Prvič objavljeno na nkolimpija.com 18. januarja 2010.

Sašo Ambrož

To besedno zvezo kar velikokrat slišimo ali preberemo. Popularna je predvsem, ko se kak klub znajde v resnejših težavah. Začne z racionalizacijo stroškov in običajno se to počne z rezanjem plač pri neposrednih proizvajalcih, torej igralcih, saj je to najlažje. Takrat vodilni zagotavljajo, kako bo odslej drugače. Se pravi, manj bo neizpolnjenih obljub in več držanja besede. Plačila bodo manjša, a redna. Zveni znano? Seveda, smo v krizi in v kriznih časih je klubov s težavami vedno več. Manj znano pa je širši javnosti tisto, zaradi česar pride do neizpolnjenih obljub.

V izgovorih vodilni ljudje izpostavljajo predvsem nerealizirana sredstva sponzorjev (od donatorjev jih bomo ločevali po tem, da se naj slednjih ne bi oglaševalo), ki zaradi težke situacije tudi sami varčujejo na vsakem koraku. Že res, da za podjetje vlaganje v šport pomeni zniževanje davčne osnove, vendar država pri tem še zdaleč ni tako odprta, da bi se vlaganje v šport izplačalo kot na primer v nekaterih davčnih oazah (Monaco, Združeni arabski emirati, …). Gre bolj za to, kdo koga pozna in koliko sredstev mu uspe od njega izmolzti.

Sponzorstvo je poslovni dogovor, ki temelji na win-win strategiji.

Javna skrivnost je, da se večji ali manjši del vloženih sredstev pod mizo kasneje vrne »sponzorju«. Nadrsajo seveda tisti, ki bi morali dobiti ta sredstva, vendar po prvi ali – v boljšem primeru – nekaj prvih plačah postanejo nerealizirana. Zgodba se nadaljuje tako kot lahko beremo v dnevnem časopisju: obljube, obljube na kvadrat, igralcem prekipi, igralci odhajajo, visoki cilji so preteklost, tekme se izgubljajo po tekočem traku, pred začetkom sezone pa navijači spet upajo in sanjajo, kako bo letos bolje … Skratka, situacija v slovenskem športu ni enostavna, je pa zagotovo neurejena, pravno nedorečena in zato zelo zamotana.

Stvari v idealnem svetu izgledajo drugače kot ima povprečen slovenski navijač največkrat žal upravičeno predstavo, da se temu streže v slovenskih klubih. Sponzorstvo je poslovni dogovor, ki temelji na win-win filozofiji. Sponzorji želijo z vlaganjem v šport povečati zavest o lastni dejavnosti ali izdelkih, izboljšati odnose s kupci, izboljšati moralo svojih delavcev, povečati ugled v družbi, končni cilj pa je seveda povečanje prodaje.

Sponzorji ne želijo zgolj napisa na majici ali na vstopnici. Želijo si lastiti igralca ali dogodek, torej tekmo, in biti del tega tudi na dolgi rok. Pogoj so seveda uspehi. Če uspehov ni, je tudi sponzorje najti še veliko težje kot sicer, saj Slovenci nimamo radi športa, ampak imamo predvsem radi uspehe. Krog je tako sklenjen: če ni uspehov, ni gledalcev, ni sponzorjev, ni denarja, ni dobrih igralcev in ni uspehov.

Rešitev je morda takšna: najti zainteresirane in močne sponzorje, ki bodo v klub vlagali dovolj dolgo, da bodo prišli uspehi. Magari po politični liniji, vsaj na začetku, če taka možnost obstaja. Hkrati s tem se mora spremeniti zavest navijačev, da se klub podpira tudi takrat, ko ni najbolj uspešen. Sponzorji tako ne obupajo, saj imajo še vedno komu prodajati svoje blago ali storitve. Pa tudi lažje jih je privabiti, če ima vodstvo kluba v rokavu asa v obliki vedno polnega štadiona ali dvorane. Tudi za klube velja, da bi morali poslovati urejeno, odgovorno, pregledno in v okviru svojih zmožnosti. Magični trikotnik, recept za uspeh: zvesti navijači, vztrajni sponzorji in urejen klub. Ga bomo kdaj doživeli tudi pri nas?

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.