Prvič objavljeno na nkolimpija.com 31. januarja 2003
Ime ljubljanskega podjetnika Jurija Schollmayerja se je v javnosti, v povezavi s sodelovanjem z nogometnim klubom, prvič pojavilo nekako lansko pomlad. A ne glede na to, da so ga le redki poznali, je njegova prisotnost izzvala takoj same skeptične komentarje. Od njegovega nekdanjega poklica, s katerim se je za časa študija vzdrževal, prek neprimernega športnega ozadja do dejstva, da kot trdi podjetnik ne bo imel posluha za športne plati delovanja kluba. Po dobrega pol leta njegovega udejstvovanja so se taki komentarji stišali, čeprav čisto ponehali še niso. In tako je tudi prav. Toda videti je, da Jurija ti komentarji ne motijo prav posebno.
V tem času je bežigrajski klub doživel nekaj prav prijetnih sprememb: nekdanji asi Olimpije se “po dolgi plovbi po širnem svetu” vračajo v “matično luko”, pri igralskih angažmajih gre za sama kvalitetna, reprezentančna imena (ne pa za igralce dvomljivih kvalitet), mesečne in pogodbene obveznosti se izpolnjujejo (ne pa odlagajo, prepolavljajo in zanikajo od dneva do dneva). Moštvo je zaradi takega pristopa na prvem mestu ligaške lestvice in zaradi vsega naštetega je Olimpija tema o kateri se veliko govori, piše in razpravlja. In dviguje naklada in gledanost. Le tisti, ki menijo, da jim je prav on osebno nekaj dolžan, pa ostajajo nezadovoljni. Kakršnokoli že je naše mnenje, ostaja eno dejstvo neizpodbitno: Jurij je mož beseda.
Tvoja vizija Olimpije?
Če izhajamo iz predpostavke, da so pogoji idealni – se pravi, da nimamo problemov z nogometno zvezo in da se razčistijo pravna nasledstva in se stvari uredijo – potem vidim Olimpijo čez 10 let kot klub, ki je dobro organiziran, kjer so pogoji za dobro delo izpolnjeni. V to vizijo seveda sodijo novi štadion, vadbene površine, spremljevalna infrastruktura, ki jo premorejo moderni evropski klubi (apartmaji za igralce, fitnes in tako naprej). Klub vsa ta leta vidim na vrhu slovenskega nogometa in v neki solidni evropski vlogi. Ne pravim, da bomo vsako leto igrali v ligi prvakov, ampak moramo pa biti vseskozi v neki realni opciji, da bi igrali. Se pravi vsaj preboj čez prvi krog tekmovanja. Naša želja poleg vsega tega je tudi, da bi se povezali v neko trajno medregionalno, mednarodno tekmovanje.
Prioritete?
Prva prioriteta, da ne rečem problem, je bila organizacija dela članskega moštva, kar je tudi vsebina naše pogodbe, ki govori o tem točno določenem delu kluba, čeprav bi želeli ta krog sodelovanja razširiti in prevzeti skrb nad delovanjem celotnega kluba. Prvotna ideja je bila, in zato sem tudi pristopil k stvari, da se klub olastnini tako, da se povabi najširši krog investitorjev, ki bi klub prevzeli kot delniško družbo, čigar delnice bi kotirale na ljubljanski borzi. Ta ideja se mi zdi zelo simpatična. Po drugi strani pa, če imajo ljudje radi nogomet in verjamejo v Olimpijo, naj imajo možnost pristopiti in vstopiti v finančno dogajanje. To je bila začetna ideja, ki pa ravno zaradi vseh teh zapletov s pravnim nasledstvom ni bila izvedljiva. Torej moramo zdaj reševati ta problem, potem pa gremo lahko k reševanju ostalih zadev. Se pravi na delo z mladimi, s pogoni za mlade igralce, iskanje mogoče še enega kluba, s katerim bi se povezali v smislu B moštva (nekakega poligona za šolanje in igranje mladih igralcev) …
… konkretno?
