Prvič objavljeno v Jutru, 6. marca 1929

Na srednjih šolah ljubljanske oblasti je bila v jeseni 1928 razglašena prepoved igranja nogometa za srednješolce. Na intervencijo ljubljanskega nogometnega podsaveza je bila ta prepoved začasno sistirana do 1. decembra 1928. Da se doseže popolna ukinitev te prepovedi, je LNP obrazložil svoje stališče v nastopni spomenici, ki se je predložila prosvetni upravi.

Po danih nam informacijah je bila ta prepoved izdana na podlagi sklepov učiteljskih zborov in konference direktorjev, ki zastopajo mišljenje, da je igranje nogometa sokrivo slabih učnih uspehov ter da vpliva igranje nogometa neugodno na srčno kulturo in tudi na zdravje šolske mladine.

Učiteljski zbori so imeli za svoje sklepe brez dvoma tehtne razloge. Vendar je pri tem stališču temeljno pogrešno, da se ne razlikuje med organiziranim, smotrenim sportom ter med neorganiziranim, takozvanim »divjim« igranjem nogometa.

V serijoznih sportnih društvih se shaja mladina dvakrat, največ trikrat na teden po dve uri na primerno urejenih, zračnih in solnčnih igriščih, pod strokovnim vodstvom in pod stalno zdravniško kontrolo. Sestavni deli smotrenega nogometnega treninga so tek, razne vrste skoka, proste vaje, tehnične vežbe z žogo. Fizični trening nogometaša je torej vsestransko tak, da absolutno odgovarja zahtevam smotrene telesne vzgoje. Poleg tega telesno-vzgojnega dela se polaga v društvih posebna pažnja tudi na idejna, moralična načela sporta: dobro upravljana društva se ukvarjajo z vzgojo mladine, kontrolirajo učne uspehe dijaškega naraščaja itd.

Jasno je, da prinaša tako izvajanje nogometnega sporta samo korist, zdravstveno in moralno, ter da podpira in izpopolnjuje šolsko in domačo vzgojo. Tako sportno udejstvovanje mladine zasluži brezpogojne podpore, v prvi vrsti pa zasluži podpore in priznanja šolskih oblasti. To še toliko bolj, ker je notorično, da današnja srednja šola ne more v zadostni meri skrbeti za telesno vzgojo mladine, ker nedostaja primernih igrišč na prostem.

Te činjenice so bile merodajne tudi za ministrstvo prosvete, ki po obstoječih naredbah dosedaj načelno dovoljuje udejstvovanje šolske mladine v sportnih društvih, kolikor nam je znano, nogometni sport ni izvzet iz tega dovoljenja.

Ta statistika kaže, da se je v šolskem letu 1927/28 udejstvovalo v sportnih društvih v celem 105 srednješolcev; 6 izmed njih je končalo šolsko leto s prav dobrim uspehom, 49 z dobrim, 44 z zadostnim in samo 6 z nezadostnim.

Da pri smotrenem izvajanju nogometnega sporta tudi učni uspehi ne trpe škodo, dokazuje nazorno priloženi statistični seznam o učnih uspehih nogometašev-dijakov, ki so verificirani pri LNPu, torej dijakov, ki najintenzivnejše goje nogomet in ki sodelujejo v rednih tekmovalnih nastopih svojih društev. Ta statistika kaže, da se je v šolskem letu 1927/28 udejstvovalo v sportnih društvih v celem 105 srednješolcev; 6 izmed njih je končalo šolsko leto s prav dobrim uspehom, 49 z dobrim, 44 z zadostnim in samo 6 z nezadostnim. Dijaški naraščaj je vzdrževalo lani le 11 društev izmed 27, ki so včlanjeni v našem podsavezu. Ta statistika kaže končno, da se udejstvuje v sportnih društvih v nogometu razmeroma zelo malo srednješolcev.

Popolnoma drugačna je slika neorganiziranega, »divjega« igranja nogometa. Tukaj je mladina prepuščena sama sebi; druži se pogosto brez izbire in kontrole z nedijaki, igra nogomet brez strokovnega vodstva, često čez mero in neracijonalno. Ako pridejo v tako slučajno skupino slabi elementi, so neizogibne zle posledice, moralne in telesne. To ne velja samo za nogomet, tudi za druge panoge sportnega udejstvovanja. Pač pa je nogomet najlažje dostopen in obenem najbolj privlačen za povprečno šolsko mladino. Računati se mora, da število dijaštva, ki goji »divji« nogomet, na žalost zelo znatno presega organizirane dijaške nogometaše.

Ob opisanih okoliščinah bi bilo priporočljivo, da se med šolsko mladino po možnosti omeji igranje nesmotrenega, škodljivega »divjega« nogometa, dočim naj bi se ne delale zapreke smotrenemu udejstvovanju mladine v serijoznih sportnih društvih, odnosno naj bi se tako koristno sportno udejstvovanje mladine naravnost podpiralo.

Opozoriti želimo še, da utegne obstoječa splošna prepoved doseči baš nasprotno od onega, kar se z njo hoče doseči. Pri društvih, ki delujejo javno, je pač mogoče realizirati prepoved; vrste teh dijaških nogometašev iz društev pa bodo brez vsakega dvoma isti hip pomnožile vrste »divjih« nogometašev. Niti misliti ni namreč, da mladina ne bo še naprej brez kontrole igrala nogometa po raznih dvoriščih, travnikih itd. na opisani nesmotreni način.

Prepričani smo, da bi šolska oblast dosegla popolen uspeh, ako bi sama organizirala in vodila sportno udejstvovanje mladine in ako bi uporabljala po vzgledu drugih visoko kulturnih držav sport kot vzgojno sredstvo. Dokler to ni mogoče, bi bilo v interesu šole in sporta, ako bi učiteljstvo tesnejše kot doslej sodelovalo v sportnih društvih, t. j. šola naj bi si zagotovila gotov vliv na delovanje sportnih organizacij in kontrolo nad njimi. Izboljšanje bi se doseglo tudi na ta način, da bi šole navajale mladini, naj se udejstvuje v sportnih društvih, namesto da na lastno pest nesmotreno goji »divji« nogomet. V skrajnem slučaju naj bi se sportno udejstvovanje dovolilo mladini samo v posameznih društvih, ki morejo jamčiti za odgovarjajočo telesno in moralno vzgajanje naraščaja.

Dovoljujemo si izraziti nado, da bo šolska oblast v polni meri uvaževala naša izvajanja ter prosimo, da se izdana splošna zabrana igranj nogometa razveljavi.

Naš podsavez kakor tudi vse ostale merodajne sportne organizacije so brez pridržka popolnoma na razpolago, ako bi se šolska oblast odločila načelno regulirati sportno udejstvovanje in vobče telesno vzgojo šolske mladine.

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.