Prvič objavljeno na nkolimpija.com, 17. januarja 2002
Vukadin Lalović je eden tistih, ki smo mu na teh straneh naredili krivico. Povsem nenamerno in nič takega, kar se ne bi dalo popraviti, pa kljub temu krivico – ‘vzeli’ smo mu nekaj let igranja za Olimpijo. Torej, zdaj napako popravljamo: Vukadin je preživel 13 let v Olimpiji in 4 leta v tujini kot igralec, zdaj pa je od skupaj 15 trenerskih let že kakih 14 let v svojem ljubljenem klubu. 17 let kot igralec in 15 let kot trener. Ni slabo, kajne.
Vukadina Lalovića se spominjamo kot defenzivnega vezista, ki je pokrival prostor med svojim in nasprotnim kazenskim prostorom. Spominjamo se ga kot igralca izrednih motoričnih sposobnosti – s pljučno kapaciteto približno 9 (!) litrov zraka je bil sposoben odigrati dve tekmi zapored, samo z enim polurnim odmorom (!). Na terenu ga nikoli nisi videl igrati sebično, zase, ne ozirajoč se na druge. Bil je trmast in borben, pogostokrat tudi nekoliko preveč za kriterije sodnikov. Ljubljanska publika, predvsem pa vsak trener po vsem svetu, imajo take igralce najraje.
Poleg tega je igral v slavnih sedemdesetih letih, skupaj z asi kot so Ameršek, Oblak, Popivoda, Rožič, Dalanović … Torej v časih najbolj kvalitetnih zasedb Olimpije, v časih ko je bil štadion za Bežigradom še tako poln, da nisi mogel dobiti prostora niti na opečnati ograji. Pogovarjali smo se – jasno! – nekje v bližini Plečnikovega štadiona.
Kdo vas je pritegnil k nogometu?
»V času mojega otroštva je bilo veliko vrhunskih igralcev. Brez velikih zvezd ni nogometa, tudi današnjega ne. Pele me je navdušil in kjerkoli sem ga lahko videl, sem ga gledal z na široko odprtimi očmi, izrezoval sem njegove slike in sanjal, da bom nekega dne postal tak igralec kot on. Spomnim se tudi Franza Beckenbauerja, Giannija Rivere, Eusebia (ki sem ga videl igrati na turnirju Poker asov v konkurenci Santosa s Pelejem, Ajaxa s Cruyffom, Bayerna z Beckenbauerjem in Benfice z njim).«
Kje pa ste se začeli ukvarjati z nogometom in kam vse vas je vodila profesionalna pot?
»Začel sem ga igrati v Slobodi iz Užic, to je v Srbiji, od koder sem nadaljeval v vseh starejših selekcijah bivše Jugoslavije … mladi, olimpijski, B reprezentanci. Prispel sem tudi do praga A reprezentance, bil sem kandidat za prvo ekipo pred tekmo Jugoslavija – Španija v Zagrebu, ko je bil selektor Vujadin Boškov. No, iz Slobode sem šel v Olimpijo, ki pa je bila tisti čas v krizi in prepričan sem, da bi drugače igral v reprezentanci. Doktor Obradović se je takrat šalil, da so reprezentančni kandidati Oblak, Ameršek, Popivoda in če bi še mene poklicali – ja, kaj pa bi rekli ostali? (smeh) Takrat se je reprezentanco včasih izbiralo po nekih kriterijih, ki jih danes ne bi razumeli. V Olimpijo sta me pripeljala Peter Žagar, v tistih časih tajnik nogometnega kluba, in Aca Obradović. Imel sem ponudbe Crvene zvezde, Partizana in Vojvodine, toda doktor Obradović je prepričal Zvezdo, da je za moj razvoj boljše, če najprej odigram šest mesecev v Olimpiji in kasneje odidem kam drugam. No, drugam sploh nisem šel, ker sem 12 let igral v Ljubljani. (smeh) Potem sem odšel v tujino in igral štiri leta v Španiji, v Cadizu in Cordobi, in se nato ponovno vrnil v Ljubljano še za eno sezono ter končal s prvoligaško igralsko kariero.«
Olala, 13 let v Olimpiji in 4 leta v tujini, skupaj …
»Točno 17 let! Nabral sem toliko izkušenj, da danes vem, kaj zmorem, kaj znam in kaj drugi znajo in zmorejo. Pri meni bleferji in igralci dvomljive kvalitete nimajo kruha! (smeh)«
Izobrazba?