To lahko zdaj že javno povemo: taki pogovori se odvijajo s Slovanom. Rezultati so že zelo resni in mi računamo, da se bomo kot Olimpia d.o.o. udeležili podobnega projekta na Slovanu kot se je zgodil na Olimpiji. Gre za lastniške povezave. Zavedamo se, da je dejansko ta mladinski pogon ta trenutek malo v drugem planu in premiki gredo v to smer, da bi v povezavi s Slovanom naredili nekaj resnega. Resno šolo za profesionalno delo z mladimi. Pri tem bi radi ohranili tako identiteto Slovana kot tudi identiteto Olimpije. Tu ne gre za stapljanje moštev ali klubov. Predstavljamo si, da lahko oboji veliko pridobimo glede vadbenih prostorov in pogojev in glede strokovnega dela.
Lastnik teh površin je še zmerom NK SCT Olimpija. Na površinah je plomba davčnega urada in z njimi se ne da razpolagati. V tem vidim eno možnost za rešitev problemov, v katero bi se moral vključiti tudi gospod Zidar, ker ima najbrž tu še vedno škarje in platno v svojih rokah. Idealno za nas bi bilo prodati tisto zemljišče, iz izkupička poravnati dolgove starega kluba …
Vadišča za Bežigradom?
Problem je v lastništvu zemljišča, na katerih so tereni za vadbo. Lastnik teh površin je še zmerom NK SCT Olimpija. Na površinah je plomba davčnega urada in z njimi se ne da razpolagati. V tem vidim eno možnost za rešitev problemov, v katero bi se moral vključiti tudi gospod Zidar, ker ima najbrž tu še vedno škarje in platno v svojih rokah. Idealno za nas bi bilo prodati tisto zemljišče, iz izkupička poravnati dolgove starega kluba in zaključiti to zgodbo enkrat za vselej in za vse večne čase. V tem primeru bi mi iskali nove vadbene površine.
Boš renoviral štadion?
Ne, tako ali tako sem velik zagovornik gradnje novega štadiona v Stožicah in drugih spremljevalnih površin za delo nogometašev. Za renoviranje obstoječega štadiona ni absolutno nobene ekonomske računice. Vse prednosti so na strani gradnje novega. Sam sem se ponudil novi županji, da pripeljem investitorje. Za renoviranje starega ne boš dobil nobenega investitorja, za novega pa ga boš dobil edinole zato, ker je poleg za skoraj 50.000 kvadratnim metrov komercialnih površin. Za komercialne površine imam investitorje, pogoj pa je, da bi te komercialne površine dobili tako, da bi zgradili štadion in ga praktično podarili mestu Ljubljana. Bom bolj preprosto povedal: te investitorje nogomet v bistvu ne zanima, gradnja štadiona pa bi bila cena, da lahko na tistem zemljišču nekaj počenjajo. Obstaja več modelov, kako to organizirati, lastniško in drugače. Preprosto rečeno: če mesto v projekt pripelje zemljišče, bi investitorji pripeljali v projekt štadion. Na koncu bi mesto imelo en lep, moderen, komercialen objekt z zanimivo vsebino in pa najmodernejši štadion z vso spremljevalno infrastrukturo. Naš interes je, da bi verjetno delno sofinancirali projekt in se oskrbeli z neko infrastrukturo, ki bi jo lahko celo tržili.
Pokritje mesečnih stroškov?
Zaenkrat pokrivamo stroške še tudi iz lastnih sredstev, ker sponzorski delež ni dovolj velik. Dejstvo je, da v Sloveniji obstaja zelo veliko neskladje med interesom ljudi in med interesom gospodarstva za nogomet. Še zmeraj ne razumem, da športi, ki dejansko pritegnejo petkrat do šestkrat manj gledalcev kot mi, in praktično nimajo TV-prenosov, dobivajo po trikrat do štirikrat več denarja kot ga dobiva nogomet. Gotovo je to povezano z neustreznim pristopom tej temi v vseh zadnjih letih in z nekim negativnim imidžem, ki ga nogomet ima. Imidž nogometa je dejansko ta, da je v njem blazno veliko denarja, da vsi kradejo, da nič ni urejeno in tako naprej, kar dandanes vsaj v primeru nekaj urejenih slovenskih klubov – med katere gotovo štejem tudi Olimpijo, Publikum in še kakšnega – dejansko ni res. Obstajajo dejansko popolnoma urejene sredine, ki delujejo tako dobro kot katerikoli drugi profesionalni klub na svetu.
