Prvič objavljeno na nkolimpija.com 12. aprila 2004
Janez Aljančič je eden iz novega vala nogometašev, ki jih je v lanski selekciji za Bežigrad pripeljal Brane Oblak. Nekdanji igralec Triglava in mladi slovenski reprezentant je že v prvi sezoni pri Olimpiji odigral dvajset tekem v prvenstvu in osvojil slovenski pokal, letos pa je prvič zaigral tudi v evropskih pokalih, dve tekmi z Liverpoolom pa, kot večina mladih Zmajev, ocenjuje kot trenutni vrhunec svoje kariere.
Aljo je v tem trenutku eden najhitrejših nogometašev v Sloveniji, želi pa si napredovati predvsem po tehnični in fizični plati. Hitrost je že od nekdaj njegovo glavno orožje, v mladih letih jo je preizkušal tudi na atletskih stezah in dosegel odmevne rezultate na šestdeset in sto metrov. Njegov tehnični razvoj so v ključnih letih preprečile poškodbe, vseeno pa se je kasneje vrnil k nogometu in prišel tudi do mlade reprezentance.
Ker je že od malega navijač Olimpije, so se mu s prihodom za Bežigrad uresničile otroške sanje. Janez je torej eden tistih, ki uspehe ljubljanskega kluba doživlja skozi prizmo navijača in takih si v ekipi želimo čim več. Če bo organizacijsko v klubu vse potekalo, kot je treba in bo vodstvo, bolj kot na spore z vsemi možnimi institucijami, gledalo na dobrobit svojih nogometašev in na možnost njihovega razvoja, potem bo Aljančič zagotovo eden stebrov generacije, ki bo v prihodnjih letih krojila usodo Olimpije na igrišču.
Začnimo klasično: od kje prihajaš, kdo te je navdušil za nogomet in kje si ga začel igrati?
Prihajam iz Zgornje Bele pri Preddvoru, to je blizu Kranja. Za nogomet me je navdušil zdajšnji trener Šenčurja Janez Zupančič, mi smo pač družinski prijatelji. Takrat sem igral z njim in njegovim sinom nogomet in me je povabil v klub, katerega je prej treniral, se pravi Živila Naklo. Začel sem v Naklem, tam sem dal skozi vse mlajše selekcije, potem me je zaustavila poškodba in sem imel dve operaciji na kolenih, to se je zgodilo še pred kadetskim stažem. Pavziral sem dve leti, potem pa me je prijatelj povabil v Triglav.
Kakšen zgodnji vzornik?
Niti ne. Sicer vseskozi navijam za Milan. Mogoče Paolo Maldini, tudi v mlajših selekcijah sem imel zaradi njega številko tri, v Olimpiji pa mi jo je zasedel Budičin. (smeh)
Izšolal si se za …
Gostinskega tehnika. Pač v povezavi s starši oziroma z gostilno doma.
Izhajaš iz nekoliko drugačnega okolja kot večina nogometašev, ki so pripadniki nižjega sloja. Kako so te starši podpirali pri odločitvi, da boš profesionalni nogometaš?
No, marsikdo tega ne ve, ampak moja mama igra nogomet. V mladosti se je sicer ukvarjala z rokometom in je bila tudi zelo dobra igralka, zdaj pa igra nogomet. Sto odstotno me podpira na vsakem koraku, oče enako, tako da ni problema.
Kako si prišel v Olimpijo?
V Kranju se je zgodilo, kar se je zgodilo, klub je izpadel iz prve lige, veliki dolgovi so bili in so se odločili, da bodo prodali mlade, najbolj talentirane igralce, se pravi Mejača, Štromajerja so že prej, Robnika, mene … Takrat se je vzpostavil kontakt z Olimpijo oziroma z direktorjem Gavezom, vpleten je bil tudi trener Oblak in tudi menedžer Čačić, ki pa je le nekoliko pomagal in ni imel nič zraven.
Imaš menedžerja?
