Prvič objavljeno na nkolimpija.com 19. decembra 2003
Suad Beširević je bil presenetljivi izbor za trenerja Olimpije po odhodu Branka Oblaka. Štiridesetletni Ljubljančan je imel pred prihodom za Bežigrad za sabo le nekaj mesecev delovne dobe kot trener, vseeno pa se je znašel kot riba v vodi. Prejšnjo sezono je tako zaključil brez poraza, uspešno pa je dokončal tudi Oblakovo pot v slovenskem pokalu.
Navijači so Beširevića takoj vzeli za svojega, saj je njegov “katančevski” ljudski slog naletel na odobravanje, pomembno je tudi, da je trener domačin in da se kljub temu, da za Olimpijo ni nikoli igral, zaveda njene veličine. Med “medijskim” Beširevićem in “pravim” Beširevićem ni razlike, je pač tak kot je. Pogovor z njim je prijeten in sproščen, njegov naravni občutek za nogometno igro pa ga zagotovo uvršča med najperspektivnejše slovenske trenerje. Suljo, kot ga kličejo prijatelji, sicer uradno ni prvi trener Olimpije, saj za ta položaj nima primerne licence, vseeno pa računa, da bo kljub nenaklonjenosti nogometne zveze kmalu lahko uradno vodil moštvo s klopi.
Začenjamo s standardnim vprašanjem: od kje prihajate in kdo vas je navdušil za nogomet?
»Prihajam iz Ljubljane. Kdo me je navdušil za nogomet? Od majhnega sem navijal za Crveno zvezdo; ve se, kdo je bil Dragan Džajić. Hitro sem se odločil, da bom nogometaš. Moj prvi trener je bil Rudi Črnko, ki ga moram posebej pohvaliti. Zame je bil najboljši trener, kar se tiče mladih.«
Kako se je naprej razvijala vaša nogometna pot?
»Začel sem pri Mercatorju, današnji Svobodi, ker sem Trnovčan, in bil tam od 9. do 14. leta. Potem smo se preselili v Štepanjsko naselje in sem odšel k Slovanu, kjer sem bil do svojega 22. leta. Potem sem šel v Banja Luko, tam sem bil pet let, iz Banja Luke sem odšel na Reko, od koder sem odšel na Ciper, kjer sem tudi zaključil svojo igralsko kariero.«
V vašem življenjepisu se kot zadnji klub omenja Komenda.
»Profesionalno pot sem zaključil pri dvaintridesetih letih. Potem tri leta nisem igral in sem se tudi zredil, nato pa me je v Komendo povabil Metod Grkman, novinar Ekipe, ki je bil takrat v upravi kluba. Prvo leto smo obstali v ligi, naslednje leto pa je Komenda prišla v drugo ligo in takrat sem odnehal.«
Ste trenersko kariero začeli v NK Ljubljana?
»Ne. Začel sem v Komendi, kjer sem treniral otroke. Potem me je Miha Kebe odpeljal k Factorju kot pomočnika, od tam sva šla v tedanji Viator & Vektor; ko pa so njega odstranili, so me postavili za glavnega trenerja, prvi trenerski koraki pa so se začeli že v Komendi.«
Pod patronatom Petra Božiča ste potem prišli v Olimpijo. Kako je prišlo do kontaktov?
»Ko sem bil trener Ljubljane, smo imeli dobre rezultate in igro. Še pred tekmo s Šmartnim se je nekaj govorilo o mojem imenu v povezavi z Olimpijo. Ko je Olimpija letos spomladi igrala doma s Šmartnim 1:1, so me poklicali z vprašanjem, če bi prevzel Olimpijo. Normalno je, da nisem kaj preveč razmišljal, vsakemu trenerju je sen, da trenira Olimpijo, jaz pa z Ljubljano sploh nisem imel pogodbe, ekipa pa si je tudi že zagotovila obstanek v prvi ligi, tako da sem odšel s čisto vestjo.«
Kakšno je bilo vzdušje v ekipi, ki ste jo prevzeli od Oblaka?
