Prvič objavljeno na nkolimpija.com 25. decembra 2001
Mihajlo zna ‘zadeti’ človeka naravnost v srce. Ljudje, ki se ne znajo skrivati in ti svoje mnenje povejo v obraz, obenem pa pri tem vidiš, da v njihovem početju ni niti kančka hudobije, so tako redki kot so v naravi redki črni biseri. On je že tak. Mogoče se komu zdi tak karakter ‘iz mode’ – nam se ne zdi. Tako bi moralo biti in trudili se bomo, da to jasno in razločno povemo.
Kot igralec je doživel prvo večjo afirmacijo ravno v Ljubljani. Očitno se je v klub iz prestolnice zaljubil tako zelo, da je najverjetneje kar namerno preslišal dobronamerne nasvete prijateljev, ki so mu to poletje odsvetovali prihod v Olimpijo, ko je moštvo izgubilo skoraj vse igralce. Roko na srce: če bi bil Mihajlo vsaj malo preračunljiv, bi najbrž sprejel katero izmed manj tveganih ponudb, ki jih ni bilo tako malo ali pa bi preprosto ostal v mnogo bolj ‘urejeni’ Ajdovščini. Ampak ‘naš’ Miha pač ni tak. Klic Ljubljane je bil močnejši od racionalnega, njegov prihod pa je razveselil tiste v ‘mestu megle’ ravno toliko kot je razžalostil tiste v ‘mestu burje’.
Kljub ‘sapunjanju daske’ in novi ekipi, sestavljeni pretežno iz lanskoletnih rezervistov ter novodošlih in neafirmiranih mladih igralcev, je uspel ustvariti igro in rezultat. Predvsem pa je uspel ustvariti moštvo. Veste, tisto z velikim M. In moštvo je natanko tisto ‘nekaj’, kar omogoča afirmacijo posameznika in predvidevamo, da bo spomladi lahko samo še bolje. Sicer pa – preberite intervju. Pogovarjali smo se v klubskih prostorih na Vodovodni.
Kako se je začela nogometna pot Mihajla Petrovića?
»V nekdanji Jugoslaviji sta bili samo dve možnosti, da otrok iz revne družine, iz kakršne sem bil tudi jaz – plačo je dobival samo oče – naredi nekakšno kariero. Prva je bila šport, druga je bila politika. Nogomet se je zdel perspektiva – tudi ni bilo treba staršem skoraj nič vložiti – in tako sem že pri sedmih, osmih letih začel brcati in se zaljubil v ta šport. Doma sem iz Loznice, vasi na srbski strani Drine, zato sem začel pri istoimenskem domačem nižjeligašu. Pri trinajstih sem se zdel trenerju dovolj perspektiven, da sem odšel v pionirsko šolo Crvene zvezde. Leta 1975 so me od tam posodili takratnemu drugoligašu Radu. Tam sem se očitno kar dobro uveljavil, saj sem v tem obdobju zaigral za olimpijsko reprezentanco. Januarja 1977 sem se vrnil k Zvezdi in potem novembra 1978 odšel v Ljubljano. Igranje v Olimpiji je bilo ‘super’ obdobje mojega življenja. Nikoli ga ne bom pozabil. Tu sem se tudi afirmiral za odhod v tujino.«
Tja ste odšli leta 1984, v Gradec.
»Ne, prej sem eno leto odigral še za zagrebški Dinamo, poleti 1985 pa sem odšel v Avstrijo, kjer sem igral do leta 1993, ko sem zaključil kariero aktivnega igralca.«
Ste se v mladosti ukvarjali še s katerim drugim športom?
»Tako je, s košarko. Izkazal sem se na šolskih tekmovanjih in nekaj časa so me bolj kot v nogometu videli v košarki. Toda potem sem se odločil za nogomet, delno tudi zaradi moje takratne klape, ki se je tudi pretežno odločila za nogomet.«
In danes?