Nimam ga, ker menim, da ga za Slovenijo niti ne rabim, ker se da vse več ali manj zmeniti. Spoznal sem tudi že “cake” v nogometnih pogodbah, saj sem prvo pogodbo podpisal nekoliko naivno, malo prehitro in sem imel kar velike težave, da sem prišel iz Triglava. Odškodnina ni bila določena, podpisal sem za dve leti, finančno ni bilo ne vem kaj.
Odškodnine so velika tabu-tema pri nas. Kako je bilo s tvojo? Je to skrivnost?
Ne bi bila skrivnost. Bom povedal, da je bila moja odškodnina za slovenske razmere precej visoka. Sem bil presenečen, da so bili pripravljeni to plačati zame. Po mišljenju Triglava pa bi morala biti še višja, imel sem velike težave, da sem prišel v Olimpijo.
Pač, vedno sem navijal za Olimpijo, zanjo navijam v vseh športnih panogah, razen v hokeju.
Si za Olimpijo navijal še preden si prišel za Bežigrad?
Za Olimpijo že od nekdaj. Že ko smo z mlajšimi selekcijami Triglava igrali tukaj ali v Jami, nekajkrat pa tudi na glavnem igrišču. Zame so bile to sanje, stopiti na bežigrajsko zelenico in odigrati tekmo. Pač, vedno sem navijal za Olimpijo, zanjo navijam v vseh športnih panogah, razen v hokeju.
Oblak je bil boter tvojega prihoda v Olimpijo. Kaj lahko poveš o njemu?
Kakšen je bil igralec niti sam ne vem, ker sem premlad. Kot trener je v redu in tudi kot človek, pri njemu mi je bilo všeč, da ti je vse povedal v obraz, nič po ovinkih, nič ne skriva. Če misli, da si zanič igralec, ti bo to tudi povedal. To mi je bilo všeč. Treningi sami so bili tudi kar dobri, všeč mi je bilo, da si je za pomočnika poleg Prelogarja vzel še Popivodo, ker takrat sem velikokrat na treningu delal dodatno z njim.
V Olimpiji smo te večinoma gledali na desnem boku, izjemoma pa tudi na štoperju. Je desni bok tvoja idealna pozicija in ali si to igral že od malih nog?
Do igranja na desnem boku je prišlo po spletu nekih čudnih okoliščin. To je bilo v članski ekipi Triglava pri trenerju Stanetu Bevcu, prej pa mislim, da niti enkrat nisem igral na desnem boku, vseskozi libera ali pa štoperja. Tudi v reprezentanci. Idealno mesto zame je še vedno libero, čeprav ta pozicija se nekoliko ukinja oziroma se igra vedno manj. Zelo rad igram tudi pri štirih v liniji desnega zunanjega ali v sredini desno.
Kje vidiš svoje prednosti in pomanjkljivosti?
Moja prednost je hitrost, pomanjkljivost pa bi rekel da tehnika, ker sem pavziral zaradi poškodbe ravno v tistem obdobju, pri dvanajstih, trinajstih letih, ko se največ dela z žogo in pili tehniko. In to sem izpustil.
Kakšna je možnost napredka pri Olimpiji? Pri tebi smo recimo opazili napredek v kvaliteti predložka, lani je šlo vse preveč po tleh. Vam vadbo teh prvin nudijo na treningu, mogoče to vadiš posamično?
Kot sem rekel, sem največ pridobil pri Popivodi. Tudi on je nekoč igral na podobni poziciji, na krilu in mi je veliko pomagal. Povedal mi je, kje naj postavim stojno nogo, kako pravilno udariš. Sicer bi tudi sam rad večkrat treniral predložke, ampak z odhodom Popivode te možnosti ni več. Na desnem boku sem začel dokaj pozno in …
… se še privajaš? (smeh)
Ja, se še privajam. (smeh) No, mogoče je beseda malo čudna…
Uvajaš?
Recimo.
Hitrost sva že omenila. Na začetku sezone opravljate preizkuse hitrosti, kako približno tu “stojite” igralci? Kje sta recimo ti in Rudonja?
Sva “tam nekje”. Ti testi so sicer odvisni od več okoliščin, imaš dober dan, si dobro ogret … . Jaz in Rudonja sva približno enaka, ne bi rad koga podcenjeval, konec koncev hitrost ni vse, je pa kar nekaj.
