Polet, 1952
FRANC BERGINC »MARTA«
Včasih je zares težko: ko iščeš človeka, ga ne najdeš, če pa ga ne potrebuješ, se ti kot navkljub postavi pred nos. Tako je bilo tudi zadnjič s srednjim krilcem ljubljanskega Odreda, Francem Bergincem. Nekajkrat sem ga iskal po telefonu, toda vselej se je oglasil nekdo drug, ki je kratko odvrnil: »Ga ni tukaj, je že odšel.« Šele po dolgem iskanju se mi je slednjič oglasil sam Berginc.
Kar prijetno in lahko ti postane pri srcu, ko srečaš med vrhunskimi športniki tekmovalca ali igralca, ki mu je tuja vsaka domišljavost in nadutost.
»Tovariš Berginc, pričakujem te jutri ob desetih zjutraj, rad bi se kaj pogovoril s teboj o Odredu in tvoji igri.«
»Hm, res ne vem, kaj bi lahko povedal o sebi? Ne bi želel, da bi si morda kdo mislil, da se silim v časopise. Prosim, res si ne želim takšnih razgovorov. Ni mi všeč … Ali ne bi raje …«
Takšen je Berginc – skromen na vsakem koraku, pa najsi bo to na športnem igrišču ali v zasebnem življenju. Kar prijetno in lahko ti postane pri srcu, ko srečaš med vrhunskimi športniki tekmovalca ali igralca, ki mu je tuja vsaka domišljavost in nadutost, ki ni nobena »primadona« ampak samo prijazen in odkritosrčen človek, dober tovariš, ki je zaradi svojih naravnih sposobnosti slučajno tudi odličen športnik.
Franc Berginc ali »Marta«, kakor mu pravijo njegovi klubski tovariši, ima danes 24. let. Rodil se je ob vznožju Bovškega Grintovca, vendar se je že zgodaj preselil v Belgijo. Oče je bil namreč rudar in zaradi stiske je moral za zaslužkom v tujino. V Liegu se je mali Franci šolal v francoskih šolah, vendar ni nikdar pozabil svoje sončne Primorske. Starši so ga vzgojili v zavednem slovenskem duhu in čeprav je imel okrog sebe tujce, je bil vedno ponosen na svoj slovenski rod. Za šport se je začel zanimati že kot malček, vendar da bi aktivneje posegel v športno udejstvovanje, za to se, kakor sam pravi, ni navduševal. Tik pred vojno se je oče z družino vrnil nazaj na Primorsko.
Po končani vojni je stopil v vrste Ljudske milice. Za nogomet se je začel zanimati pred petimi leti. Igral je po travnikih za zabavo in za sprostitev duha. Prestopil je k ljubljanskemu Miličniku in začel z vso vestnostjo trenirati. Čeprav njegovi klubski tovariši večkrat niso vzeli treninga resno, se je sam zavedal, da lahko postane dober nogometaš le z vztrajno in temeljito vadbo. Nekaj časa je nastopal s precejšnjim uspehom pri Miličniku, končno pa je prestopil k Odredu. Šele tedaj je šla njegova pot naglo navzgor. Novega trenerja je poslušal s še večjo vnemo, zato uspeh ni izostal. France se je izpopolnjeval in kmalu postal eden najboljših nogometašev v svojem moštvu. S tem se strinjajo tudi drugi nogometni strokovnjaki, ki so že izrazili svoje mnenje o Bergincu in s tem pobili vse vesti in trditve, češ da Berginc ne bo nikdar dober nogometaš. Sami smo videli in tudi po pripovedovanju drugih smo ugotovili, da je bilo nekaj tekem, ko bi ljubljanski ligaš odnesel povsem drugačen izid, če ne bi bilo v njegovih vrstah neumornega in skrajno požrtvovalnega Berginca.
Poslušajmo kaj pravi Berginc o svojem moštvu.
Strinjam se z vsakim sistemom, ki ga trener uvaja v svoje moštvo. Ne zdi se mi pa pametno, da se mora moštvo pri vsaki tekmi strogo držati priučenega sistema.
»Strinjam se z vsakim sistemom, ki ga uvaja trener v svoje moštvo. Ne zdi se mi pa pametno, da se mora moštvo pri vsaki tekmi strogo držati priučenega sistema. Nasprotnika je treba, če le mogoče, že vnaprej dobro preštudirati, in če mu že uspe vriniti svoj način igranja, je treba takoj odgovoriti z nasprotnim učinkovitejšim sistemom. To se je večkrat zgodilo tudi Odredu. Igrali smo tako, kot nas je učil bivši trener Tomašević, včasih zelo uspešno, prišli pa so tudi trenutki, ko je bilo jasno, da z našim načinom igranja ne bomo premagali nasprotnika. Mnenja sem, da sta v današnjem sistemu vse premalo zaposleni obe krili. Naša krila večkrat ne vedo, kaj bi z žogo, ker sta po tem sistemu, kakor smo ga igrali do danes, in ga še igramo, krili vse premalo zaposleni. To nam je po zadnji tekmi z Dinamo povedal tudi zagrebški trener Hügl. Pa še nekaj bi rad povedal. Opazil sem, da se na tekmi nenadoma polasti tega ali onega posameznika neko malodušje, ki v hipu zajame še drugega, tretjega in v nekaj trenutkih je celotno moštvo demoralizirano. To je nedvomno, vsaj zame, največja rakova rana našega moštva, ki jo bomo morali v prihodnosti povsem odpraviti. Če se bomo v tej sezoni vsi brez izjeme z vso ljubeznijo do kluba vrgli v borbo, nam vstop v prvo zvezno ligo ne bo ušel.«
»Pa še nekaj o naših časopisih. Na splošno lahko rečem, da sem s poročili zadovoljen, pripomniti pa moram, da mi vsako poročilo tudi ni vedno všeč. Zdi se mi, da športni novinarji večkrat krivično ocenjujejo posameznika, če že ne celotno moštvo, predvsem ko gre za to, kdo je dosegel gol. navadno je omenjen samo tisti igralec, ki je bil pri streljanju uspešen in le njemu pišejo slavospeve, da bi pa kdo omenil, kje se je začela akcija, v kakšnih okoliščinah in kdo je bil začetnik, to pa se večkrat zamolči, kar nedvomno slabo vpliva, če že ne na užaljenega posameznika, pa vsaj na ostale igralce v moštvu. Vsi se moramo truditi, in uspeh, ki ga je dosegel eden, je uspeh celotnega moštva.«
»Ob koncu še o najmlajših. Naš naraščaj moramo že od vsega začetka navajati k skromnosti. Nujno potrebujemo, in to prav kmalu, nove mlade moči, ki bodo s srcem delale za svoj klub in se borile še boljše, kakor smo se borili mi do danes.«
L. M.