Letni proračun?
Je zagotovljen. Pravim, iz lastnih sredstev. Jasno, da bi mi radi, da bi bila lastna udeležba toliko in toliko manjša (smeh) … hvalabogu … ker na dolgi rok ne bomo zdržali takega vložka vsako leto. Sočasno bi vsi, ki se s tem ukvarjamo, radi dobili svoj denar povrnjen. Priložnost je seveda povrnitev denarja skozi tekmovalne uspehe, skozi prodajo igre v Evropi in skozi vrednost in prodajo igralcev. Zapleti z NZS in SCT-jem zelo pripomorejo k temu, da imamo velike težave pri pridobivanju sponzorjev, zato ker vsak, ki bere medije, dobi vtis, da so zadeve neurejene, da se nekaj krade, da obstajajo veliki dolgovi in tako naprej.
Športni direktor?
Zaenkrat v moštvu, ki deluje v klubu, ni potrebe po športnem direktorju. Delo športnega direktorja opravlja konzorcij (smeh), sestavljen iz Braneta Oblaka, Mira Gaveza in mene. Vemo, kaj bi približno radi imeli. Jasno, da hočemo imeti in dobre in perspektivne igralce. Neko pametno mešanico iz perspektivnih, ki nam lahko na dolgi rok nekaj prinesejo in igralcev, ki nam bodo že letos omogočili, da postanemo prvaki. Z Branetom malce loviva ravnotežje; on bolj navija za kratkoročne, jaz bolj za dolgoročne rešitve in vedno najdeva rešitev, tako da absolutno nobenega problema ni bilo na tem področju, Miro pa se vključuje v administrativno izvedbo, poleg tega ima tudi sam veliko kontaktov z ostalimi klubi in igralci, tako da zadeva lepo deluje. Mi torej še vedno iščemo nekoga za športnega direktorja. Nekoga, ki bi na dolgi rok prevzel delo omenjenega konzorcija. (smeh)
Skavti?
Ja. Moj občutek je, da delo športnega direktorja v slovenskih razmerah ni dobro definirano. Bolj kot športnega direktorja potrebujemo skavte. Brane se povezuje z ljudmi, ki sicer počenjajo to nekako ljubiteljsko (čeprav so to nogometni strokovnjaki), toda mi imamo že sedaj bazo podatkov o dobrih igralcih v Sloveniji. Praktično ni dobrega igralca, o katerem do nas ne bi prišla informacija, tako da vedno lahko pošljemo nekoga na natančnejši ogled. V neformalni obliki je ta skavtska mreža torej kar dobro narejena. Osebno bi za ta posel iskal mladega, navdušenega nogometaša, ki mu ne bi bilo težko odpeljati se tudi v Azerbejdžan na tekmo in pogledati kakega nogometaša. Problem je, ker vsi pri nas vidijo predvsem to poslovno plat. Vidijo transferje, vidijo svoje odstotke, … takega profila pa ne rabimo.
Zakaj niso transferji javni?
Saj v bistvu so. Med vrsticami zmeraj povem, kolikšni so. (smeh) Konec koncev niti ni pošteno do samih igralcev, da bi jih javno obelodanili, niti ni potrebno. Pogodba je vedno v nekem splošnem kontekstu. Lahko je velik transfer in je po drugi strani visoka odškodnina. Praktično ni možno primerjati jabolko z jabolki. (smeh) V primeru Olimpije smo naredili 15 pogodb pa niti dve nista enaki med seboj. Zaradi tega se mi zdi, da je bolj fer ne govoriti o številkah.
Menedžerji?