Si imel kakšne težave pri prestopu iz Triglava v Olimpijo oziroma bi lahko potegnila alinejo med tem in prehodom iz mladinske v člansko konkurenco? Je bil prehod za Bežigrad težaven?
Niti ne, vendarle sem že odigral nekaj tekem v prvi ligi za Triglav in se mi ni bilo težko privaditi. Potreboval sem nekaj časa, da sem se navadil na soigralce in oni na mene, drugače pa je vse v redu.
Kaj pa dejanski prehod v člansko konkurenco? Veliko igralcev pravi, da je odločilen “preklop”, ki ga moraš narediti v glavi, ko nogomet postane tvoj poklic.
Težav ni bilo. Težave sem imel bolj v smislu fizične in taktične priprave. Pri prehodu iz mladinske v člansko konkurenco mi je primanjkovalo moči, dvoboji so veliko ostrejši…
Letos je posebna sezona. Tvoj prvi nastop v Evropi.
Že občutki ob igranju prve evropske tekme s Shelbournom tukaj v Ljubljani so bili nekaj posebnega. Podobno tudi na povratni tekmi v Dublinu, boljši stadion, igralne površine sploh ne moreš primerjati. Potem pa pride Liverpool, o temu pa sploh nimam kaj pametnega za povedat. (smeh) Vsi nogometni privrženci vedo, kaj je ta klub, kdo je igral za ta klub, in ko se je pisalo po časopisih, kdo bo pokrival Owena, se mi ni sanjalo, kako bi to izgledalo. Recimo je pisalo, da bo Aljančič pokrival Owena, pol leta nazaj sem ga gledal na televiziji, zdaj pa bom igral proti njemu. Bilo je tako doživetje in upam, da bom kdaj ponovil tako tekmo, zaenkrat pa je bil to vrhunec moje kariere.
Kaj pa Anfield?
Ko smo prišli tja je bilo slabo uro pred tekmo se vse prazno. Govorili so, da je stadion razprodan, mi smo pa mislil, da nas “zezajo”. Potem pa naenkrat samo bum! 40 tisoč ljudi, vse polno, ne moreš verjet. Ko stopiš v igro, si kar nekoliko izgubljen, preden vse to dojameš. Res nekaj nepozabnega.
Kako bi primerjal igranje proti Liverpoolu z nasprotniki v slovenski ligi?
Proti Liverpoolu mi je bilo – ne vem, mogoče zaradi samega motiva – lažje igrati. Proti njim je povsem drugače igrati, ker proti taki ekipi nikoli ne bodo igrali bunkerja, kakor tukaj nekatera moštva v slovenski ligi proti Olimpiji ali boljšim klubom. Bilo je več prostora, več lahko razmišljaš o igri, tukaj pa prideš v situacijo, ko je v šestnajstmetrskem prostoru od dvaindvajsetih dvajset igralcev in ni nobene igre.
Kaj pa Shelbourne? Kako jih lahko primerjaš s slovenskimi moštvi? So fizično močnejši, bolj nabijajo žogo?
Fizično so močnejši, igrajo kar oster nogomet. Glede igre same pa bi rekel, da bi bili v zgornji polovici slovenske lige, da bi se borili za prvaka.
Okoli Liverpoola ste imeli velike težave s formo v domačem prvenstvu. Najprej ste se verjetno preveč osredotočili na to tekmo, po njej pa je zagotovo negativno vplivalo tudi vzdušje na stadionu, ki je čez noč upadlo za skoraj sto odstotkov.
Vsi smo se zavedali, da so naše možnosti, da pridemo naprej prek Liverpoola, zelo majhne. Sicer smo se želeli dokazati pred celim svetom, da zmoremo in da poizkušamo iztržiti čim boljši rezultat in mislim, da nam je na koncu kar uspelo. Potem pa pride spet realnost, tekma slovenske lige, na katero pride petsto ljudi, kar je smešno malo. Igrati pred toliko ljudmi je povsem nekaj drugega. Ko prideš na Anfield pred tisto publiko sploh ne potrebuješ motiva, te nese, igraš, igraš, igraš, tukaj pa narediš super potezo, daš gol in dobiš tak aplavz, kot ga dobijo igralci v gledališču. Takrat smo sicer imeli kar nekaj težav, veliko poškodovanih igralcev in smo morali “krpati” ekipo, glavna težava pa je bila vseeno motivacija.