»Vodil sem dve prvenstveni in dve pokalni tekmi in sem bil takoj zadovoljen s prizadevnostjo igralcev in vzdušjem v ekipi. Prva dva tedna vzdušje res ni bilo na najvišjem nivoju, vendar je bilo vsak dan bolje. Svoje so prinesli tudi rezultati in vzdušje se je izboljšalo, tako pa je še danes. Vesel sem, da nisem imel nobenih večjih problemov.«
Že takoj na začetku ste pokazali dobro voljo in ste si šli pogledati mladinsko finale pokala, kjer kaj prida ni bilo za videti. Vseeno ste poleti na priprave vzeli nekaj teh igralcev.
»Res je, šel sem gledati mladinsko finale med Olimpijo in Publikumom, žal pa je Olimpija izgubila z visokim rezultatom. Takrat res nisem videl perspektive, nato pa sem na sugestijo ostalih, sam pač nisem mogel presoditi po eni tekmi, povabil na priprave tri igralce, ki pa jih je potrebno čakati. Ne moremo jih kar zavreči, ne moremo pa jih tudi porabiti kot okrepitve.«
Trenutno je od teh fantov najbolj izpostavljen Dželadini, nekoliko za njim Azizi in Zečević, za njima pa tudi Dević, ki je že lani prerasel mladince in ima status tujca. Kako gledate na prihodnost teh igralcev?
»Ti igralci imajo velik potencial, mislim pa, da ne delajo dobro, ker mislijo, da so zvezde. Tudi ko igrajo za mladince morajo dati vse od sebe. Zaradi slabega odnosa niso bili več povabljeni v prvo ekipo, čeprav nas je šlo v Gorico recimo samo petnajst, vendar si mladinci mesta na klopi zaradi odnosa niso zaslužili. Če bodo dobro delali in pokazali voljo, bodo spet konkurirali za mesto med člani. Od mladih igralcev v Olimpiji pa bi omenil Blaža Brezovačkega, ki je star 16 let in je še kadet. On je zelo nadarjen nogometaš in ga bomo vzeli s seboj na zimske priprave.«
Med navijači se je pojavil odklonilni odnos do priliva igralcev iz sosednje Ljubljane. Na koncu sta ostala Radas in Kreft, ki pa si mesta v ekipi nista priborila.
»Ko sem prišel v Olimpijo, sem dobil igralce, ki so že bili tu. Pripeljal sem le Žežlja, Radasa in Krefta. Žeželj, kot veste, se je vrnil, Radas in Kreft sta ostala. Na Ljubljani sta igrala zelo dobro, vendar je Olimpija večji klub. Mislim, da imata potencial. Radas ni dobil priložnosti, ker je na njegovi poziciji odlično igral Lazić. Potem je odšel še na operacijo nosu, Lazića je zamenjal Grabić in prav tako odigral odlično. Radas je star šele 19 let, treba ga je čakati. Za mladega igralca pa je najslabše, če ne igra, zato razmišljam, da bi ga letos poslali na posojo.«
Kreft pa ostaja?
»Da, Kreft bo ostal. Pridejo poškodbe, kartoni in mi nimamo velikega izbora igralcev.«
Velike težave imate na levem boku, ob poškodbi Baruna je tam zaigral celo Ilić. Razmišljate morda o kakšni okrepitvi na tem položaju?
»Če bi lahko, bi pripeljal še deset igralcev, saj nikoli ne veš, kaj bo s poškodbami in kartoni, vsak trener pa ima rad čim več igralcev ob sebi. Jaz jih imam trenutno 18–19, vse nove okrepitve pa bodo preverjeni igralci. Ne bomo delali kot do sedaj, da imamo igralce dva, tri dni na preizkušnji, ker v tem času ne moreš videti ničesar. Na žalost imajo vsi v tem času pogodbe in je težko koga pripeljati, razen recimo Cimirotića.«
Kaj lahko rečemo o Popoviću? Kaj je sploh njegova prva pozicija, je zadnji vezni, polšpic?
