Prvič objavljeno na nkolimpija.com 11. januarja 2005
Primož Peterlin
Na teh spletnih straneh se trudimo spoštovati zgodovino in tradicijo, lepe navade in običaje in se, če se le da in je priložnost prava, radi ozremo nazaj, v preteklost, v čase, ko je bilo navijati za Olimpijo bolj hvaležno opravilo kot je to danes. In v težkih časih je razlogov za oziranje v preteklost še toliko več. Toda pozor, zatekanje v preteklost nima namena blažitve in celjenja ran sedanjosti, prej je res, da se pameten človek vedno lahko kaj nauči od starejših, jih vpraša za nasvet, skratka pomembno je, da zna »prisluhniti zgodovini«.
Na pogovor smo povabili eno od legend iz zlate dobe zelenih, napadalca Janeza Voljča. V časih, ko le redki igralci ostanejo za Bežigradom dlje od dveh sezon, se zdi njegov dolgoletni staž še toliko bolj neverjeten. Cerkničan, ki je zbujal pozornost s svojo pričesko in svojim neumornim garanjem na igrišču, je v Olimpiji preživel kar deset sezon! Z nekaj stavki opisati njegovo kariero bi bilo nemogoče in nepošteno. Dosmrtno zaljubljen v nogomet, še vedno aktiven na amaterski ravni, je bil izjemno hvaležen sogovornik tistega mračnega popoldneva, ko sva pri njemu doma opravila intervju.
Kako se spominjate svojih začetkov v nogometu?
Začel sem tako, kot najbrž vsak, se pravi, na lokalnem igrišču smo kot otroci brcali žogo. Kasneje smo igrali tako imenovano medkrajevno (notranjsko) ligo, ki je bila ustanovljena, mislim da, okoli leta 1960. Ta liga še danes deluje in tam sem resnično vzljubil nogomet. Prvi resen korak v moji karieri pa je bil, ko sem se prijavil v NK Cerknica med mladince.
Kaj pa vas je pripeljalo k Olimpiji?
Na tekmi med Cerknico in Ljubljano v takratni ljubljanski podzvezni ligi me je opazil Dimitrije Srbu, pomočnik trenerja Nedeljka Gugolja in me povabil v takratno mladinsko reprezentanco Slovenije (U-18). Seveda sem se vabilu z veseljem odzval. Prvo tekmo za reprezentanco smo odigrali v Poreču, kjer se je odvijal turnir reprezentanc republik bivše države. Na koncu smo bili drugi po porazu v finalu proti Črnogorcem. Bilo je logično v tistih časih, da bo Olimpija nekaj igralcev iz reprezentance povabila v svoje vrste in sam sem imel to srečo, da sem bil eden izmed vpoklicanih v mladinsko ekipo Olimpije. Prav tako mislim, da je od takratnih reprezentantov k Olimpiji prestopil tudi Rade Vujnović. Pol leta po tem turnirju sem igral še za člane Cerknice, naslednje leto pa celo sezono za mladinsko ekipo Olimpije.
Potem pa sem si v sezoni 1975/76 prišel za Bežigrad ogledati tekmo Olimpija – Hajduk, kjer me je na tribuni pred tekmo zagledal trener Slavko Luštica in mi dejal, naj se zglasim v garderobi in pripravim za igro …
In kako ste prestopili med člane, je bil prehod težak?
(smeh) Niti ne. Vse skupaj je trajalo petnajst minut. V tistem času nisem imel niti pogodbe, niti ni bil dorečen moj status v klubu. O igranju za člane si takrat še nisem upal niti pomisliti. Potem pa sem si v sezoni 1975/76 prišel za Bežigrad ogledati tekmo Olimpija – Hajduk, kjer me je na tribuni pred tekmo zagledal trener Slavko Luštica in mi dejal, naj se zglasim v garderobi in pripravim za igro, sam pri sebi pa sem si mislil, da je kdo od igralcev poškodovan oziroma kako drugače odsoten in da bom tekmo presedel na klopi kot menjava. No, na moje veliko presenečenje mi je trener dal priložnost za igranje, ki sem jo izkoristil, saj smo tekmo celo povedli z 1:0, jaz pa sem bil strelec. Vzdušje je bilo fenomenalno. To je tudi eden izmed mojih najljubših golov. Od takrat sem dokaj redno igral za člansko ekipo.
In takrat ste podpisali prvo profesionalno pogodbo?
Ne, saj je bil takratni pogoj za podpis pogodbe dokončanje srednje šole, kar sem opravil naslednje leto in po tem podpisal štiriletno pogodbo z Olimpijo.
Kaj pa trenerji, ste se dobro razumeli in kateri vam je bil najljubši?
