Prvič objavljeno na nkolimpija.com 5. septembra 2001
Dušan Kosić ali Dule, kot ga kličejo prijatelji in bližnji, je eden redkih Ljubljančanov in igralcev, vzgojenih za Bežigradom, ki so zaigrali v prvem moštvu Olimpije. A preden je dobil pravo priložnost v svojem rodnem kraju, je moral narediti kar precejšen ‘ovinek’ po slovenskih klubih. Nogometna pot, že kar prava mala Odisejada, ga je peljala v mnoge prvoligaške sredine, kjer je iskal izkušnje, potrditev in prostor pod nogometnim soncem. Začel je kot pionir pri Olimpiji, odšel po koncu mladinskega staža k Ljubljani, od tam prestopil k Svobodi, pa v Novo mesto k Studiu D, v Beltince k Potrošniku, k Vevčam, za kratek čas se je vrnil k Olimpiji, pa potem spet odšel – h Korotanu in k Rudarju v Velenje. Zdaj je že četrto leto ‘doma’ in spet razveseljuje izbirčne Ljubljančane s svojimi igrami.
Dušan je primer športnika, ki ga težave ne uženejo, čeprav so še tako velike in čeprav se zdi že vse izgubljeno. Menda je bil sicer pred desetletjem že tik pred odločitvijo, da preneha z igranjem, a mu je Tone Hrovatič svetoval drugače in Dušan je, na srečo, upošteval njegov nasvet. Obenem je primer človeka, ki ne izgubi začrtanega ‘kurza’, čeprav je ‘morje nemirno’ in je treba ‘smer barke’ venomer popravljati. Prepričan je bil, da ga ‘njegova Penelopa zvesto čaka’. In ga tudi je. Tako pač človek uspe priti nekam. Pri pogovoru v zdaj že ‘standardnem’ Balonu nam je družbo delal Dušanov sinček Mark, čeprav je bila, po pravici povedano, njegova pozornost bolj namenjena bližnji nogometni žogi. Hm?
Dušan, povej nam nekaj o svojih začetkih.
»V časih, ko sem bil še osem ali devetleten fantič, je bilo po domovih še malo računalnikov in otroci smo preživljali čas na prostem, med stanovanjskimi bloki v Štepanjskem naselju. Najbolj popularna športa sta bila košarka in nogomet, igrišča so bila vse dni polno zasedena. Naselje je znano kot ‘baza’ mnogih nogometašev, ki še danes igrajo. Za nogomet me je navdušil oče in tako sem ga začel resneje igrati pri Olimpiji, pri dopolnjenih enajstih letih starosti, ker bi me pri ‘domačem’ Slovanu v treniranje lahko sprejeli šele leto kasneje. Prvi trener mi je bil Zoran Matović, potem so bili trenerji še Bečejac, Frančeškin, Jovičević, Jakopič, Lalović, Srbu, Plešinac, Tarbuk, Zavrl … Upam, da nisem koga pozabil. Zanimivo je, da je bil moj prvi in zadnji trener Matović – pri pionirjih in pri mladincih, preden sem odšel iz Ljubljane.«
Si imel vzornika?
»V bistvu ne, rad pa sem gledal Španca Hierra, ko je igral še v zvezni vrsti.«
Hobi?
»Celo življenje se mi ‘vrti’ okrog nogometa. Popolnoma sem se mu posvetil in ni časa niti energije še za hobi.«
Izobrazba?
»Končal sem srednjo elektrotehniško šolo v Mostah, šolanja pa potem nisem nadaljeval. A to se bo spremenilo že letošnjo jesen.«
Kako preživljaš prosti čas?
»Kolikor ga je, ga preživljam z družino. Vedno pa se mi zdi, da ga je premalo.«
Kako je s pogodbo? Si zadovoljen z njo?
»Imel sem sklenjeno pogodbo 1+1, pogodbo smo podaljšali kljub temu, da je klub zmanjšal proračun in zdaj torej teče tisto dodatno leto. Igralci vemo, da sama pogodba ne prinaša nikakršnega zagotovila, da bodo obveznosti tudi izplačane in najboljše igralčevo ‘varovalo’ so zato dobre igre. Situacija je podobna po celi Sloveniji.«
Nisem človek, ki bi trmoglavil pri svojem za vsako ceno. Vedno sem se podrejal potrebam moštva in kluba.