»Eh, ko gledam Srečota (Katanca – op.), kako še danes teče, mi je kar nerodno. Jaz sem se kar malce zapustil potem, ko sem končal z aktivnim nastopanjem. Moral bi biti bolj aktiven. Vendar še vedno včasih stopim pod koš in odigram kakšen dober ‘basket’. Ampak od zabav z žogo mi je pa najljubša ‘ševa’ (pepček – op.) pred treningom!«
Ste imeli kakšnega nogometnega vzornika, iz jugoslovanskega ali širšega prostora?
»V času moje mladosti so vsi otroci poznali po pet, sedem igralcev vsakega od osemnajstih jugoslovanskih prvoligašev. Vsak je imel svoje igralce, ki so mu bili všeč. Meni je bil na primer to Jovan Aćimović iz Crvene zvezde. Fizično sem mu bil podoben, le malce močnejši je bil. Imenitno je obvladal žogo. Pa Lazarević, Jovanović, Džajić … «
Kateri trenerji so se vam posebej zapisali v spomin?
»Kot igralec sem imel srečo, da so me trenirali mnogi odlični trenerji. Stanković v Crveni zvezdi je bil resnično velik trener, pravi ‘internacionalec’. Pa dr. Branko Elsner v Olimpiji, čeprav je odšel kmalu po mojem prihodu. Trenirala sta me Branko Zebec in Tomislav Ivić, velika trenerja z veliko izkušnjami … ‘Gustl’ (August – op.) Starek, ki bil kot igralec dvakratni nemški prvak … Velik pečat pa mi je potem ‘udaril’ Ivica Osim.«
Ob njem ste se tudi izšolali za trenerski posel.
»Osim je postal trener Sturma leta 1994. Mirno lahko rečem, da je on moj trenerski vzornik. Na široko mi je odprl oči in njemu dolgujem veliko. Štiri leta sem bil njegov pomočnik, vodil pa sem vzporedno tudi drugo ekipo Sturma. To smo sestavili leta 1996 iz mladih, perspektivnih igralcev in igrali v tretji, amaterski ligi. Nekateri igralci iz tega moštva so danes avstrijski reprezentanti, na primer Roman Wallner ali Ferdinand Feldhofer, še pet ali šest jih igra v prvi ligi. Vselej rad obiščem Gradec, in poslušam, da so mnogi uspeli. Ko sem vodil to moštvo, smo bili prvaki tretje lige, toda kot amaterska ekipa nismo smeli napredovati. Še eno leto smo igrali v tretji ligi in še enkrat zmagali. Bili smo moštvo z najnižjo povprečno starostjo igralcev, ki je kdajkoli zmagalo v tretji ligi – naš najstarejši igralec je imel 18 let!«
Kakšen človek je Ivica Osim?
»Fantastičen. Vendar ga je težko dohajati. V trenerskem poslu je mojster, pa tudi sicer je izjemno širok. Skoraj ni teme, o kateri se z njim ne bi dalo pogovarjati.«
Kakšen je bil občutek biti na klopi moštva, ki igra v ligi prvakov?
»No, jaz sem to dočakal samo eno sezono in takrat smo izpadli že po prvi fazi tekmovanja. Občutek pa … Ma, lep občutek je to. Igraš z ‘enim’ Realom, Barcelono … Za mnoge igralce in trenerje je tako srečanje tekma kariere. Če je zraven še rezultat … Ko sem bil jaz v vodstvu Sturma, sicer v ligi prvakov nismo dosegli nekih posebnih rezultatov, zato pa nam je eno sezono dobro šlo v pokalu UEFA. Fantastični občutki, ne samo za klub, ampak za vse mesto in za vso Avstrijo.«
Se kaj takega lahko ponovi v neki ne tako daljni prihodnosti tudi v Ljubljani?