»Popović je talentiran igralec, star le 19 let. Potrebuje čim več tekem, njegova prava pozicija pa je za napadalci, kar igra Rudonja, ki je trenutno na tem mestu najboljši igralec v Sloveniji in je normalno, da ima veliko prednost. Popović bo pač moral počakati, je talentiran igralec, ne moremo pa ga forsirati za vsako ceno.«
Za mladega igralca je najpomembnejše igrišče, dobro igrišče, na katerem ga lahko naučiš ustavljati žogo, voditi, vse osnove tehnike … Pri nas v Jami te možnosti nimajo.
Ko že govoriva o mladih igralcih, mladim igralcem v Olimpiji ne morejo biti v pomoč trenažni pogoji, igranje v stari opremi …
»Res je. Za mladega igralca je najpomembnejše igrišče, dobro igrišče, na katerem ga lahko naučiš ustavljati žogo, voditi, vse osnove tehnike … Pri nas v Jami te možnosti nimajo. Slišim, da trenirajo po drugih ljubljanskih igriščih, ki pa tudi niso v najboljšem stanju. Za mlajše kategorije je to zagotovo velik minus, ker nimajo dobrih pogojev za razvoj. Še najbolj trpijo otroci; če bo žoga na neravnem igrišču odskakovala, se je oni ne bodo naučili zaustavljati. Tukaj vidim velik problem Olimpije. Najbolje bi bilo, da bi v Jami položili umetno travo zaradi mlajših kategorij.«
Lahko rečemo, da je edina prava okrepitev iz mlajših kategorij v zadnjem času Roman Bengez. Vidva se poznata že dolgo, kako ste zadovoljni s trenutnim sodelovanjem?
»Midva z Romanom se res že dolgo poznava. On je včasih igral za Ljubljano, jaz za Slovana, stala sva si na nasprotnih straneh. Zaenkrat sem še zadovoljen, dokler dela, kar mu rečem. (smeh)«
Kako pa je kaj z vašo licenco? To najbolj zanima navijače.
»Bil sem prijavljen za A licenco že dva meseca, vendar so mojo prijavo zavrnili, ker nisem dodal potrdila o zdravniškem pregledu. Razmišljam, da bom šel licenco delati kar na Hrvaško. Zdi se mi, da jo tu lahko dobim le če … če to hoče nogometna zveza. Bom šel pa na Hrvaško …«
Dobili ste Cimirotića, o tem smo prebrali že ogromno. Po taki okrepitvi pri navijačih seveda pride do “lakomnosti”, začelo se je govoriti o Aćimoviću, Milinoviću … Kaj lahko poveste o teh dveh primerih, je do pogovorov prišlo?
»Aćimović je bil moja želja, ker smo potrebovali tak profil igralca. Z njim smo imeli kontakte, vendar je bil Mile korekten in je takoj povedal, da še ne razmišlja o vrnitvi v Slovenijo in tukaj smo končali. O drugih pa nismo … . Težko je najti dobrega igralca za v Slovenijo, ker imajo vsi pogodbe in je bolje, da ostanemo na tem, kar imamo. Jaz še vedno verjamem v te fante, ki jih imamo. Vrnila se bosta tudi Lazić in Handanagić, upam, da ne bo težav s poškodbami. Upam, da s to postavo lahko osvojimo naslov.«
Govorilo se je tudi o Rodiću …
»Da, to je bila moja prva želja. Prišel je tudi na sestanek, vse je bilo že zmenjeno, a je rekel, da potrebuje nekaj dni za razmislek. Potem nam je sporočil, da bo ostal v Gorici, ker mu menedžer Hrovatič nekaj obljublja, da ga bo januarja prodal v Francijo.«
Lahko omenimo še koga, ki ga mediji niso izvohali?
»Jih ni, no, še Halilović. Aćimović in Rodić sta odpadla, Halilović je zame zelo dober igralec. Je res, da je star 33 let, vendar bi nam lahko z izkušnjami in željo, ker ga dobro poznam iz Ljubljane, še veliko pomagal k naslovu. Vodstvo pravi, da so problem njegova leta – čez pol leta bi spet morali iskati novega igralca.«
Pred sezono je bilo tudi kar nekaj ogorčenja, ker je Aleš Čeh odšel v Maribor in ne v Olimpijo. So bila tudi pri njemu problem leta?
