Anton Žlogar: Olimpija je Olimpija!

Prvič objavljeno na nkolimpija.com, 15. avgusta 2001

Anton ‘Tonči’ Žlogar je nedvomno eden glavnih adutov Olimpije v tej sezoni. Če je verjeti tiskanim medijem in predvsem Franciju Božiču, naj bi bil Maribor zanj pripravljen plačati za slovenske razmere astronomskih 300.000 nemških mark. A Tonči je držal besedo in prišel v Olimpijo. Štiriindvajsetletni, 190 cm visoki in 90 kilogramov težki Žlogar, ki igra ofenzivnega vezista, predstavlja stalno nevarnost za nasprotnikovo obrambo, ob tem, da je neke vrste zvezdnik v Olimpiji, pa ga vseeno krasita neizmerna borbenost in nepopustljivost na igrišču, kar ljubljanski gledalci, po njegovih besedah pa slovenski ljubitelji nogometa nasploh, še posebej cenijo.

Tonči je prijazen in pošten fant; pravijo, da ga je nemogoče ne imeti rad. Ko sva prvič govorila, par dni po podpisu pogodbe, je bilo njegovo prvo sporočilo: »Olimpija je Olimpija!« In tako imamo v Ljubljani zdaj še enega Primorca. Kot je enkrat to že omenil Matevž Zgaga – imamo jih toliko kot v tistih ‘zlatih’ letih, ko je bila Olimpija štirikrat zaporedoma prvak Slovenije. Vsekakor lepi obeti. Posebej še, če gre za ‘prave’ igralce. In Tonči je eden takih.

Povej najprej kaj o sebi. Kdo te je navdušil za nogomet? Zakaj nogomet? Kje si začel igrati nogomet, kdo so bili tvoji trenerji, imaš na katerega od njih še posebej lep spomin?

»Nogomet sem začel igrati v Izoli, in to zaradi tega, ker sem stanoval blizu igrišča. Oče je bil nogometaš in je takrat še treniral za Izolo. Sam sem praktično vse sončne dneve preživljal na igrišču. Tako se je začelo in nogometu sem ostal zvest vse do danes. Navdušil sem se v bistvu sam, no, tudi oče je imel določeno vlogo pri tem. Trenerjev sem imel v celotni karieri ogromno, mislim, da preko dvajset. Naštevanje vseh bi predolgo trajalo, lahko pa rečem, da sem od vsakega skušal vzeti najboljše, kar se je dalo. Z nobenim od njih nisem bil nikdar v konfliktu. V karieri mi je največ pomagal Marin Kovačić, ki mi je bil trener pri Primorju. Skozi vso kariero me seveda spremlja oče, ki je tudi nogometni trener, čeprav se zdaj s tem ne ukvarja. Na prehodu iz mladincev v člane v Izoli je pomembno vlogo odigral Vladan Mladenović … «

Se pravi, da ti je dal prvo priložnost v članski ekipi Vladan Mladenović?

»Ne, ne. Prvo tekmo za člane sem zaigral, ko je bil trener moj oče. To je bilo v Izoli in takrat sem bil še kadet, priložnost sem dobil kot perspektiven igralec. Prvo tekmo sem igral proti Mariboru, pet minut (pobrskali smo po našem arhivu in ugotovili, da je Tonči prvo člansko tekmo odigral 29. maja 1994 proti Mariboru; izid v Izoli je bil 2:2 – op. Matevž Zgaga), potem sem igral že od prve minute proti Dekanom, to je bilo nekje leta 1995, ne vem točno. Potem je name računal Rado Pišot, vendar sem imel poškodbo in tako sem igral za mladince. Za tem je prišel Mladenović, ki me je uvrstil med člane, a je zaradi takratnih neurejenih razmer v klubu kasneje odstopil. Od tedaj naprej igram za člane.«

Si imel vzornika?

»Ne, nisem imel nobenega takega igralca svetovnega formata, na katerega bi gledal kot na vzornika … «

Ampak najboljši ti je Maradona?

»Maradona je bil v tistem času najboljši. Vendar sem imel srečo in priložnost, da sem spoznal Darka Milanića, prav tako Izolčana, ki je šel tedaj ravno v Beograd k Partizanu. Njega so mi vsi postavljali za vzor, kar se tiče ne samo nogometnega znanja, ampak same osebnosti. On je poln pozitivnih lastnosti in z njim sva danes dobra prijatelja. Tudi on je bil uspešen v šoli, veliko je treniral individualno in postal vrhunski nogometaš, predvsem pa dober človek. Kot igralca ga sicer nisem dobro poznal, ker je pač hitro odšel v tujino.«

Vsi vemo, da študiraš pravo (Tonči je v tretjem letniku in se pravkar intenzivno pripravlja na ‘trojčka’ (trojni izpit), ker mu je vsa ‘zadeva’ okrog prestopa iz Gorice v Olimpijo pobrala veliko časa med poletjem – op. Aleš Selan). Kakšni so tvoji načrti za naprej? Se vidiš v športu, biznisu, pravniških poklicih? Glede nogometa: do kdaj imaš pogodbo s klubom? Bi rad osvojil kakšno lovoriko z Olimpijo?