Te stalne rotacije ‘naprej-nazaj’ kaj motijo? Pol leta igraš vezista, pol leta libera …
»Seveda mi je jasno, da bi šla tudi moja kariera v drugačni smeri, ko ne bi stalno menjal igralnega mesta. Vendar jaz nisem človek, ki bi trmoglavil pri svojem za vsako ceno. Vedno sem se podrejal potrebam moštva in kluba. Itak se najbolj opazijo le igralci, ki dajejo gole. Igralci, ki jih pripravljajo ali branijo, pa so v ozadju glede pohval. In obenem na udaru, glede kritik.«
Kaj pa ‘slovita’ rotacija na polovici lanske sezone? Od tretjega strelca moštva in razigranega serverja na klop …
»Veliko mi pomeni, da so ljubitelji nogometa opazili mojo igro. Dogajajo se tudi stvari, ki niso povsem povezane z nogometom. A kar je, je. Lani jeseni je celotna ekipa igrala fenomenalno in nam je bilo vsem lažje. Prašnikar je v kratkem času naredil veliko. Igra je bila res dobra in zaradi tega se je izkazalo ogromno igralcev. Pomladi pa … Veliko je bilo že povedanega, zato ne bi več pogreval tega, razen v družinskem krogu … Bistveno je, da se storjenega ne da spremeniti. Sam še nisem osvojil naslova državnega prvaka in še danes se spomnim zaključka prejšnje sezone z bolečino. To se ne da pozabiti. Priložnosti ima človek malo v življenju in moti se, kdor misli, da se bodo kar ponavljale. Toda zase vem, da sem se potrudil vedno kadar sem igral, kadar pa nisem igral, sem se trudil spet priti v ekipo. Hudo je, ko imaš občutek, da si naredil vse po najboljših močeh, pa je bilo še vedno premalo za uspeh. Nogomet je kolektiven šport in uspeh je možen le, če cela ekipa da vse od sebe. Mi smo bili lani na dobri poti, na koncu pa ostali brez vsega (ugleda, denarja), pa vendar … Življenje teče dalje, po dežju posije sonce, poleg tega pa je vsaka stvar, tudi slaba, za nekaj dobra. Verjetno nam ni bilo usojeno.«
Se nekaj podobnega dogaja sedaj?
»Se. Kar se dogaja sedaj, (pogovarjali smo se po remiju s Šmartnim – op.) ni realna slika. Moštvo ni slabo, toda cel niz negativnih slučajev se je zgodil sočasno. Premagujejo nas za razred slabše ekipe, pa ne zaradi njihove dobre igre. Enostavno ne zadenemo tisto, kar bi morali. Pritisk je velik. Od Olimpije se zahtevajo najboljši rezultati, ne glede na to, kakšno moštvo ima. Popolnoma drugače je igrati pri Olimpiji, kot pa v katerih drugih klubih. Mariborčani so mentalno trdnejši. Lani so osvojili prvenstvo s slabo igro, stalno so se ‘švercali’, toda zmagovali so in osvojili naslov prvaka. Mi pa smo s fantastično igro ostali brez naslova! Na koncu se vse sešteva: organiziranost kluba in struktur, izkušnje in seveda zmagovalna mentaliteta.«
Zlobno vprašanje: je v Kopru igrati kaj drugače kot na ostalih terenih (Olimpija od 1991 v Kopru še ni zmagala!)?
»Mi igramo tekme na podoben način, na zmago. Na zadnji tekmi so se Koprčani branili z devetimi igralci in nam dali gol iz nemogočega položaja. Mi gremo zmerom ‘na polno’, odpremo se in hočemo igrati, hočemo zmagati. Saj zaprto niti ne znamo igrati, takrat vedno takoj dobimo gol! Zanimivo: ko smo jih pred kakimi tremi leti z remijem ‘vrgli’ iz lige, smo igrali slabše kot oni, a vseeno smo zmagali. Zdaj pa je ravno obratno. Ja, ‘ta Koper’ je tudi ena bolečina. (smeh)«
Razlika med Petrovićem in Prašnikarjem?