»Ne vem. Želja je bil tudi Aleš Čeh, zakaj do transferja ni prišlo ne vem. Ali je šlo za leta, ali za denar, bi težko rekel.«
Letos se je okoli nastopov v Evropi pojavila kriza rezultata, prišlo pa je tudi do težav s Kmetcem in Kosićem, ki ste ju degradirali in potem spet vrnili v ekipo. Se je na kratkih pripravah na Rogli vse spremenilo, ali ste poizkušali z neke vrste psihološkim trikom?
»Najprej bi govoril o krizi rezultatov. Igrali smo z Liverpoolom, vemo kakšen je bil ambient, kakšna tekma, to je nekaj prelepega, ki mi bo ostalo za vedno v spominu. Potem pa pride nedelja, igramo z Ljubljano, pride dvesto gledalcev … Vedeli smo, da bo zelo težko, ker je Olimpija za sosede vedno dodaten motiv. Pričakoval sem padec, takega pa vendarle ne, saj nas ni nihče tako nadigral kot takrat Ljubljana. Problem pri tekmah z Ljubljano in Domžalami je bila motivacija, ker so mislili ‘lako čemo’. Pa ni bilo tako. Ravno v tem času smo trenirali po okoliških igriščih in ko sem spraševal igralce, kje je razlog za slabe igre, so navedli, da so problem ta slaba igrišča. Na srečo je prišel premor, šli smo na Roglo, kjer sem se usedel z vsakim igralcem posebej, od Pokorna, Grabića in naprej, z vsemi sem se pogovoril. Nismo šli delati na taktiki ali kaj podobnega, umaknili smo se iz Ljubljane, ker smo bili v krizi. Prvo tekmo po pavzi smo igrali z Mariborom, ki nam je takrat bežal sedem točk in vedeli smo da, če izgubimo, bo to zelo težko nadoknaditi. Na srečo smo igrali neodločeno, tudi igralci so se dvignili in na koncu smo dohiteli Maribor. Kot kaže je bilo dobro, da smo šli na Roglo in se umaknili od vas novinarjev. (značilni nasmešek) S Kmetcem in Kosićem pa sem imel vedno korekten odnos, nikoli ju nisem pljuval po časopisih, veliko, največ sem se pogovarjal ravno z njima. Želel sem si le, da pokažeta voljo na igrišču. Vsi delamo napake, vendar želja mora biti. Kmetec pa je tako … Navijači so hodili k meni in mi govorili: ‘Kaj ga forsiraš, saj vidiš, da noče igrati.’ Ampak jaz sem verjel vanj in sem tudi s to grožnjo, da ju bom odstranil iz ekipe, hotel, da dobita nek motiv. In sta se pobrala na zadnjih tekmah, pokazala sta več želje in na koncu sem bil kar zadovoljen.«
Kakšna je zdaj situacija s Kmetcem in Pucom? Če sklepamo po poročilih v medijih, sta odvisna drug od drugega: če eden gre, ostane drugi. Je možno, da ostaneta oba, da gresta oba – kako je s tem?
»Vse je možno. Puc mi je izrazil željo, da bi ostal, Kmetec pa se še pogovarja z upravo glede financ, problem je le v tem. Rekel sem, da ne bom nobenega igralca preganjal iz Olimpije, ker jih nimamo veliko. Vsi imajo pogodbe, razen Kmetca, in brez našega dovoljenja ne more nihče oditi, razen ob odškodnini. Če pa kdo hoče oditi, je bolje, da gre, kot da je nezadovoljen v Olimpiji.«
Največji problem je v konstantnosti forme, razen redkih izjem (Rudonja, Mavrič, Lazić, Žlogar) igralci nihajo od zelo dobrih do katastrofalnih iger.