Delamo z vsemi, kar jih je pri nas. Nas zanimajo igralci, ni nam važno preko koga pridejo k nam. Toda včasih … če vidiš, da imajo igralci neustreznega menedžerja, potem lahko že vnaprej predvidiš, da se nima smisla niti pogovarjati. Predvsem so to menedžerji v obliki stricev, družinskih prijateljev in tako naprej, dočim so profesionalni menedžerji že toliko na realnih tleh, da z njimi praktično vedno najdemo skupni jezik.
Upravni odbor brez nogometašev?
Upravni odbor po tej pogodbi, ki jo ima d.o.o. z nogometnim klubom, nima praktično nobene funkcije. Če se stvar vodi iz podjetniškega vidika, je prvem planu podjetniški interes oziroma interes lastnika. Je pa dejstvo, da smo vsakega, ki se je želel na nek način vključiti in imel kakšne ideje, v okviru možnosti poslušali in tudi upoštevali.
Nekdanji asi v Olimpiji?
Prav posebne akcije glede tega nismo imeli. Pogovarjali smo se z Vilijem Amerškom, seveda pa sta Brane Oblak in Danilo Popivoda tudi legendi in sta že maksimalno vključena v delo kluba. Glede sodelovanja gospoda Amerška je treba povedati, da ima on svoj utečeni posel in če mi potrebujemo nekoga, ga potrebujemo 120%. Ne nekoga, ki bi namenil klubu 10 ali 20% svojega časa, čeprav ima veliko dobrih idej. Takih ne potrebujemo. Potrebujemo nekoga s 100% angažmanom, drugače smo raje brez.
Vložek mesta Ljubljane?
Da se ne bom zmotil – to bi bolje vedel povedati direktor Gavez – ta vložek je, mislim da … 5 milijonov tolarjev na leto, ki je namenjen za vzdrževanje igrišča. Obenem pa nas vzdrževalci stalno opominjajo, da to ne zadošča niti za tretjino njihovih stroškov.
Kako se trošijo sredstva za mladinski pogon?
Pogodba je bila v toliko spremenjena, da ne plačujemo najemnine v gotovini, ki naj bi se porabila za mladinske pogone, ampak je vsebina te pogodba taka, da mi sami poravnavamo vse stroške, ki jih ima NŠD Olimpija, vključno s stroški za mladinske pogone. Nobeden ne gleda ali je to 230, 260 ali 250 tisoč evrov, kolikor je bilo ocenjeno, da znašajo letni stroški. Mi plačujemo vse trenerje mladinskim ekipam, opremo, potovanja, organizacijo tekem, sodnike in delegate na tekmah in podobno.
Olimpija ima malo svojih članov.
Za moje pojme je organizacijska oblika športnega društva danes preživeta. Na nek način članstvo v nekem klubu ne prinaša ničesar temu klubu pa tudi članstvo samim članom ne prinaša ničesar. Kdor je ljubitelj, bo pač prišel na štadion in kupil letno karto. Ko sem prej govoril o lastniškem preoblikovanju, je ideja tudi ta, da bi ob nakupu letne karte vsakdo dobil tudi eno delnico. To bi bili neko simbolično članstvo, ki pa bi obenem pomenilo tudi imeti lastniški delež v klubu in bi imelo neko materialno obliko: lahko to prodaš (če je to članstvo v obliki delnice), prejemaš dividende, vseskozi pa participiraš in pomagaš klubu.
Green Dragons?
Sodelovanje v dovolj zgledni obliki je potekalo še preden smo prišli mi poleg. Pogosto se sestanemo in takrat skušamo sodelovati bolj na marketinški način, v smislu, da jim omogočimo, da jim na štadionu ne bi bilo dolgčas, da svojo energijo usmerijo v to kako se navija, v sistem navijanja, interakcijo med igralci, publiko in napovedovalci na štadionu. Pri tem smo kar nekaj sredstev vložili v novo ozvočenje na štadionu. Ko bomo enkrat v evropskih tekmovanjih in bo na tekmi 20.000 gledalcev, je še kako pomembno, da imamo dobro organizirano navijaško skupino. Je pa seveda to vse povezano s sredstvi. Mi tudi za njih iščemo sponzorje, nekoga, ki bi jim omogočil potovanja na tekme, primerne navijaške rekvizite in podobno.