Najljubši mi je bil vedno Luštica. Najbrž zaradi tega, ker vedno vzljubiš trenerja, ki te pripelje v ekipo in ti da priložnost za igro, vendar mi pri njem ni bilo všeč le to. Vedno ti je znal svetovati, pomagati in mi je bil resnično kot oče. Tudi on je imel do mene zelo lep odnos in sva se dobro razumela, saj sem bil tako rekoč domačin, iz Olimpijine mladinske šole. Kar se tiče samega strokovnega dela, pa bi izpostavil Branka Elsnerja, ki je bil izreden strokovnjak. Bil je pred časom, saj je bila njegova filozofija nogometa za takratno jugoslovansko ligo revolucionarna in tudi sami igralci dostikrat nismo razumeli njegovih idej, ker so bile tako drugačne, moderne, a zelo dobre. Tudi Vukašin Višnjevac je imel odlične zamisli.
V čem pa je bila razlika med Elsnerjevem in Višnjevčevim sistemom dela in njuni strategiji od ostalih takratnih trenerjev?
V jugoslovanskem nogometu je bilo nekaj dogem, ki so bile globoko zasidrane v glavah igralcev in večine trenerjev. Veste, do takrat je strategija povprečnega jugoslovanskega kluba (posebej srbskih in hrvaških) izgledala tako, da od enajstih tečeta le dva. In sicer tisti z žogo in tisti, ki naj bi sprejel njegovo podajo, ostalih devet stoji in gleda tekmo. (smeh) In potem se vaja ponovi. Še ena izmed takih zacementiranih teorij je bila, da igralec s številko 6 in manj ne sme preko polovice. Elsner in tudi Višnjevac pa sta zagovarjala modernejši način, ki je bil veliko hitrejši, gibljivejši in tudi garaški. Višnjevac je bil prvi, ki je postavil v igro dve špici, kar je bilo takrat nezaslišano, saj je bilo v navadi imeti enega močnega centra, vendar se je izkazalo za izjemno uspešno, saj sta bila dva napadalca bolj nevarna za nasprotnika, z različnimi manevri: križanje, menjavanje, dvojne podaje ipd. Do tega je prišlo tudi po sili razmer, saj takrat v ekipi nismo imeli pravega močnega centralnega napadalca.
Kako so izgledala gostovanja na »vročih« terenih, je pogosto prihajalo do provokacij, izgredov, umazanih poslov?
Moram priznati, da za časa mojega igranja ni bilo prav veliko takih reči. Ponavadi so nas izjemno lepo sprejeli, posebej v Dalmaciji, saj smo jim bili simpatični, predvsem po načinu igre, veliko teka, borbenost in odprta igra z nadigravanjem Olimpije je navduševala tamkajšnje gledalce. Negativno bi izpostavil edino Zagreb, kjer smo vedno bili »skijaši«, kar nas je le dodatno stimuliralo in najbrž smo prav zaradi tega na Maksimiru večinoma dosegali dobre rezultate. Zanimivo je bilo tudi igrati tekme v mestih, ki so imela po dva prvoligaša, tako nas je vedno na tekmi s Crveno zvezdo spodbujal del tribun, kjer so bili locirani navijači Partizana in obratno.
Najljubša tekma?
Cerknica – Rakek (smeh), od Olimpijinih pa prva tekma s Hajdukom ter proti Crveni zvezdi v Ljubljani, ko smo zmagali z 1:0 in bili vodilni na lestvici. Takrat smo bili tretji po jesenskem delu, za ta dogodek je klub izdal spominsko značko z napisom Olimpija – Crvena zvezda 1:0. V spominu mi je ostalo tudi gostovanje v Beogradu proti Partizanu 2:2, to pa je bila tudi moja najboljša predstava v dresu Olimpije.
Kako bi opisali Olimpijo kot klub v tistem času in kaj je pomenil v slovenskem prostoru?
Rekel bi, da je bil edini pravi slovenski klub v tistem času Olimpija. V pogodbi smo imeli klavzulo, ki je določala, da ne smemo z nobenim slovenskim klubom zmagati z manj kot osmimi goli razlike. V primeru, da nam to ni uspelo, smo bili kaznovani. Omenil bi edino Maribor, ki nam je vedno povzročal težave in smo ga le s težavo premagovali. Zato tudi danes težko spremljam rezultate in igro naših, ko se mučimo z »enim« Zagorjem, proti kateremu smo pred petimi leti igrali s Cerknico in ga premagali. (smeh)
Katerega soigralca imate v najlepšem spominu?
Danila Popivodo, sicer sem z njim igral le eno tekmo, vendar sem že takrat videl, da je izvenserijski igralec. Omenil bi tudi Srečka Katanca, ki je bil res športnik od glave do pete. Po treningu, ko smo se igralci dostikrat odpravili na kako pivo, je on še ure in ure treniral, tekel ipd. Upam si trditi, da bi Olimpija dobila tudi kakšno evropsko lovoriko, če bi tudi ostali tedanji igralci trenirali z isto intenzivnostjo in kvaliteto. Najbolje pa sva se razumela z Amerškom, s katerim sva bila tudi cimra in sva še danes velika prijatelja.
Spremljate Olimpijo še dandanes?
Da, še vedno sem velik navijač in Olimpija bo vedno moj edini klub. Sicer za Bežigrad le redkeje zaidem, saj sem že malo v letih, pa tudi razdalja do Ljubljane mi pri tem ne gre prav nič na roke.