Kako bi sicer ocenil nogometno vzdušje v Ljubljani? V tem “novem obdobju” smo sicer doživeli nekaj cvetk, drugače pa večinoma igrate pred okoli tisoč gledalci.
Na srečo imamo vsaj Dragonse, da nas bodrijo. Najtežje je igrati pred praznimi tribunami, težko je igrati, če te nihče ne spodbuja, težko je trenirati, če te nihče ne spodbuja. Ne razumem, zakaj v Ljubljani, ki je glavno mesto, prihaja na tekme tako malo ljudi. Vendarle ima mesto 200-300 tisoč prebivalcev in nogomet je še vedno, čeprav se zdaj “dviga” rokomet, šport številka ena v Sloveniji in se čudim, da prihaja tako malo ljudi. Čudim se tudi glede sponzorjev in gospodarstva, v Ljubljani imamo velike firme, a ljudje nočejo pomagati nogometu. Mislim, da je to ena velika sramota.
No, slab obisk še zdaleč ni edini problem. Kako pa nejasna prihodnost kluba vpliva na vzdušje v slačilnici?
Mi smo se skupaj odločili, da bomo šli do konca, pa če potem izpademo ali ne. Kot je rekel že trener in tudi Schollmayer, če že gremo v četrto ligo, pojdimo kot prvaki. Ne vem sicer, kako bo to finančno izgledalo do konca sezone, v začetku maja bomo izvedeli, ali bomo dobili licenco ali ne. Kaj bo takrat s samo motivacijo in finančnim stanjem v klubu, kako bo vodstvo reagiralo, to pa mislim, da niti bog ne ve.
Si bil morda deležen tudi zmanjšanja plače?
Sam tega nisem bil deležen, za ostale pa ne vem. Vsi skrivajo svoje stvari, višino svojih plač. V tujini to vse razkrijejo in lahko bi konec koncev tudi v Sloveniji, ker to niso ne vem kakšne številke.
Se pravi, si zato, da so plače javne?
Jaz sem takoj za, da se pove.
Pogodbo imaš do leta 2006. Če te vprašam povsem teoretično: bi bil pripravljen ostati v Olimpiji, če bi začela na novo v četrti ligi?
To je zelo teoretično vprašanje. Vprašanje pod kakšnimi pogoji bi bilo, kaj bi se v Ljubljani premaknilo, če bi se recimo začel graditi stadion in da bi se v Olimpiji vse izboljšalo, potem bi bil pripravljen. Če pa bi se združili s kakšnim klubom in bi naredili preskok, kot v Italiji recimo Fiorentina, potem je konec koncev odgovor da. Kot sem rekel, vprašanje pa kako bi bilo finančno, nogomet pa se vendarle igra zaradi denarja. Gre tudi za ljubezen do nogometa, vendar, ko si enkrat profesionalec, si profesionalec.
Si imel pred prihodom v Olimpijo možnosti odhoda v kakšen drug klub, domači ali tuji?
Imel sem dve ali tri leta zaporedoma ponudbo Publikuma. Takrat je bil trener Pušnik in je pobiral mlade reprezentante, iz Kranja jih je šlo kar nekaj, recimo Radosavljevič, Bogatinov, Robnik, Plastovski. Mene pa nekaj ni vleklo, takrat je bila še šola, nisem želel oditi še tako mlad od doma in glede na finančne pogoje nisem sprejel te ponudbe. In sem čakal in čakal in na srečo dočakal pravo izbiro, Olimpijo.
Vemo, zakaj igramo, Olimpija bi morala biti vsako leto v vrhu, jaz bi najraje videl, da bi bila vedno prva, kot vsi Olimpijini privrženci.