Trgovina na štadionu – kdaj?
Artikle na stojnici smo določili in stojnica bo postavljena že na prvi pomladanski tekmi (na tekmi s Koprom). Vprašanje je, v kolikšnem obsegu določiti artikle. Ne moremo si privoščiti, da ne bi imeli ekonomskega ozadja, da bi prodajali rekvizite in imeli izgubo, ni realno za pričakovati. Artikle, na primer majice s tiskom, je treba naročati v določeni količini, da stroški izdelave niso previsoki. Žal pa je dejstvo, da razen majic Prosinečkega drugih majic nismo sposobni prodati v več kot 100 komadih. Kljub temu bodo na stojnici različne zadeve, tudi v povezavi s sponzorjem Vego. Poleg te stojnice na štadionu razmišljamo tudi o prodajnih mestih drugod, torej izven štadiona. V BOF-u tak punkt že deluje, pogovarjamo pa se tudi s trgovinami športne opreme, da bi imele v svojih prostorih kotiček, namenjen samo Olimpiji. Tako bi lahko povečali število prodajanih artiklov in s tem naredili zadevo zanimivo kupcem.
Pravice za TV-prenose?
Prenosi so ena zelo boleča tema. (smeh) Mi smo letos poskrbeli za 10 ur televizijskega programa, dobili pa od tega nismo ničesar. Na koncu sezone naj bi dobili dva milijona tolarjev, ker se sredstva delijo po sorazmernem ključu med vse klube v Sloveniji, ampak to je smešno in to je ena izmed tem, s katero se bomo še resno ukvarjali v prihodnosti. Pri vseh evropskih klubih so TV-pravice eden izmed bistvenih virov financiranja kluba.
Pogodbe z igralci?
Politika je odvisna od primera do primera. Ko gre za mlade, perspektivne igralce, je namen skleniti čim daljšo pogodbo s čim večjo odškodnino, pri kateri bomo vztrajali. Že zaradi tega, da te fante ne begamo. Dostikrat jim pravim, pa tudi menedžerjem, naj v miru trenirajo. Mene moti, če 21-letni fantje že praktično vsak teden prestopajo v neke klube in se jim v glavah vrtijo neke strašne cifre. Želim, da dve leti o takih zadevah sploh ne razmišljajo. Ta čas naj delajo na sebi, na svoji kvaliteti, potem pa naj razmišljajo o ostalem. Že s tega vidika so 3 do 4-letne pogodbe nekak standard pri nas. Za mlade igralce. S starejšimi pa je dolžina pogodbe stvar dogovora. V Sloveniji obstaja neka zgornja meja, do katere si lahko privoščiš uveljavljenega, starejšega igralca in zato so vsi ti dogovori pri Olimpiji praktično nekaj posebnega. Pavlin nam je posojen, Prosinečki ima drug interes zakaj je v klubu, Rudonja ima spet nek poseben dogovor. Mi smo zadovoljni, da ti ljudje hočejo igrati pri Olimpiji in so pripravljeni za to tudi nekaj narediti – podpisati pogodbe, ki so konec koncev nekaj slabše kot kje drugje.
Odnos z SCT?
Ga ni. Nobenega. (smeh) Na žalost! Moje mnenje je, da nemara gospod Zidar misli, da smo prišli z namenom, da bi prevzeli vse, odrinili vse ostale od kluba in da bi ga … “raztrgali”. (smeh) Zelo dobro se zavedam, da je on naredil ogromno delo za Olimpijo v vseh teh letih. Zdaj sam vidim, kako je to delo mukotrpno in njemu bi pravzaprav morali tu za Bežigradom postaviti spomenik. Mi je pa žal, da se bolj ne angažira, ker imam občutek, da večina teh starih dolgov ne bi obstajala, če bi bil še vedno tu. To (upniki – op.) so ljudje, ki prihajajo zdaj na plano z nekimi dolgovi … glej, če pride Šoškić terjati dolgove za leto 1991, ga jaz vprašam, zakaj ni tega uredil leta 1992, 1993 ali pa 1994. Po eni strani so ti ljudje dobili krila, saj mislijo, da se mi zdaj kopamo v denarju, po drugi strani pa vedo, da tam v klubu ni več gospoda Zidarja, ki bi udaril po mizi in povedal naj ga “ne svirajo”, po domače povedano. Če bi se gospod Zidar le malo več angažiral, mislim, da bi to s skupnimi močmi lahko kmalu rešila in je seveda gospod Zidar zato vljudno vabljen in bomo samo veseli, če bo še kaj pomagal.