Čemu pripisujete skromen obisk za Bežigradom?
V prvi vrsti slabi igri naših. Res je, da ob poplavi odličnih tekem po televiziji človek dobi »dozo« nogometa, vendar če bi vedel, da bo za Bežigradom vsaj približno tako dobra tekma kot je bila dan prej na televiziji, bi si jo skoraj vsak z veseljem pogledal tudi v živo. Res pa je tudi, da so pogoji za gledalce na štadionu nemogoči.
Prihajate z Notranjskega, kjer velika večina ljudi navija za Olimpijo. Stroka bi lahko tudi iz tega dela Slovenije pripeljala marsikaterega perspektivnega mladinca. Zakaj mislite, da se kaj takega še ni zgodilo oziroma se ne dogaja?
S tem se strinjam. Olimpija bi morala bolje izkoriščati takšno zaledje. Na Notranjskem nogometni klubi niso najbolje razviti, odlično pa se dela z najmlajšimi. Sam poznam dosti fantov, ki jih vidiš, da so “pravi”, a obtičijo na isti stopnji zaradi pomanjkanja stroke v višjih selekcijah. Dostikrat me je prijelo, da bi šel do katerega in mu povedal, da ima potencial, da bi utegnil biti dober nogometaš, vendar le v pravem klubu in s pravimi trenerji. Prime me, da bi koga kar odpeljal v Ljubljano na trening Olimpije.
Pa ste kdaj razmišljali, da bi se sami lotili trenerskega posla glede na to, da ste na Notranjskem gotovo med najboljšimi in najizkušenejšimi nogometaši?
Moram priznati, da nikoli. To me preprosto ni veselilo in tudi sam sebi se ne zdim človek za te reči. Vedno sem rad igral nogomet, tudi kakšen nasvet rad dam, vendar pa trener ne bi mogel biti.
Kaj pa delo skavta?
To bi bilo izvedljivo, vendar se mi zdi, da pri Olimpiji nikoli ni bilo pravega interesa za to. Mogoče je Olimpija v glavah vodilnih še vedno tako velik klub, da si še vedno vsak slovenski nogometaš želi igrati v njej. Vendar temu že dolgo ni več tako.
Ste spremljali dogodke v zvezi z zadnjim občnim zborom in skorajšnji menjavi vodstva?
Po pravici povedano sem nekaj malega zasledil v medijih, vendar me to sploh ne zanima, saj se tudi kot nogometaš nikoli nisem spuščal v politiko kluba, edino, kar me je zanimalo sta bila igrišče in redna plača. Če ima igralec redni dohodek in dobro trenira, bo dobro igral. Če so plače neredne, se ne more koncentrirati na igro in preprosto ne more igrati.
Kakšno pa je vaše mnenje o Primožu Glihi kot predsedniku Olimpije, bil je omenjen kot najverjetnejša alternativa sedanjemu vodstvu?
Osebno sem mnenja, da bi bil Primož odličen predsednik. Kot človek in nogometaš je vedno bil zelo korekten, tudi v poslu mu kar dobro uspeva. Sam bi ga podprl.
Se vas vodstvo kdaj spomni kot dolgoletnega veterana in legende kluba?
Po prihodu Schollmayerja so se stvari na tem področju bistveno izboljšale. Redno dobivamo sezonske vstopnice, vabljeni smo tudi na razne pogostitve in srečanja. V klubu so na tem področju stvari očitno lepo urejene in sem sam zelo zadovoljen.
Vaše mnenje o slovenskem nogometu danes?
Nogomet v Sloveniji je nedvomno napredoval, reprezentanca žanje uspehe enega za drugim. Slovenska liga pa se mi vseeno zdi preštevilčna, saj se sredstva in talenti pri večjem številu klubov porazgubijo.
Kako bi primerjali slovenski nogomet in jugoslovanskega danes in kakšna je bila razlika za časa vaše kariere?
Primerjava je povsem nemogoča. Če bi v mojih časih sestavili reprezentanco iz samih Slovencev, bi proti srbski, hrvaški ali bosanski reprezentanci težko iztržili kaj več kot poraz s petimi goli razlike. Danes je situacija povsem drugačna. Samozavestno lahko igramo proti katerikoli reprezentanci bivše države in jo lahko tudi premagamo.
Oblak kot selektor?
Brane je velik strokovnjak in eden redkih pri nas, ki ima dovolj znanja, da prevzame tako odgovorno delo kot je vodenje slovenske reprezentance. Edino, kar me skrbi, je to, da se dostikrat rad vtakne tudi v druge aspekte nogometa (politika, denar) in ko/če na tem področju stvari ne bodo “štimale”, ne bo imel več motiva. Takrat bo uspehov reprezentance pod njegovim vodstvom konec. Prav to se mu je zgodilo že v Kopru in v Schollmayerjevi Olimpiji in močno upam, da se mu kaj takega ne pripeti tudi v reprezentanci.