»To je bil naš največji problem. Res je, trije, štirje igralci so igrali standardno dobro, ostali pa so nihali. Barun vemo, da je odličen igralec, ki je igral dve, tri tekme dobro, potem kakšno slabo, pa spet drugače … Pozitivno me je presenetil Pokorn. Na začetku mu nisem dajal veliko priložnosti, na koncu je bil v zadnjih šestih, sedmih tekmah standarden in sem bil z njegovo formo najbolj zadovoljen. Na vsaki tekmi je dal vse od sebe. Nisem pa videl nobenih razlogov za te padce. Vseskozi smo delali isto, morda pa je razlog kaj drugega, kar jaz ne vem.«
Kaj pa sistemi? Igramo nek standardni sistem, kakšne pa so želje in kaj vidite kot moderni sistem?
»Normalno, najmodernejši je 4-4-2, to igrajo evropske ekipe. Jaz v Olimpiji igram 3-4-2-1. Če hočeš igrati s štirimi v liniji potrebuješ čas, da uigraš moštvo, jaz ga nisem imel. Moraš imeti tudi prave igralce. Če loviš rezultat, ne moreš kar čez noč spremeniti sistema, tako da bomo tudi letos igral z istim sistemom; morda bo kaj drugače v napadu, zadaj pa bomo še naprej igrali s tremi. Morda bomo res kaj spremenili v napadu, zdaj ko imamo Cimirotića. Bomo videli na pripravah, kako bo. Delali pa bomo sčasoma tudi s štirimi zadaj in ko bom videl, da bo to delovalo, bomo pač spremenili sistem.«
Ko je prišel Oblak, se je ekipa selekcionirala za 4-4-2. V tistem sistemu se na boku ni najbolje znašel kasneje eden najboljših, Igor Lazić, ki je tudi sam povedal, da raje igra prostega branilca. Bi on lahko igral štoperja, kje ga vi vidite v takem sistemu?
»Povem vam, da bi bil Lazić fenomenalen štoper. Tudi v našem sistemu s tremi on odlično igra štoperja, tudi v sistemu s štirimi bi lahko igral levega štoperja, zanj ni problema. To bomo uigravali, s Handanagićem in Lazićem.«
Na začetku sezone ste izgubili Prosinečkega. Z nekega vidika je bil to seveda velik šok, lahko pa rečemo, da so z njegovim odhodom več začeli igrati tudi ostali, ki se niso več zgolj zanašali le nanj.
»To je res, vendar jaz sem treniral Robija v zadnjih nekaj tekmah in ga moram pohvaliti kot igralca in kot človeka. Normalno je, če imaš Robija v ekipi, je izbor igralcev drugačen, drugi morajo delati zanj. Na tej poziciji, ki jo je igral Robi, imamo zdaj Rudonjo, ki je tudi odličen igralec in mislim, da nismo veliko izgubili. Da me ne boste narobe razumeli, vsi vemo kaj je Robi, vendar je Rudi tudi naredil veliko za to ekipo, po njem se lahko mlajši zgledujejo. Rudi je profesionalec od glave do pete, zdaj je tudi kapetan naše ekipe in imam srečo, da sta tu tudi Žlogar in Mavrič, ki sta prav tako prava profesionalca. Ti mlajši igralci, ki jih imamo v ekipi, se lahko zgledujejo po njih in upam, da bodo od njih kaj pobrali.«
Evropo sva že omenila. Tekma s Shelbournom je bila vaša prva evropska trenerska izkušnja. Prišlo je tudi do sporov z Irci, ki so prebrali vaše podcenjevalne izjave pred tekmo. Kako gledate na to situacijo, bi se to lahko izpeljalo drugače, bi vse še enkrat naredili enako?
»Mi smo obe tekme zmagali in jaz bi vse naredil isto. Izjave niso bile ravno podcenjevalne, njihov nogomet ni nič boljši od slovenskega. Ne vem zakaj so bili tako užaljeni, zadnje čase imamo večje uspehe od njih, njihov klubski nogomet pa je zelo slab. Če smo boljši, smo pač boljši. To je bila le realna ocena. Na obeh tekmah smo jih premagali, mislim da sem imel kar prav.«
Prišel je Liverpool. Pred tekmo so bile napovedi zelo smele. Ste res pričakovali tako dober odpor, ali vas je bilo vendarle nekoliko strah, da ne bodo fantje pogoreli?