»Nikoli ne veš, kaj bo prinesel naslednji dan, zato ne delam načrtov in ciljev za naprej. Z Olimpijo imam dveletno pogodbo. V grobem je tako: da poskušam kar najbolje igrati v Ljubljani in doseči dobre rezultate z Olimpijo, osvojiti naslov prvaka. Žal smo letos že izpadli v pokalu. Normalno je, da bom poskušal končati pravno fakulteto. Faks je treba narediti. (Kasneje mi je povedal, da ga od pravniških poklicev najbolj zanima advokatura in da nikoli ne bi mogel biti tožilec – op. Aleš Selan) Moji načrti z Olimpijo so taki, kot so povezani s samim klubom Olimpija. Torej boj za vrh. Letos smo imeli v pokalu veliko nesreče pri žrebu, dobili smo ekipo Celja, ki je bila v tekmovalni formi in imela že šest težkih evropskih tekem za seboj. Vseeno smo bili v tisti tekmi boljši nasprotnik, a kaj ko je Celje doseglo dva evrogola, dali pa smo si še avtogol, ko je žoga zadela enega naših v vrat in končala v mreži. Splet nesrečnih okoliščin. Ostaja prvenstvo, kjer se moramo postaviti po robu Mariboru in, če se le da, osvojiti naslov prvaka.«

Imaš željo igrati v tujini? Kje?

»Glede odhoda v tujino – če bi bila priložnost, bi se seveda preizkusil tudi v tujini. Želja je in če bom igral dobro … Olimpija je dobra odskočna deska, a s tujino se zdaj še ne obremenjujem. Pomembno mi je, da igram v kolektivu, ki bo igral dobro. To je Olimpija. Če bo Olimpija imela rezultate, bo lahko tudi posameznik izstopal. Kar se tiče tuje države, je od vedno moja želja, da bi se preizkusil v italijanski ligi.«

Klub?

»Hm, če imaš možnost iti v Italijo, ti je potem verjetno vseeno, kateri klub … Navijam za Napoli, ampak na splošno, če imaš možnost v kvalitetno tujo ligo, nimaš kaj ‘izbirat’.«

Imaš menedžerja? Misliš, da bi vsak igralec moral imeti menedžerja?

»Imam. Podpisano imam pogodbo z agencijo Tomarex SportTrade, torej gospod Naletilić, zastopnik za Slovenijo je gospod Peter Hreščak. Imel sem to srečo, da sem prišel z njimi v kontakt. To je agencija, ki je, ne samo na našem prostoru, ampak na celotnem prostoru bivše Jugoslavije, za Italijo ena najmočnejših na svetu. V principu je tako, da moraš imeti nekoga, da vzpostavi kontakt. A vedno je vse na tebi. Moraš igrati dobro in če igraš dobro, te lahko vidijo. Vse skupaj seveda spremlja tudi sreča.«

Zvečer se ne učim. Prav tako ne študiram na dan tekme, ker se takrat pripravljam na tekmo in hočem biti skoncentriran na nogomet.

Reciva takole, da bi moral izbirati. Kaj bi bil rajši, Zidane ali ustavni sodnik?

»Dokaj težko vprašanje (smeh) … Težko je zdaj to reči … Obe stvari, s katerimi se ukvarjam, torej študij in nogomet, delam z veseljem – na ta način je vse lažje delati. Vsaka stvar ima pluse in minuse. Ne vem … Mislim, da bi sedaj, v tem trenutku, vseeno izbral ‘nogometno varianto’. Vsekakor težka primerjava.«

Sprašujem te zato, ker me zanima, če misliš, da bi bil še boljši nogometaš, da bi še bolj nogometno napredoval, če bi pustil šolo?

»Ne, ne. Če si znaš razporediti čas, lahko oboje usklajuješ brez problema.«

Kakšen je torej tvoj delovni dan?