»Končal sem gimnazijo in šel na geološko fakulteto v Beogradu, kjer sem končal prvi letnik, po prihodu v Ljubljano pa sem šel na Šolo za višje socialne delavce, ki pa je nisem končal. Potem sem se med prvimi vpisal na trenerski tečaj pri Elsnerju in Verdeniku, nato končal Višjo trenersko šolo in danes imam PRO licenco. Zdaj sem trener že kakih 15 let, od tega 14 v Olimpiji, po pol leta pa v Izoli in kranjskem Triglavu. Name so z uglajenimi manirami poseben vtis naredili Elsner, Luštica in Gugolj. Imel sem same vrhunske trenerje. Marko Valok, Slavko Luštica, Brane Elsner, Zdenko Verdenik, Dušan Varagić, Nedeljko Gugolj … Odlični trenerji, mnogi tudi selektorji reprezentanc. V tujini me je kot trener Cordobe treniral selektor Paragvaja, Caetano Rey. Na vse imam lep spomin, z vsemi sem lepo sodeloval. Bil sem moštven igralec, take imajo trenerji najraje.«
Pomnite predsednike Olimpije?
»Olimpija je imela srečo, da je imela dobre predsednike. Moja generacija je imela vse, kar smo hoteli. Tudi po imenih se jih spomnim: Marjan Križaj, ki je kasneje odšel nekam za ambasadorja, Egon Conradi, Janez Zemljarič, Ivan Zidar, ki je veliko dal klubu. V klubu sta delala tudi Anton Rous (Integral) in Stjepan Šaubert (Zavarovalnica Triglav).«
Imate stike z nekdanjimi soigralci?
»Imam! Ohranili smo prijateljske kontakte, saj so nas včasih selekcionirali tudi po osebnostnih lastnostih, ne samo po igralskem znanju. To nam je torej kasneje pomagalo, da smo ohranili stike in tudi v vsakodnevnem življenju – da smo se znali vključiti v katerokoli okolje, ne samo nogometno. Največ stikov imam s Popivodo, Oblakom, Šoškićem, Amerškom, Srbujem in Bečejcem, pa tudi z ostalimi.«
Imate hobi?
»Strašno rad šahiram. (smeh) In plavam!«
So se stvari spremenile v zadnjih 20 letih?
»Še preveč! Včasih je bila samo Olimpija vlečni konj slovenskega nogometa. Danes nogometna zveza veliko vlaga v razvoj nogometnih klubov, v mladinske pogone, šole in centre. Reprezentanca je poskrbela za večjo priljubljenost nogometa. Zavedati se je treba, da se ne da nič storiti čez noč. Leta in leta so potrebna, da se naredi kaj konkretnejšega. Veliko pričakujem od bodoče privatizacije klubov. Uveden bo nekak red, vsak ne bo mogel delati, kar se mu ravno zljubilo. In kar je najbolj pomembno, pogodbe se bodo bržčas podpisovale na daljše obdobje. Ravno kontinuiteta je tisto, kar manjka našemu nogometu za odmevnejše rezultate. Nemogoče je ustvarjati moštvo iz leta v leto! Včasih so gledalci vedeli našteti po več igralcev iz vsakega moštva – koga znajo našteti danes? V klubih se menjajo tako hitro, da se nimajo časa naučiti, kje je kdo! (smeh) Za popularnost je ta navezanost igralca na eno okolje za daljše obdobje zelo pomembna. Druga stvar je, da nam manjka marketing, manjka prisotnost nogometa v medijih. Manjka vtis resnosti tega tekmovanja na vseh nivojih. Kvaliteta obstaja, toda ni infrastrukture, brez katere pa ni napredka. Kje boš treniral mlade igralce? Na neravni površini?«
Je možno zgolj z lastnimi mladimi igralci doseči klubski uspeh?
»Je, toda le če se prilagodimo evropskim kvalitetnim zahtevam. Niti klub niti država pa nista tako bogata, da bi lahko angažirali že formirane igralce – se pravi, da se je treba nasloniti na lastne mlade igralce. Klub jih mora vzgajati, da bi potem lahko denar, dobljen za njihov prestop, lahko zopet vložil v vzgojo novih mladih igralcev, pa v mladinske pogone in centre. Kader za takšno produkcijo v Olimpiji obstaja, samo pogoje je treba še zagotoviti.«
Igralca je treba vzgajati v kolektivnem duhu, da bo del homogene celote. Kako znotraj svojih začrtanih smeri gibanja čim bolj prispevati k igri moštva.
Na kaj je treba biti pri vzgoji pozoren?
»Ker je vedno več denarja v igri, leži največja teža odgovornosti za vzgojo mladih igralcev na klubih. Mladi trenerji pogosto preveč pozornosti posvečajo individualnim zadevam. Če igralca vzgajaš preveč individualno, bo jutri na tekmi igralec to svojo individualnost tudi izkazal. Po pravilu bo to počel na škodo moštva. Igralca je treba vzgajati v kolektivnem duhu, da bo del homogene celote. Kako znotraj svojih začrtanih smeri gibanja čim bolj prispevati k igri moštva.«
Česa vsega mora biti igralec sposoben, da bi na koncu mladinskega staža lahko zaigral za prvo moštvo?