»V nogometu je vse mogoče. Če je uspelo Sturmu, lahko tudi Olimpiji. Toda za kaj takega se mora ‘pokriti’ mnogo stvari. Za Sturm je bilo odločilnega pomena, da so dobili za trenerja Ivico Osima. Osim je bil za njihov takratni nivo celo prevelik trener. Ko je prišel Osim, je bil Sturm amaterski klub. V teh razmerah je imel veliko avtoriteto in velik ugled, spoštovali so ga in nihče se ni vmešaval v njegovo delo. Zaupali so mu in od njega niso zahtevali rezultatov preko noči. Delal je na dolgi rok in uspel. Seveda bi sam želel, da mi v Olimpiji uspe kaj podobnega, toda moja avtoriteta je neprimerljiva z Osimovo.«
Na začetku sezone je bil skupni cilj mene in vodstva kluba pomladitev ekipe in njena gradnja na dolgi rok. Toda zdaj, ko smo izenačeni z Mariborom in tik pod vrhom, se že pojavljajo pritiski, da moramo biti prvaki.
Gradite ekipo na dolgi rok?
»Začel sem tako rekoč iz ničle, od igralcev iz lanske prve enajsterice sta mi ostala Ošlaj in Fridl, že Kosić in Mirtič nista bila standardna, nekaj mladincev pa spomladi skoraj ni igralo. Na začetku sezone je bil skupni cilj mene in vodstva kluba pomladitev ekipe in njena gradnja na dolgi rok. Toda zdaj, ko smo izenačeni z Mariborom in tik pod vrhom, se že pojavljajo pritiski, da moramo biti prvaki. Teh pritiskov ne maram. Celo če bi kupili deset najboljših igralcev iz slovenske lige, ne bi imeli nobenega jamstva, da bomo prvaki. Edino jamstvo, ki ga dajem, in ki sem se ga naučil od Osima, je, da bom gradil okostje ekipe, sedem ali osem igralcev, ki bodo igrali našo prepoznavno igro in ki jim bomo potem po potrebi dodajali enega ali dva igralca vsake pol leta. Nogomet je danes bolj kot kdajkoli doslej res kolektivna igra. Pred desetletji se je razmišljalo, da bi ekipa imela več igralcev od 11. To je bil pač čas zvezd, ki so lahko same odločile katerokoli tekmo. Danes tega ni več: kdor zmaguje, zmaguje samo s kolektivno igro. Da pa neko moštvo razvije pravo kolektivno igro, je potreben čas.«
Toda tu naletimo na drug problem: prezgodnji odhodi igralcev. Zdi se, da igralci danes vse prelahko odhajajo – ali so nagnani – iz kluba v klub. Mislite, da boste lahko zadržali tiste igralce, ki so okostje ekipe?
»To je v Sloveniji res problem. Značilnost slovenskega klubskega nogometa je, da pogodbe, ki jih podpisujejo igralci in trenerji, ne veljajo nič. Če podpiše igralec pogodbo v Avstriji, ve, da bo denar tudi dobil, tudi če si na primer zlomi nogo in sploh ne igra. V Sloveniji pa nihče ne verjame klubom. To bi bilo nujno potrebno urediti in vzpostaviti zaupanje igralcev v pogodbe ter v klube. Nujno! Kolikor vem, naj bi prihodnje v Sloveniji začeli z Uefinim sistemom klubskih certifikatov, po katerem naj bi bile stvari bistveno bolj transparentne. Vse: proračun kluba je toliko in toliko, igralci so ti in ti in tako naprej.« (Da bo v naslednjem letu prišlo do pozitivnih premikov v transparentnosti finančnega poslovanja klubov, nam je v neformalnem razgovoru potrdil tudi sekretar kluba Emil Kajdiž – op.)
So plače igralcev realne, glede na to, koliko primerljivi igralci zaslužijo drugod?