»Če se pripravljam na izpite, če so torej ti v bližnji prihodnosti, je zadeva taka, da vstanem ob sedmih, študiram do devetih, potem grem na dopoldanski trening, ki traja uro in pol do dve uri. Po treningu grem na kosilo in takoj spet študirat do popoldanskega treninga. Ko opravim popoldanski trening, torej zvečer, si vzamem čas za druge obveznosti, zase, za punco, prijatelje, družino. Zvečer se ne učim. Prav tako ne študiram na dan tekme, ker se takrat pripravljam na tekmo in hočem biti skoncentriran na nogomet. Ko so treningi, pa vsak prosti trenutek izkoristim za študij. Glede na to, da zvečer nerad študiram, si vedno ustrezno razporedim čas.«

Zakaj ravno Olimpija? Maribor je ponujal več in potem še več… Kaj predstavlja Olimpija?

»Olimpija je klub z največjo tradicijo v Sloveniji. Ko sem odraščal, je bila v prvi jugoslovanski ligi. Olimpija je veliko ime in velik klub. Ne glede na težave. Težave se pojavljajo v vseh klubih. Ljudje iz kluba, s katerimi sem govoril, so bili zelo korektni. Predvsem gospod Colarič in gospod Gavez. Z mano so dokaj hitro navezali stik. Imel sem tudi druge ponudbe in potem sem tehtal pozitivne in negativne stvari pri vsaki od njih.«

Maribor se je hitro ‘zagrebel’, še bolj, ko so slišali za ponudbo Olimpije …

»Prvi kontakt je bil z Olimpijo, a se je Maribor hitro vključil v igro. Nič, tehtaš. Materialne plati zadeve, denarja, sploh nisem gledal. Če bi gledal samo finančno plat, bi sigurno končal v Mariboru. Kot sem rekel, Olimpija je bila korektna.«

Za koliko ‘keša’ si prišel v Olimpijo? Mislim na odškodnino. Z Gorico si vendarle imel še veljavno pogodbo za letošnjo sezono.

»Brez odškodnine. Pogodba z Olimpijo je povsem ‘na novo’ in nima zveze z Gorico. V Gorici smo stvari poravnali, sporazumno smo se dogovorili.« (Gorica je bila Tončiju nekaj dolžna in dogovorili so se, da je postal prost igralec – op. Aleš Selan).

Ti Olimpija plačuje sproti?

»Glej, tu sem en mesec in nobena obveznost, plača, še ni zapadla. Zelo sem zadovoljen v Olimpiji.«

Kje vidiš svoje prednosti in kje pomanjkljivosti? Delaš na tem, da bi odpravil pomanjkljivosti?

»O prednostih … Saj ni kakšne velike skrivnosti. Pomembno je, da igraš vsako tekmo maksimalno, da si agresiven in da se boriš. Moja prednost je tudi skok, igra z glavo. Slabosti? O tem ne bi preveč razkrival, da ne bodo nasprotni igralci potem izkoriščali. (Smeh) Recimo na eksplozivnosti … So, so pomanjkljivosti, ki jih moram odpravljati. To delam med dvema tekmama, ko je teden dni časa. Takrat tudi individualno treniram.«

V Olimpiji si si izbral številko 16. Je kaj posebnega na tem? Zakaj nima nihče številke 14 (Cimetova lanskoletna številka)? Je nihče ne upa vzeti?

»(Smeh) V klub sem prišel eden zadnjih in številke so bile bolj ali manj že oddane. Ko sem prvo leto prišel v Ajdovščino, sem imel številko 16. Takrat se mi zdi, da so se prvo leto uvedle stalne številke, od 1 do 30. Uspešna sezona, bili smo finalisti pokala in drugi v ligi, oboje smo izgubili ‘v mrtvem teku’ z Mariborom. Za majhno Ajdovščino je bil to velik uspeh. Na to številko me torej vežejo lepi spomini, zato sem se odločil zanjo.«

Kako je kaj v Azerbajdžanu? Lani si bil tam, kaj dogaja?

»(Smeh) Ja, Azerbajdžan je, hja, bivša ruska država. Tam je revščina, čeprav je bila nastanitev v hotelu v redu. Stadion je malo starejši, nekako takle kot naš Bežigrad, vendar je igralna površina precej slabša. Zelo slabo igrišče. Zdaj bomo igrali na novem igrišču, tako rekoč na otvoritvi. Gledalcev je bilo 10.000. Mislim, da je Olimpija kvalitetnejša ekipa od Šafe, to smo dokazali v Ljubljani. Vsekakor se tja ne gremo igrat z ugledom, odigrali bomo pošteno, ne smemo si privoščiti kakega šoka, podcenjevanja. Še toliko bolj, ker dobljene točke štejejo tudi za vso Slovenijo, za naše ekipe. Doseči moramo dober rezultat.«