»Za prvo tekmo sem bil prepričan, da bomo odigrali dobro, predvsem ko sem videl, da bo stadion razprodan. Liverpool je le Liverpool, ime žene, ambient je bil enkraten … Dobro, lahko bi se zgodilo, da bi dobili tri, štiri ‘kose’, na koncu pa bi lahko tudi zmagali. Še danes mi je žal, da ni ostalo 1:0, kar bi bil velik rezultat. Tudi 1:1 je bil dober rezultat, če pa bi bilo 1:0, bi se lahko v Liverpoolu zgodilo marsikaj.«
Pred povratno tekmo se je vseskozi govorilo o planu: zdržati pol ure in potem udariti. No, pol ure smo že zdržali, samo udarili nismo …
»Te pol ure smo zdržali in dobili gol. Dobili pa smo ga po naši napaki. Če bi zdržali še malo, bi se mi dvigovali, oni pa bi padali. Vseeno fantom nimam kaj zameriti, čeprav so se nekaterim zavezale noge, vendar so prvič igrali v takem ambientu. Moramo biti zadovoljni, Liverpool je v prvem krogu razprodal stadion, kar se do sedaj še ni zgodilo. Vidi se, da so se nas bali in že to je veliko, da te Liverpool spoštuje.«
Verjetno je tudi vsa ceremonija okoli tekme povsem nekaj drugega, kot v slovenski ligi.
»Z Liverpoolom imam veliko smolo. Že kot igralec bi moral tam igrati s ciprskim Apollonom, vendar sem na tekmi proti Crveni zvezdi dobil rdeči karton in sem lahko le treniral na Anfieldu. Zdaj pa isto kot trener … To je treba doživeti, kako Angleži živijo za nogomet, to se ne da opisati. 40.000 gledalcev poje himno. To je enkratno, se ne da opisati. Upam, da bo čim več takih tekem v prihodnosti.«
Imate tudi željo delati v tujini.
»Ja, enkrat. Najprej se moram dokazati v Sloveniji, sem še mlad trener. Pri nas je še veliko boljših, bolj izkušenih trenerjev od mene. Jaz poizkušam delati po najboljših močeh, pomembno mi je imeti korekten odnos z igralci, da nimam problemov v ekipi, da so rezultati. Moja želja je, da bi bila Olimpija letos državni prvak zaradi naših navijačev, ker že toliko let čakajo na to. Mislim, da so si to zaslužili in da si je to zaslužila Ljubljana. V tujino pa, ko bo čas za to.«
Pogodbo imate do konca sezone, takrat se boste najbrž tudi pogovarjali za naprej. Če gledava povsem hipotetično, se morda vidite na Olimpijini klopi dolgoročno?
»Če bom imel rezultate, se vidim, če pa ne, pa pač ne. To je normalno v trenerskem poslu. Če bo gospod Schollmayer videl, da dobro delam, da so rezultati, da je napredek v igri, bom najbrž ostal trener, če ne, me bodo pa zamenjali. Trener se mora s tem sprijazniti, kovčke moramo imeti zmeraj pripravljene.«
Večkrat je bila na tapeti organizacija kluba, veliko stvari ne funkcionira kot bi moralo, veliko je prišlo na dan tudi s ‘primerom Kreft’. V organizacijskem smislu bi se vsekakor dalo napredovati na več nivojih.