»Prašnikarjeva igra temelji na disciplini, Petrovićeva pa na virtuoznosti igralcev. Seveda Prašnikar ne prepoveduje igralcem, da bi bili virtuozni, Petrović pa ne prepoveduje, da bi bili disciplinirani. (smeh) Oba pa imata dobre in zanimive treninge.«
Zakaj tako malo mladincev uspe zaigrati v prvi ekipi? Ti si delil precej časa enako usodo …
»Težko se je prebiti in zaigrati v članskem moštvu. Veliko stvari mladim igralcem ne gre ‘na roke’. Če si mladinec na prehodu v člansko moštvo, te mora forsirati trener ali pa moraš biti ‘ekstremen’ talent. Če ima klub dovolj denarja, bo angažiral že formirane igralce. Na žalost najpogosteje mladi dobijo priložnost, ko je klub v finančni stiski. A če je celotna ekipa sestavljena iz mladincev, se je spet težko prebiti naprej. Skratka, same težave. In seveda, pomembno je, da igraš v dobri ekipi. Kvalitetni soigralci bolj neboleče korigirajo tvoje napake. Ponavljam – lažje je, če trener zaupa vate in ti daje priložnosti.«
Ti nisi imel take sreče …
»Na žalost. In sem jo šel iskat drugam. Po manjših klubih, vsepovsod. Človek ne naredi zmeraj najbolj posrečenih potez. Zadovoljen bi bil, če bi lahko našel afirmacijo v enem klubu, toda temu ni bilo tako. A zdaj sem vseeno spet v Olimpiji. Sreča je zelo pomembna. Spomnim se igralcev, ki so bili boljši od mene, pa niso zaigrali v prvi ligi. Spet taki kot jaz ali slabši pa so si ustvarili lepšo kariero. Še nekaj: izredno malo igralcev je odšlo, se uveljavilo in se potem vrnilo v Olimpijo. Ob sreči je zelo pomembna tudi osredotočenost na šport, na lastno pot. Težave ti ne smejo vzeti poguma in vztrajnosti.«
Leta 1992 si dal ‘preroško’ izjavo o tem, da bo reprezentanca v nekaj letih sodila v srednji razred evropskega nogometa. Kako si si ustvaril tako oceno?
»Predvsem sem se zanašal na prislovično discipliniranost Slovencev. Toda fantje so presegli vsa moja pričakovanja! Veliko držav vlaga neprimerno več v nogomet, a je Slovenija dosegla boljše rezultate. Preskočili smo nekaj kakovostnih razredov, nekaj desetletij ustaljenega nogometnega razvoja. Spomnimo se samo nekaj let nazaj in ’tistih’ kvalifikacij. Ena točka in igra, ki je ne bova omenjala. In kakšna sprememba! Zdaj zahtevamo v vsaki tekmi zmago, pa naj igramo s Francijo, Romunijo ali komerkoli. Katancu so uspeli rezultati na meji znanstvene fantastike. Navkljub, v evropskih merilih, precej povprečni zasedbi igralcev, je uspel sestaviti dobro ekipo ter igro z repom in glavo. Fantje so mu lahko samo hvaležni, da so del reprezentančnega kroga. Z zanimanjem spremljamo tekmovanje, do zadnjega kroga se ne ve, kako se bo razpletlo. In mi, Slovenci, smo vseskozi v igri. Res fantastično!«
Tvoja pričakovanja v tej sezoni?
»Glede na finančno stanje kluba, bo letošnja sezona bolj ali manj ‘prehodna’. Iz pokala smo izpadli, kar spet prinaša določeno bolečino. (smeh) Namreč, vsakič v zadnjih petih letih sem igral v finalu, letos pač ne bom. O razlogih zakaj ne bi govoril, konec koncev je vseeno, zakaj izpadeš. Pričakujemo še kak ugoden rezultat v evropskem tekmovanju. Ob ugodnem razpletu lahko presenetimo tudi mi. Igralci bodo motivirani, pritisk bo manjši. To so drugačne tekme kot v prvenstvu.«
Novi igralci?
»Igralci so že nekaj pokazali, toda največ bodo pokazali čez čas. Res je drugače igrati v Olimpiji kot pa v kateremkoli klubu. Če se bodo izkazali v Olimpiji, jim bo pač uspelo iti tudi v večji klub.«
Napoved prvenstva?
»Za naslov prvaka se bodo borila moštva, ki so se na lestvici že odcepila od drugih: Maribor, Koper, Primorje. Pa tudi mi se bomo kmalu ‘pobrali’ in se vključili v boj za lovoriko.«
Načrti?
»Vezani so za Olimpijo. Kariero prvoligaškega igralca bi rad zaključil v Olimpiji. Seveda, vmes se ugodne ponudbe iz tujine tudi ne bi branil. (smeh) Imam pa namen še študirati. Decembra bom začel študirati na trenerski šoli in se tako mogoče kasneje vključil v delo kluba.«
Pogovarjal se je Boris Škraban