Katanec – Miklavič – Petrović. Primerjava? Odnos do igralcev …

»Vsi trije so odlični trenerji in imajo zelo podoben način treninga. Ogromno se dela z žogo in ogromno se dela na presingu, na hitrem potovanju žoge. To je takrat prinesel v Gorico Miklavič, treningi so bili zelo zanimivi in tudi v sami igri smo napredovali. Katanec prav tako veliko dela z žogo in na igralnih oblikah, kar omogoča uigranost ekipe. Ko smo šli na Euro, sem imel priložnost z njim opraviti tudi mini ciklus priprav. Bile so naporne, ampak zelo kvalitetne in bili smo odlično pripravljeni, kar se je konec koncev tudi videlo na Euru. Z Mihajlom priprav nisem opravil, ker sem bil še v Gorici, vendar so treningi prav tako večinoma z žogo, presing. To so ti sodobni trendi treniranja. Vsi trije so glede odnosa z igralci zelo profesionalni, normalno. S tem ne mislim, da se ne da pogovarjati – z vsakim se da pogovoriti vse, vendar, ko se dela, se dela in to je najbolj pravilno. Tega igralec ne sme izkoriščati.«

Reprezentanca. Ambicije, soigralci?

»Ko sem bil uvrščen v ekipo za Euro, je bilo to zame ogromno priznanje. Prav tako je igranje za reprezentanco velika čast. Mislim, da mora imeti vsak igralec cilj oziroma željo, da nastopi za reprezentanco svoje države. Na Euru je bilo fenomenalno. Tako vzdušje znotraj ekipe kot navijači. Ne da se opisati. Kar se tiče soigralcev, so vsi v redu fantje, odlično so me sprejeli. Po igralskem znanju je vrhunski Zlatko Zahović, to dokazuje s tem, da skoraj na vsaki tekmi doseže gol. Sicer je ekipa tako skomponirana, da daje največ na terenu. Imaš take, ki se hecajo, imaš prave profesionalce. Skrbijo za vzdušje. Posrečen izbor, prava klapa.«

Najboljši igralec s katerim si igral/proti kateremu si igral? Najboljši prijatelji?

»S katerim sem igral … Relativno vprašanje, jaz gledam tako na igralske, kot na človeške kvalitete. V Ajdovščini sem prvo leto igral z Dinkom Vrabcem. In z Borivojem Lučićem. Ta dva sta igrala še v jugoslovanski ligi, od njiju sem se ogromno naučil, bila sta prava profesionalca. Z Dinkom sem igral eno leto, z Lučićem dve. Najboljši, proti kateremu sem igral? V lanski sezoni sta izstopala Cime in Raković. Glede tujih pa … Delvecchio je igral fantastično proti nam, Montella, Totti, Batistuta en polčas. Uh. Cafu, Cafu. Ta je neverjeten. Toliko ponovitev, kot jih ima on po desnem boku, v življenju še nisem videl takega igralca. Če igrajo v Romi, je logično, da so vsi vrhunski igralci. Ko smo igrali proti Panathinaikosu, se spomnim Asanovića, pa tega Myklanda … Najboljša prijatelja med igralci sva z Alenom Ščulcem, igrala sva skupaj v Izoli, Ajdovščini in Gorici. Še zdaj se slišiva. Tu sva zdaj tudi z Ipavcem, že tretji klub, ko sva skupaj. Drugače pa nimam takih problemov, da bi bil z nekom skregan. ‘Dober’ sem z vsemi. Normalno je, da se jih dvaindvajset ne more skupaj družiti. Z enimi preživiš več časa, z drugimi manj, a ko greš na igrišče, morajo vsi držati skupaj.«

Največ gledalcev na katerikoli od tekem si igral?

»Ne spomnim se točno. V Atenah je bilo 15 tisoč ljudi na Olimpijskem štadionu, proti Romi tudi nekaj takega.«

Kako si se počutil, ko si Romi zabil gol? Kateri gol v življenju si si najbolj zapomnil?

»Da daš tako veliki ekipi gol, to ti ostane vse življenje. Sicer pa si zapomnim vse gole, vsaj te, ki sem jih dal v slovenski ligi. Še danes imam vse v glavi in vsi so mi lepi. Važno mi je, da dam gol.«

Za konec še sporočilo navijačem Olimpije.

»Poskušali bomo narediti vse, da vas bomo razveseljevali. Poskušali bomo dosegati dobre rezultate. Želim si, da bi bili, tako kot na teh zadnjih tekmah za Bežigradom, naš dvanajsti igralec. Super je, ko navija cel štadion.«

Pogovarjal se je Aleš Selan.