Reakcija NZS na našo vloženo tožbo pri sodišču je bila precej otročja. V smislu pravnih nesmislov v njihovem odgovoru sodišču.
Spor z NZS?
Kot pravice za TV-prenose, je tudi to ena zelo žalostna zgodba. (smeh) Veliko smo o njem že povedali, a po vseh nadaljnjih reakcijah se bo ta spor še razširil. Reakcija NZS na našo vloženo tožbo pri sodišču je bila precej otročja. V smislu pravnih nesmislov v njihovem odgovoru sodišču. Dejansko imamo neko groteskno stanje, da je na vseh ostalih instancah, ki so ugotavljala neko pravno nasledstvo – davkarija, banke in podobne, se pravi institucije, ki so mnogo bolj konservativne in nimajo nobenega drugega interesa – zadeva jasno razrešena v smislu, da NŠD ni bila naslednik SCT Olimpije in so bila zato vsa sredstva, ki bi lahko bila blokirana na teh inštitucijah, tudi sproščena. Edini, ki nas danes blokira in ne priznava tega stanja, je nogometna zveza. Smatramo, da gre po eni strani za željo po zadrževanju denarja na svojem računu, po drugi strani pa na neracionalen poizkus spodkopavanja novih trendov, ki so neizbežni in bodo slej ko prej odplaknili te gospode, ki še živijo v nekih starih časih, ki smo se jih povsod drugod že “rešili”.
Pozitivna in negativna presenečenja?
Lepo me je presenetila pozitivna energija ljudi, ki imajo radi nogomet. Presenetilo me je, da smo imeli povprečni obisk 3.500 ljudi na tekmo. Da so prihajali tudi, ko je deževalo, ko je bilo slabo vreme in mrzlo. Da so navijali, da so se veselili. Ta številka … v Ljubljani … za v bistvu neatraktivne nasprotnike … je nekaj neverjetnega. To je zame čisti čudež. Če bi mi imeli infrastrukturo (streho nad glavo) pa nasprotnike, recimo take kot jih ima košarka, bi mi imeli brez problema 20.000 ljudi na tekmi. To je gotovo daleč najbolj pozitivna stvar, ki se je zgodila. Negativna pa je prav gotovo vse s tem institucionalnim organiziranjem v Sloveniji, predvsem s strani nogometne zveze. Mene popolnoma šokira, da lahko obstaja neka organizacija, ki zelo dobro živi na račun dela drugih, pobira neskončna sredstva – vsi klubi pa životarijo. Preseneča me ta nepripravljenost na pomoč in pa nezavedanje, da smo skupaj v istem poslu. Zame osebno je velik problem tudi, če Korotan propade. Pokazali smo dobro voljo in Korotanu (in tudi Ljubljani) odložili plačila dolgov. Ker nimamo absolutno nobenega interesa, da bi klubi propadli. Ker jih potrebujemo! Ker hočemo z njimi igrati tekme! Na nivoju klubov se sposobni menedžerji zaletavamo v zid in ne moremo zbrati dovolj sredstev – nekdo, ki pa bi nam pri tem lahko pomagal, pa nas pri tem maksimalno ovira.
Kaj košarkar počne v nogometu?
Bila je pač možnost. (smeh) Ne, osnova je bila poslovna. Podjetnik zmerom zasluži iz neke razlike med tekočim in pričakovanim stanjem v parih letih. (smeh) Ocenil sem, da je v košarki ta razlika zelo majhna in da se še niža. Kar se budžeta tiče. So pa, hvala bogu, v košarki tekmovalni uspehi še vedno na visoki ravni.