»Seveda bi sam rad videl, da bi igralci, trenerji, vsi nogometni delavci zaslužili kar se da veliko! Toda mislim, da so v Sloveniji igralci, morda pa tudi trenerji, preplačani. Povprečen slovenski igralec, ki bi zunaj Slovenije vsaj kot profesionalec težko našel klub, je lahko od leta 1991 do danes ‘dal na stran’ pol milijona mark, ob tem, da je mesečno kar solidno živel. Mislim, da je prav Olimpija začela s politiko preplačevanja igralcev. Njihove cene so se tako povzpele do nerealnih višin, ki pa jih klubi potem ne morejo niti plačati! In igralci živijo od obljub. Meni je najlažje povabiti nekega igralca, naj za 10.000 DEM na mesec pride v Olimpijo. Kako mu bomo pa lahko plačali, je druga zgodba. Tu je torej bistvo problema: zagotoviti je treba realne vsote, vendar tudi to, da bodo vsem prvega v mesecu izplačane ‘do zadnje pare’.«
Nekateri kritični novinarji pravijo, da so menedžerji ovira razvoju slovenskega nogometa – z obljubami mešajo glave igralcem in hkrati držijo monopol nad klubi. Kaj menite?
»Menedžerji so problem. Vendar menedžerji so po vsem svetu. Ne vem, ali je to modna muha ali kaj, ampak danes ima vsak osemnajstletnik svojega menedžerja. V mojih časih tega ni bilo. Toda menedžer sam po sebi ni problem, problem je kvaliteta njegovega dela. Pri nas vse prepogosto menedžer pripelje igralca, potegne 2000 ali 5000 mark in jih gre na hitro pognat, igralec pa je prepuščen sam sebi – kot tak tudi čuti, da je le trgovsko blago, kar vse seveda pusti pečat na njegovem razmišljanju. Povrhu tega so menedžerji pri nas premalo diskretni. Moj menedžer je bil Predrag Naletilić, z njim sem imel odlične izkušnje.«
Lahko Olimpija – ali katerikoli slovenski klub – doseže dobre rezultate zgolj z doma vzgojenimi igralci, torej brez tujcev in po možnosti s čim večjim deležem lastnega podmladka?
»Seveda. Vendar je v Sloveniji problem ta, da vsi zahtevajo rezultate čez noč. Trener postavi v ekipo Olimpije proti Mariboru nekaj mladincev, izgubi in vsi kritizirajo, kako slabo so odigrali. To ni prav, potrpežljivosti bi moralo biti več. V nogometu nič ne da garancije za uspeh. Vsi bi bili radi prvaki čez noč, to pa v nogometu ne gre. Jaz zagovarjam delo z lastnimi mladimi igralci, toda tu je potrebno imeti čas. Ne moreš devetnajstletnika, ki ga je polomil na eni tekmi, kar takoj odstraniti iz ekipe in namesto njega kupiti dragega tujca. Mlademu igralcu je treba izkazati zaupanje.«
Boste spomladi afirmirali še kakega mladega igralca Olimpije? Jeseni ste jih kar nekaj, najbolj nas je presenetilo, da je za člane zaigral tudi Robert Najdenov.
»Zanimivo je, da v klubu sploh niso vedeli za Najdenova, po tekmi jim je bilo treba razložiti, kdo je on. Ni igral slabo. Tudi za ostale, ki so dobili priložnost jeseni, mi ni žal, da sem jim jo dal. Tako je treba delati z mladimi, jih postopoma vključevati v igro. Najlažje je igralca zaradi neke napake odpisati. Ne, ponuditi mu je treba priložnost, petnajst minut na tej tekmi, dvajset na naslednji, in vse več in več. Enako bom delal spomladi. Problem vidim v tem, da smo poravnani z Mariborom. Morda bi bilo bolje, če bi bili šest ali sedem točk za njim – imperativa naslova prvaka ne bi bilo. Ali pa bi v tem primeru že zamenjali mene! Tako pa smo, kjer smo, in začetne obljube o gradnji moštva na daljši čas se že počasi pozabljajo, v klubu je vse bolj prisotno razmišljanje o naslovu prvaka. To ni prav, ostati moramo na realnih tleh.«
Se bo spomladi kateri od posojenih igralcev – Starič, Bingo, Kmetec – vrnil v Olimpijo?