Vprašal bi te še glede pritiska v Olimpiji. Lani vas je Oblak selekcioniral za uspehe čez tri leta, čez noč pa se je s prihodu Prosinečkega, Rudonje, potem tudi Kmetca in Pavlina to spremenilo in ste morali napadati naslov. Ali pritisk letos – ko se je spet odkrito startalo na naslov – igralci čutite drugače?
Letos že na splošno lažje prenašamo, saj nas je večina skupaj že eno leto. Vemo, zakaj igramo, Olimpija bi morala biti vsako leto v vrhu, jaz bi najraje videl, da bi bila vedno prva, kot vsi Olimpijini privrženci. Lansko leto je bil problem, ko je bil kar naenkrat pripeljan Prosinečki, pa Rudonja, Pavlin in pritisk se je večal, tudi pritisk na mlade v igri. Bilo te je strah, kako bo kdo od starejših reagiral, večina igralcev je igrala v nesproščeno. Kakor se je zdaj spet začelo pisati o Cimerotiču kot o Prosinečkemu, da mislimo, če njemu damo žogo, bo vse rešil sam – tako je bilo isto lani, dajali smo žogo Prosinečkemu in on naj bi naredil čudež. Tako seveda to ne gre. Takrat je bil pritisk precej velik in se je to poznalo na igralcih.
Lahko rečemo, da je Prosinečki v tem letu zaviral napredek skupinske igre Olimpije?
Če se je na začetku, ko je prišel Schollmayer, začelo graditi novo Olimpijo z mladimi igralci, potem mislim, da bi se moralo vztrajati. Prihod Prosinečkega je bil zagotovo dobra marketinška poteza, privabila je gledalce. Vendarle pa bi morali vztrajati pri mladi ekipi brez starejših igralcev. Nekaj rutinerjev seveda mora biti zraven, sicer pa bi bilo bolje počakati leto, dve in sestaviti res pravo ekipo. Začelo se je dobro, končalo pa se je tako, kot se je – precej slabo.
Mlado reprezentanco sva že omenila. Kako dolgo si igral za to reprezentanco, kakšne imaš spomine na ta leta, na trenerje, soigralce …
Začel sem dokaj pozno, pri sedemnajstih, osemnajstih letih. Od takrat naprej sem bil vedno v vseh teh selekcijah do enaindvajset let. Najbolj se mi je v spomin vtisnil trener Zavrl, sicer tudi ostali niso bili slabi. Bilo je velika čast igrati za reprezentanco, upam, da bom kdaj igral tudi za člansko. Imam več ali manj same lepe spomine.
Zadnjič sem bral, da je tvoj bivši klub Triglav dobil novo vodstvo, ki ima zelo ambiciozne načrte za prihodnost. Si kaj seznanjen s situacijo v Kranju, imaš stike s kom v klubu?
Stike imam z bivšimi soigralci, ko se srečamo, se pač povprašamo, kako kaj v Olimpiji, kako kaj v Triglavu. (smeh) Malo berem, malo se pogovarjam, imajo zdaj velike cilje, da bi naredili igrišče z umetno travo, da bi naredili center za mlade igralce, ki je sicer že kar priznan. V Kranju je bil vedno problem denar, zato so tudi vsi igralci odšli iz Kranja. Če bodo začeli resno delati z mladimi igralci in zadržali ekipo, potem se lahko vrnejo na pota stare slave.
Tvoji načrti za prihodnost, nogometno, post-nogometno. Kaj nameravaš po karieri, se posvetiti družinskemu “biznisu” ali se tudi nogometno udejstvovati?
Rad bi čim več dosegel v nogometu. Rad bi tudi odšel igrati v tujino v kak dober klub. Po nogometu me doma čaka gostilna z veliko tradicijo, ki bi jo tudi sam zelo rad nadaljeval. Ravno letos bo dvestoletnica delovanja. Po koncu kariere, ki upam, da bo čim daljša in čim uspešnejša, se bom zaposlil doma.
Se pravi, nogomet odpade?
Ja, mislim, da trener ne bom, ker vem, kaj mora vse prenašati. (smeh) Mogoče bi kdaj povsem amatersko delal z otroci, ostali načrti v nogometu pa se bodo z mojo igralsko kariero končali.
Pogovarjal se je Tine Zupan.
