavajo mest in so ustaljeni v definirani formaciji, kar dostikrat prinaša težave pri iznašanju žoge od osrednjih branilcev naprej. Večkrat se namreč zgodi, da zaradi statičnosti igralcev in postavitve na igrišču igralci nimajo možnosti, da jo lahko prenesejo na nasprotno polovico. Poglejte denimo spodnjo situacijo – kam lahko Diga kot desni bočni branilec žogo sploh poda, brez da bi se možnost izgubljene žoge drastično povečala?
To ni osamljen primer, spodaj prilagam še en posnetek zaslona s tekme z Domžalami, ki so jo Zmaji nesrečno izgubili. Zopet se lahko vprašamo, ali je sploh na voljo podaja v katerokoli smer, ki ni nazaj proti vratarju? Tako se v večini Olimpijinih tekem v tej sezoni dogaja, da nadzor nad igro povsem pade, žoge se namreč izgubljajo prepoceni in predvsem prehitro v fazi napadanja:
Pri iskanju težav bi najprej izpostavil predvsem strukturo s katero Olimpija vodi igro proti naprej. Najprej je viden precejšen razmak med vsemi posamezniki na igrišču, kar je eden od verjetnih razlogov za manko kemije in tekoče igre. Čeprav so tudi pri takem načinu grajenja igre določene prednosti, ki se pojavijo predvsem ob sprejemu podaje v nasprotnikovi tretjini, menim, da bi igralci postavljeni bližje med seboj omogočili hitrejši pretok žoge in predvsem z večjo natančnostjo.
Prepogosto se namreč dogaja, da igralci ne stojijo v spodaj označenih prostorih, ki branilcem olajšujejo podaje proti naprej in večjo frekvenco nevarnih situacij. Za začetek bi bile tekme morda bolj dolgočasne in manj direktne, a Olimpija bi enostavneje in varneje nadzirala tok posameznega srečanja.
A takšnih težav vseeno ne gre polagatii samo na pleča Bessoneju, ki je tu šele nekaj tednov in časa za treninge ni imel veliko. Potrebno je poudariti, da je v svojih osmih tekmah na Olimpijini klopi prav vsakič zamenjal začetno enajsterico. Poleg enajsterice same se na igrišču menjajo tudi igralski profili – enkrat je na sredini skupaj postavljen “kreativni dvojec” Mitrovski-Pinto s precej nizkimi tekaškimi in atletskimi sposobnostmi, drugič sta v paru Thalisson in Agustin Doffo, ki jima fizike in kondicije ne manjka, a sta tehnično in kreativno za nivo slovenskega prvenstva podhranjena igralca.
V napadu so dileme podobne. Če tekme začenja Ivan Durdov, se statistično gledano možnost za gol drastično poveča (Durdov je letos s šestimi prvenstvenimi zadetki prvi strelec moštva), a pade nadzor nad igro, medtem ko je pri Alexu Tammu težava drugačna – nadzor se poveča, a možnost, da bo Estonec med strelci postane drastično nižja.
Za dobro Olimpijinega napredka bi Bessoneju precej pomagalo, da poleg standardnega sistema ustali še glavne nosilce igre. Vsi namreč vemo, da je lažje napredovati v rutini kot v kaosu.
SKLEP
Bo Federico Bessone rešitelj Olimpijine sezone? Prvi trendi so pozitivni, za definitivno oceno pa bo potrebno počakati vsaj do zimskega premora, ko verjamem, da bo lažje sestaviti ekipo, ki bo delovala kompetentno in smiselno. Do takrat, na žalost navijačev zeleno-belih, pa nas verjetno čaka še nekaj tekem trpljenja.