»Rad govorim odkrito: teh igralcev nihče ni podil iz Olimpije. Poglejte mene, jaz imam rad Olimpijo, jo spoštujem. Veliko mi je dala. Tu nisem zato, da odidem, ko kaj ne bo ‘klapalo’. Nekateri igralci pa so zato, ker jim je na primer Korotan ali Triglav obljubil 200 mark več, odšli. Jaz nisem trener, ki bi bil diktator – tak tip trenerja je danes tako ali tako preživet. Če kdo hoče oditi, naj gre. Pripravljen sem komu kdaj pogledati skozi prste, če izpusti kak trening, ker si je na primer našel novo dekle, ne morem pa tolerirati stalnega izmišljevanja, nestanovitnosti. Od igralcev pričakujem, da so osebnosti. In s ponosom lahko rečem, da mi je med njimi dejansko uspelo ustvariti pozitivno atmosfero, občutek povezanosti in pripadnosti. Igralce včasih ‘zalotim’, kako se tudi brez mene med seboj dogovarjajo za kakšno varianto igre, po treningu odigramo ‘pepčka’ in zadnja dva plačata pijačo, družimo se in smo prijatelji. To je tisto, kar želim: zdravo okolje, pozitivne odnose.«
Potemtakem ni možnosti, da bi se Vanja Starčević preselil v Ljubljano?
»Ne vem … (premislek) On je fin fant. Ne vem pa, zakaj je poleti naredil, kar je naredil. Če bi zatrdno vedel, da zato, ker je verjel, da bo dobil v Mariboru več priložnosti za igro kot v Olimpiji, bi ga še želel videti pri sebi. Ali pa mu je zmešalo glavo 200 mark več?«
Kako lahko ocenite napredek v igri Olimpije, odkar ste jo poleti prevzeli?
»Vsekakor smo dosegli velik napredek. Žal to še najmanj priznajo prav v Ljubljani. V Mariboru so mi na primer rekli, da je bil letošnji derbi najboljša tekma teh dveh klubov v Ljudskem vrtu po osamosvojitvi. Olimpija brez Cimirotića, brez Rakovića, brez zvezd, je odigrala sijajno partijo. Prav tako smo odigrali odlično tekmo v Murski Soboti – mnogi so tam priznali, da je bil prvi polčas na evropskem nivoju. Zelo dobro smo odigrali z Brondbyem, tako v Ljubljani in še posebej na Danskem, kjer smo jih nadigrali.«
Ne, ne, na Danskem so se vam oni pustili, niso bili motivirani (smeh) …
»(Mihajlo se ne pusti zmotiti – op.) To je bila zelo pomembna izkušnja. Enakovredno smo odigrali s pravim evropskim klubom. Pomembno je videti in vedeti, da lahko igraš, da se lahko kosaš z nekom, ki je na prvi pogled videti ‘vanzemaljac’. Prav zaradi tega spoznanja, ki ga je po obdobju Verdenikove defenzive v slovensko reprezentanco vnesel Srečo, je Slovenija danes na svetovnem prvenstvu. V plus si štejem tudi to, da danes prvič po več letih v Olimpiji ni igralca, ki bi bil ‘od nekoga’. Menda se je v prejšnjih letih velikokrat točno vedelo, da za tem igralcem stoji tisti, za onim pa tisti drugi. Zdaj smo vsi – Olimpija. Zame je – kot vsaka ekipa, ki sem jo treniral doslej – to najboljša ekipa na svetu. Še nekaj bom zdaj povedal, čeprav je morda izven konteksta – Olimpija je še vedno institucija. Naj govorijo, kar hočejo, ampak vsi slovenski trenerji si želijo, da bi bili trenerji Olimpije. Jaz priznam: meni je to v čast!«
Zakaj igra Olimpija po sistemu 3-6-1, ki ga prakticira le malokdo?