Kaj, če Olimpija ne bo prvak?
Kakorkoli se sliši karikirano: če ne bomo prvaki, bo s finančnega stališča to celo dobro za nas. (smeh) Večina pogodb je sestavljenih stimulativno in v primeru, da smo prvaki, nas doletijo kar visoka plačila. (smeh) Še vedno bi rad, da smo v treh letih na pragu ali pa v Ligi prvakov. Raje vidim, da kako leto nismo državni prvaki, če bi to pomenilo, da bomo obdržali celotno moštvo in bi potem, še bolj kompaktni, naslednje leto osvojili naslov. Čeprav sam mislim, da bomo prvaki že letos.
Kontakti z možnimi okrepitvami?
Najprej smo se pogovorili z vsemi igralci, ki so že v klubu. Poleg tistih, ki so prišli, pa smo bili v kontaktu predvsem z menedžerji ne pa z igralci, tak je pač princip dela. Z Oblakom sva pregledala potrebe in v okviru tega iskala rešitve. Bilo je kar veliko pogovorov (čeprav spet ne toliko kot je pisalo v medijih), od katerih pa ne pride vedno do konkretnega rezultata. Najbolj so mi v spominu ostali pogovori z Vršičem iz murskosoboške Mure, pa z Lavričem iz splitskega Hajduka, kjer je bil problem ravno v teh “družinskih” menedžerjih (oziroma njihovih nerealnih zahtevah), ki mu delajo medvedjo uslugo, saj Lavrič v Hajduku ne igra. Pogovarjali smo se tudi z Durom, ki je zelo zanimiv ofenzivni zvezni igralec, največji problem pa je bila odškodnina Mariboru, čeprav je bila njegova in menedžerjeva velika želja, da zamenja klubsko sredino.
Priljubljeni tuji klub?
Dva. Milan in Arsenal. Letos sem bil že tudi na tekmi Arsenala in na tej tekmi sem zelo užival.
Pogled na nogomet?
V tem času, kar sem intenzivno poleg, se ni kaj prida spremenil. Kljub drugačnim govoricam sem o nogometu že nekaj vedel oziroma se mi je že nekaj “sanjalo” o njem (smeh), tako da se kaj bistvenega ni spremenilo. Nobenih velikih iluzij nismo imeli. Nogomet je najbolj organizirana in profesionalna športna igra na svetu. Meni je izziv, da kaj takega dosežem tudi v Sloveniji.
Na koncu moram vseeno opozoriti na to, da je potrebno rešiti ta spor z nogometno zvezo, in sicer na način, ki je edini možen. Drugače je možno, da tudi Olimpije ne bo več.
Boš kdaj dvignil roke in odšel?
Če ne bo nekih institucionalnih problemov, kot je ta z nogometno zvezo, je pač vse možno. Normalno je, da bomo oddelali to obdobje treh let tako, kot smo se dogovorili. Ne bom pa dvignil rok in čez noč odšel. Na vsak način bom organiziral zadeve tako, da bi tudi tisti, ki bodo morebiti prišli za menoj, normalno nadaljevali posel. Na koncu moram vseeno opozoriti na to, da je potrebno rešiti ta spor z nogometno zvezo, in sicer na način, ki je edini možen. Drugače je možno, da tudi Olimpije ne bo več. Je pa edina možna rešitev v tem, da se nam denar nakaže in da življenje teče naprej. Problem je v tem, da so tu prisotni neki povsem neracionalni vzgibi in da vsi govorijo o nekem sporu. Spora tu sploh ni, spor je nastal na umetni način, je skratka izmišljen, saj zanj ni nobenega razloga. Oni bi nakazali denar kot ga nakaže banka in kot nam davek izstavi davkarija in vsi ostali subjekti, ki so trčili na isti problem.
Se ti splača trošiti svoj čas in denar za Olimpijo?
Zaenkrat ne. (smeh) Upam, da se mi kdaj bo. (smeh)
Pogovarjal se je Boris Škraban
