P. P. Trifonas
Šport prinaša nenavadna zavezništva, ekstremne ideologije, kontradiktorna čustva. Povzroča tudi nelogično obnašanje. Ljudje nosijo bizarna oblačila v barvah svojega najljubšega nogometnega moštva kot identifikacijske oznake skupnosti častilcev, častijo številko, ki jo nosi zvezdnik, stavijo težko prislužen denar (katerega si ne morejo privoščiti izgubiti) na rezultat tekme, zbirajo spominke kot so avtogrami ali preznojene, smrdeče majice in včasih izgubijo življenja v nasilnih spopadih z navijači osovraženega rivala.
To so pravi nogometni navijači. Njihovo strast vidiš, opaža Eco, vsako nedeljo na lokalnih štadionih, kjer se odrasli možje igrajo igre za neverjetne vsote denarja, ki jih povprečen človek ne bo videl v vsem življenju. A to ni edini kraj, kjer nogometni navijači postanejo opazni potrošniki športa. Obstaja pa še en razlog, zakaj to počnejo.
Eco priznava, da čuti dvomljivo ljubezen in občudovanje do fatalističnega nagona tipičnih nogometnih navijačev: »Moram reči, da ne nasprotujem nogometni strasti. Nasprotno, odobravam jo in jo smatram za božansko. Te skupine navijačev, ki doživljajo srčne napade na tribunah, ti sodniki, ki za nedeljsko slavo plačajo tako, da se izpostavljajo resni nevarnosti, ti izletniki, ki prihajajo okrvavljeni iz avtobusov, ranjeni od razbitega stekla, ki so ga raztreščili kamni, ti proslavljajoči mladi moški, ki zvečer drvijo pijano po ulicah z zastavo, ki plapola iz prenatrpanega Fiata Cinquecento, dokler se ne zaletijo v tovornjak, ti športniki, ki jih fizično uniči abstinenca od spolnosti, te družine, ki jih finančno uničijo ponoreli preprodajalci vstopnic, ti navdušenci, ki jim petarde eksplodirajo v rokah in jih oslepijo: moje srce napolnijo s srečo.«
Glede na ekscese navijaštva, ki jih Eco navaja z velikim užitkom, bi dodal, da je presenetljivo, da je beseda »fan« dandanes bolj ali manj neproblematična v popularni govorici medijske kulture. Odzivi na to, kaj pomeni v kontekstu kulturnih praks gledalstva in navijaštva so ambivalentni, če ne pozitivni. Negativne konotacije fanatizma kot nelogične posameznikove pripadnosti igri, športu ali dejavnosti ne prevladujejo v semantičnem polju besede »fan«. Pozitivna reklamacija besede je omogočila, da se razvije nov set mentalnih asociacij okoli kulturne politike strukture nogometnega gledalstva in podpore, kljub vsem nadzornim kameram in varnostnim kletkam, ki jih najdemo na večjih štadionih, da se nadzoruje fanatizem.
V črednosti svojih družbenih oblik interakcije, ozračje v slogu »kruha in iger« na štadionu, ki ga je opisal Eco, obvladuje nekontrolirano energijo množice …
Sledeče ideološke predpostavke označujejo paradigmatično bistvo svežega pogleda na etos fanatizma in njegovih posledic v resničnem svetu: Navijači so nenevarni. Huligani niso. V črednosti svojih družbenih oblik interakcije, ozračje v slogu »kruha in iger« na štadionu, ki ga je opisal Eco, obvladuje nekontrolirano energijo množice, kjer je navijaška dejavnost medsebojno koristna in nenasilna, tudi če se uporabi alkohol, da se doseže karnevalsko vzdušje. Pesmi, napevi, hrana, popivanje, preklinjanje, šale, oblačenje v kostume ali stilizirana oblačila dominirajo razigrano obnašanje ob gledanju tekme.
Huligan in superhuligan sta dva izraza, ki označujeta negativne manifestacije nogometne identitete, ki je namenjena izražanju podpore na načine, ki lahko izbruhnejo v nasilje. Rivalstvo je zaželeno in se ga sistematično vzdržuje, ne glede na posledice. Družbeni in politični konflikti se združijo v tekmovalno nasilje, ki ga izvajajo nasprotujoče si skupine navijačev. Cilj je biti boljši od nekoga, ki ti je enakovreden za pravico do spoštovanja in statusa znotraj in med rivalskimi huliganskimi formacijami. Nasilje se ne izvaja nad drugo publiko. V tem ni časti. Huliganizem ima svojo kodo sprejemljivega nasilnega obnašanja, kar pomeni da mora biti konflikt med prostovoljnimi borci, namesto orožja se uporabljajo pesti, spontan napad na rivale pa je prioriteta.
Če verjamemo Ecu, takšna trezna analiza ni važna, ker je javno zanimanje za nogomet sorodno odvisnosti od drog ali verski zamaknjenosti, ali obema in da funkcionira kot pregovorni Marxov opij za ljudstvo, pri čemer se temperament fiksacije ne zanaša na logiko. Nasprotno, oplaja se s karizmatičnim misticizmom, ustvarjanjem mitologije in zagonom fanatizma, ki ga poganjata patos in strast. Da bi zgodovinsko razložil globalno javno zanimanje za svetovno prvenstvo, Eco pojasni kako in zakaj oblika samega spektakla ni odvisna od kvalitete vsebine predstave ali njenega izraza.
Ni se nam treba vprašati, zakaj je svetovno prvenstvo tako morbidno polariziralo pozornost javnosti in predanost masovnih medijev: od znane zgodbe, kako se je neka Terencijeva komedija igrala pred praznim avditorijem, ker je v bližini nastopal dresiran medved in opazke rimskih cesarjev o koristnosti »krha in iger«, do premišljene koristi, ki jo imajo diktature (vključno z argentinsko) od velikih športnih dogodkov.
Nogomet, kot vsi športi, proizvaja lastne oblike komunikacije, ki mobilizirajo znake in sisteme znakov za združitev kod in kodnih okvirjev, kjer se pomen ustvari in interpretira. Pravila delovanja so obred iniciacije v eksegezo igre. Treba jo je poznati, da razumemo in razložimo, kaj se dogaja na igrišču med igralci, ne glede na ideologijo. Nogomet tako proizvede svojega vzorčnega bralca, ali v tem primeru, vzorčnega navijača. Se pravi nekoga, ki lahko razume, aplicira in poustvari kognitivne in estetske strukture, ki se dogajajo znotraj razlagalnih in predstavitvenih ravni same igre, vključno s tekstom njenega diskurza. Problem za Eca ni nogomet kot šport, pač pa to, kar nogomet in njegov skupek znakov učita navijača o odnosu do sveta in, še pomembneje, do drugih.
Prevedel M. Z.