»Veseli me, da vidite, da igram 3-6-1. Vsi pišejo, da igram 3-5-2. Odgovor na vprašanje pa moram spet poiskati pri svojem trenerskem vzorniku Osimu. Poglejte, AC Milan lahko kupi pet vrhunskih napadalcev in tako igra s petimi špicami. Ampak nasprotnik bo potem kupil pet branilcev in jih postavil proti tem napadalcem. In kakšno korist potem imaš od petih napadalcev? Danes so najnevarnejši nogometaši, ki napadajo iz ozadja. Vsi igralci se morajo biti sposobni vključevati v napad. Jaz zato zelo rad igram z enim ‘sidrašem’, kot je bil Drobne v Domžalah ali Vogrič v Primorju in je zdaj Tiganj, preko njega pa se lahko v napad vključijo tudi ostali – čim več, tem bolje. Prav sistem 3-6-1 omogoča največ možnosti igralcem iz ozadja. V njem so seveda pomembne tudi tekaške sposobnosti.«
Ena od stvari, na katere v Ljubljani ne moremo biti ponosni, je obisk na tekmah. Ljudje sicer kar spremljajo rezultate Olimpije, na tekme pa ni nikogar. Kdaj se bo to spremenilo?
»Razlogov je več. Eden je, da sta Slovencem zdaj blizu italijanska ali nemška liga, saj je vse več tujega nogometa na TV. Vsi se potem podzavestno primerjamo z njimi, pozabljamo pa, da en njihov igralec, ki zasluži na primer milijon mark mesečno – za Nemčijo ali Italijo nič nemogočega – zasluži več kot vsa naša liga skupaj. Take primerjave so zato nesmiselne. Morali bi se bolj ukvarjati sami s seboj in bolj ceniti igralce, ki jih imamo. Konec koncev so igralci, ki so se uvrstili na EP in na SP, začeli v slovenski ligi. To o negativnem odnosu še posebej velja za novinarje, ki na primer ob prelepem golu, mojstrovini kakšnega igralca skromno napišejo ‘dal je gol’, kot da je to najbolj običajna stvar na svetu, če pa se kdo ‘odlikuje’ s prekrški, kartoni ali hujšimi nepravilnostmi, pa takoj napihnejo. In pri tem pozabljajo, da je bilo na primer v Italiji še pred nekaj leti občinstvo zadovoljno, če je na tekmi videlo en sam gol. Italijanski novinarji so znali ta edini gol sedemkrat ‘obrniti’ in prikazati na vse mogoče načine in gledalci so dobili vtis, da je bil rezultat 7:0. Novinarji so v Italiji pomagali ustvariti atmosfero, pri nas pa le nezaupanje. Ni pozitivnega pogleda.«
In drugi razlogi?
»Seveda je eden od njih štadion. Kdo bo prišel zmrzovat na tekmo? Še jaz ne bi, če ne bi bil trener. Ko sem prišel k Sturmu, so imeli katastrofalen štadion in povprečen obisk pod 5000. Danes na njihovi tekmi v avstrijskem državnem prvenstvu na novem štadionu skoraj ni manj kot 10.000 gledalcev. Enako je v Innsbrucku. Oba nova štadiona so zasnovali tako, da imata zelo pestro dodatno ponudbo. Človek lahko pride tja na kosilo, lahko pusti v vrtcu na štadionu otroke, da se igrajo. Na tekmo lahko pripelje ženo brez strahu, da se bo zmrdovala nad smrdečimi sanitarijami. Tretji razlog je odnos medijev, predvsem televizije. Mislim, da smo edina država – udeleženka SP, kjer ob nedeljah ni prenosov domačega prvenstva na TV. Četrti razlog za slab obisk pa je seveda kvaliteta nogometa, ki bi sigurno lahko bil boljši.«
Jaz opravljam svoje delo in se sploh ne obremenjujem s tem, kaj misli uprava. Ko sem prišel v klub, smo se zmenili, da je naš letošnji cilj delo z mladimi in formiranje ekipe.
Ste zadovoljni z odnosom uprave do vas?