»Seveda, napredovati se da vedno. Res je, da v Olimpiji v nekaterih elementih škripa. Kar se tiče organizacije članskega moštva je največji problem igrišče, treniramo na glavnem stadionu, pomožnega igrišča nimamo. Kar pa se tiče drugih pogojev pa mislim, da je Olimpija urejena, da so igralci dobro plačani, da imamo novo opremo, vidi se, da je to za slovenske prostore velik klub. Glede ostalih stvari pa nisem primeren sogovornik, za to so zadolženi drugi, jaz delam svoje, oni svoje. Mi je pa žal tistih točk proti Gorici, ker bi bili z njimi z Gorico izenačeni.«
Zadnja leta je kar veliko govora o neki nogometni obliki jadranske lige. Gre za tekmovanje, ki bi lahko Olimpijo dvignilo na nek drug nivo, tudi finančno, saj se s slovensko ligo in dvema pravima evropskima tekmama težko preživi sezono.
»Vsi športi imajo te težave. Košarki je uspelo. Če mi hočemo neko jadransko ligo, bodo vsi rekli, da gre pri Olimpiji za jugo-nostalgijo. A jaz menim, da bi bilo to dobra, da bi bili stadioni polni, bilo bi več sponzorjev. Če bi pri nas sponzorji dali toliko denarja kot v jadranski ligi, bi bil jaz seveda za slovensko ligo, ampak država bi morala pomagati k razvoju nogometa. Pri nas moramo plačevati davek na dodano vrednost, sponzorji morajo plačevati davke. Šport v Sloveniji, ne samo nogomet, bi moral biti neobdavčen. Tako pa noben noče biti sponzor, ker mora plačevati 25 odstotkov davka. Sponzorji ne vidijo perspektive. Jadranska liga je aktualna samo zaradi financ. Če bi sponzorji in država vlagali več, o tem ne bi govorili. Vemo kakšni so stadioni v Sloveniji, da ni velikega zanimanja, če pa bi bila jadranska liga, bi morali narediti tudi spodoben stadion.«
Igrali ste tudi v Jugoligi, kako gledate na kvaliteto SNL?
»Moramo vedeti, da je imela Jugoliga 18 ekip v prvi ligi, da je bila to zelo velika država. Bilo je več igralcev, Slovenija ima le dva milijona prebivalcev, ekip pa je le dvanajst …«
Pa je to preveč?
»Ja, mislim, da je. Po moje bi bilo najbolje osem ekip in štirikrožni sistem. Tudi druga liga bi morala imeti le osem ekip in bi bila bolj zanimiva. Primerjati pa ne moremo. Jugoslavija je bila le Jugoslavija, večja država, več igralcev, nogomet je bil bolj spoštovan. Slovenija je pa tako majhna, šla je na svetovno in evropsko prvenstvo, pa se ni, kar se tiče klubov, nič premaknilo na bolje.«
Ali vidite v slovenski ligi igralce, s katerimi bi se Olimpija okrepila in z njimi dosegla vsaj neke vrste evropski nivo?
»Jaz imam v mislih dva, tri igralce, ki so zelo mladi, sedemnajstletniki, in so velik potencial slovenskega nogometa. O imenih ne bom govoril, ker jih trenutno še ne moremo dobiti, so pa ti igralci na evropskem nivoju in, če bodo dobro delali, bo cela Evropa slišala za njih.«
Če za konec pogledava tisto Olimpijo, ki je osvojila zadnji naslov, za katero je igralo cel kup slovenskih zvezd – ali lahko rečemo, da takrat še ni bil pravi čas za slovenski nogomet in da bi tista ekipa v današnjem času, ko ima slovenski nogomet več zaupanja v lastne sposobnosti, lahko naredila več v Evropi?
»Prepričan sem, da bi tista Olimpija danes naredila veliko. To je bila zelo dobra ekipa, nekateri igralci so imeli še izkušnje iz bivše Jugoslavije, igrali so težke tekme. Takrat se je Slovenija šele začela nogometno razvijati, klubi so šele nastajali. Olimpija je bila štirikrat državni prvak, poznale so se izkušnje iz jugoslovanske lige in da je bila razlika velika, v prvi ligi pa je igral Potrošnik, za katerega prej še nikoli nisem slišal. Normalno je, da je dala Olimpija čez sto golov. Danes razlika sicer ne bi bila tako velika, tista Olimpija pa bi bila še vedno državni prvak.«
Pogovarjal se je Tine Zupan.