»Tekom let sem opazil, da je bila sinhronizacija med trenerjem mladinskega in članskega moštva slaba. Je bil ta umetno ustvarjeni razcep posledica ljubosumja ali česa drugega, ne vem. Ko so igralci preraščali mladinski staž, pogosto niso bili priključeni delu prvega moštva. Zdaj je to precej bolje. Mihajlo Petrović pogosto pride na treninge mladinske ekipe in ima vpogled v delo mladincev. Mlad igralec bi moral biti kaki dve leti priključen delu članov, da vidi, kaj ga čaka v profesionalni konkurenci. Mora znati igrati čvrsto, odločno, mora imeti motorične sposobnosti. Tehnične detajle mora znati izvajati iz gibanja, ne na mestu. Znati mora podati soigralcu na 30, 40 metrov razdalje. Hitro in točno mora znati sprejeti in oddati žogo, s prvim dotikom. Skratka, mora imeti tehniko in mora biti sposoben igrati kot del ekipe. Mentalno mora biti stabilen, biti mora zdrava, pozitivna osebnost, vedeti mora kaj je v življenju pozitivnega in kaj negativnega, pripravljen mora biti na življenjske preizkušnje, vedeti mora, da njegovo delo še ni končano in da se mora še razvijati. Vsega tega ga moramo naučiti dokler se ne konča njegov status mladinca. Sam jih še posebej rad učim, da je kolektiv na prvem mestu.«
Kakšne pogoje imajo mladi fantje?
»Kar se tiče infrastrukture, so pogoji slabi. Povsod v Sloveniji je tako in v Olimpiji ni nič boljše. Pogoji niso … kako bi rekel … bajni. (smeh) Novo vodstvo kluba je spoznalo, da brez dela z mladinskim pogonom ne bo napredka. Potrebno je vzgojiti dva do tri igralce za člansko moštvo. To so za klub najcenejši igralci. Poleg tega bo te igralce prišel na tekmo gledati ves njegov domači okoliš, sorodniki, sosedje, prijatelji.«
Je čutiti podporo vodstva?
»Direktor Gavez pogosto pride na treninge, stalno se zanima za rezultate. Podporo vodstva je torej čutiti.«
Prejemajo mladi igralci kakšno finančno podporo, štipendijo recimo?
»Pri Olimpiji ne. Upam, da se bo tudi to uredilo. Sponzorja nimamo, opremo nam priskrbi klub. Igralec si lahko obeta finančno podporo šele po končanju mladinskega staža, ko in če podpiše profesionalno pogodbo. Prav ta trenutek so na preizkušnji s prvim moštvom štirje naši mladinci. Kako se bo razpletlo ne vem, toda verjamem, da imajo vsi dobre možnosti ostati še naprej s fanti iz članske ekipe. To so Fridl, Ilić, Jovanović, Marn iz letnika ’83. Tudi Vegan, Bajc, Marić, Stevanović, Muminović, Magić in Perić iz letnika ’84 imajo naslednje leto dobre možnosti za nekaj podobnega.«
Je kaj interesa skavtov iz države in tujine?
»Je, seveda je. Opažamo jih vseskozi, velikokrat so na tekmah. Najraje vidimo, da ti ogledniki pridejo najprej v klub in se tam vse dogovorijo. Nekateri skavti so dobrodošli – taki, ki bodo omogočili igralcem prestop v nek klub, kjer bodo imeli še boljše pogoje za razvoj. Toda po izkušnjah sodeč, je le malo fantov, ki so zapustili domače okolje in se razvili drugje, zato vsakemu priporočam, da ostane do konca mladinskega staža kar v Olimpiji. Veliko je tudi takih, ki niti niso skavti, ampak samo želijo napolniti mošnjiček prek mladih in neizkušenih ljudi ali prek njihovih staršev, ki pogosto ne znajo čisto prav presoditi, kaj je dobro in kaj ne za njihove otroke. Taki samo mešajo glavo fantom in jih dekoncentrirajo. Treba je vedeti, da so ti mladi igralci v bistvu še otroci in da bi vsak izmed njih rad bil v središču pozornosti, to je povsem človeško. Toda najprej šola (znanje), potem trening in obe nogi na trdnih tleh. (smeh)«
Kakšen sistem igre imajo mladinske ekipe Olimpije?
»V nekaterih tujih klubi imajo v vseh mlajših starostnih kategorijah enak način igre kot ga ima članska ekipa in mlad igralec naj bi se tako z lahkoto prilagodil njeni igri. Toda primerjati našo in njihovo metodiko dela nima smisla. Tuji mladinci so praktično že profesionalci, za šolsko izobraževanje je poskrbljeno in se odvija kar v klubu, igralec pa je tako obremenjen samo s treningom. In tako njihovi igralci napredujejo hitreje od naših, čeprav so v najmlajših kategorijah naši otroci primerljivi z otroci iz drugih, tudi najbolj razvitih držav. Tu je njihova prednost, ne pa neka enoličnost sistemov od pionirjev do članov. Mlade igralce je treba naučiti vsega in z njimi stalno delati – to je najboljši sistem igre. (smeh) Osebno mislim, da je najboljša metodologija francoska, saj imajo prav oni najboljše igralce.«
Pogovarjal se je Boris Škraban