»Kolikor vem, so me to jesen že devetkrat menjali … (smeh) Šalo na stran, v klubu pravijo, da podpirajo moje delo. Jaz opravljam svoje delo in se sploh ne obremenjujem s tem, kaj misli uprava. Ko sem prišel v klub, smo se zmenili, da je naš letošnji cilj delo z mladimi in formiranje ekipe. Zame to še vedno velja in to jesen nisem niti za milimeter odstopil od tistega, kar sem si zadal pred sezono.«
Še vprašanja obiskovalcev strani. Dejana zanima, kakšen rezultat bi vam letos uspel z Olimpijo, če bi imeli lanske igralce?
»(premislek) Naj ne zveni prepotentno, ampak če bi ob zdajšnji ekipi imel samo še Cimirotića, bi bili prvaki.«
Spet Dejanovo vprašanje – na katerih igralnih mestih pa bi želeli videti okrepitve?
»Nobena okrepitev ne zagotavlja uspeha. Nudijo mi vse mogoče igralce. Kaj naj rečem: tiste, ki jih bomo imeli, bomo imeli. Že s temi, ki jih imamo zdaj, se da marsikaj narediti; danes sta med njimi dva A reprezentanta in štirje mladi reprezentanti – Popivoda bo verjetno peti. Že s tem kadrom se ne rabimo bati nikogar. Ne vem, zakaj bi na primer kupovali vratarja, če imamo Popivodo. Poglejte Korotan: pred sezono so bili po imenih močnejši od nas, danes so oni tam, kjer so in mi tu, kjer smo.«
Primož vam čestita za jesenske rezultate. Zanima ga, ali lahko Olimpija vendarle osvoji naslov prvaka?
»Hvala, Primož! Kar se naslova prvaka tiče: ko smo bili sedmi, sem rekel, da smo lahko prvi, zakaj ne bi tega ponovil zdaj, ko smo tretji do četrti? Zaupam v to ekipo in sem pošten do nje, dobro poznam našo ligo in upoštevaje vse lahko zagotovim, da bomo spomladi zelo nevarni vsem. Morda bomo nazadnje res prvaki, morda pa tudi ne.«
Če neradi napovedujete prihodnost Olimpiji, komu pa bi potem dali več možnosti med Mariborom in Primorjem?
»Ta trenutek se mi zdi, da ima nekoliko večje možnosti Primorje, predvsem zaradi petih točk prednosti. Vendar ekipa ni vse – ekipa je 60% uspeha, 40% pa logistika, ki je krepko na strani Maribora.«
Še eno Primoževo vprašanje, sicer namenjeno bolj upravi: zakaj se vprašanje sponzorja premika tako počasi?
»Finančna situacija v Sloveniji ni taka, da bi kar kdorkoli lahko bil sponzor Olimpije. Vseeno pa sam poznam nekaj ljudi, za katere vem, da so v principu pripravljeni v Olimpijo vložiti milijon mark ali več. Vendar se mi zdi, da jih je vse močno strah nekega nevidnega pendreka, ki jih bo kresnil po glavi, če to storijo.«
Za konec se znova vrniva v vašo igralsko mladost. Tri sezone sta bila soigralca s selektorjem Katancem, zadnje leto celo oba najboljša igralca in edina zvezdnika moštva. Kako se ga spominjate?
»Spomnim se ga, ko je kot ‘otrok’ skupaj s Fricljem in Bengezom prišel iz šišenske Ljubljane. Imeli smo prve priprave in starejši igralci se nismo mogli dovolj načuditi Sreču in njegovemu tempu, njegovim izrednim tekaškim sposobnostim. On je bil nekakšen prototip igralca – v tistem času igralci njegovega kova še niso bili moderni. Bil je maksimalen borec in popoln profesionalec. Še enkrat sva se srečala v Dinamu, jaz sem odhajal, on ravno prihajal. Pod Blaževićem tam ni uspel, a imel je veliko srečo, da ga je opazil Osim, trener, ki je znal videti pet let naprej – in ki to tudi danes zna – in ga vključil v reprezentanco, kjer je zablestel. Srečo si je krvavo zaslužil, da je uspel, in jaz mu to danes iz vsega srca privoščim.«
Pogovarjal se je Matevž Zgaga.
