Prvič objavljeno v reviji Tempo, 14. januarja 1981
Ljubljansko Olimpijo mučijo resne finančne težave. Nedavno so se najboljši igralci pripravljali na to, da zapustijo klub. Če ne bi bilo stanovanjskih problemov, bi bilo vse lahko rešljivo. Bo Crvena zvezda za svojega igralca plačala odškodnino?
Prvih nekaj dni po koncu jesenskega dela prvenstva se je zdelo, da bo Olimpijina ekipa razpadla. Kot da ni pravkar minila rekordna jesenska bera točk in da je, vsaj na videz, situacija urejena. Najboljši igralci so začeli javno izražati nezadovoljstvo in naštevati neizpolnjene obveze in dolgove. Čeprav je trener Vukašin Višnjevac ukazal: voljno in na dopust, nogometaši niso zapustili Ljubljane. Ko je ob koncu prvega tedna zimske nogometne pavze blagajnik izplačal vsakemu približno samo šestino dolga (premije), so bili profesionalci ogorčeni in so začeli dvomiti v finančne zmogljivosti kluba.
Imena nezadovoljnih in spisek neizpolnjenih obljub in obvez sta prišla na dan:
Mihajlo Petrović ni dobil stanovanja in se ne more dogovoriti o novi pogodbi. Branko Bošnjak je prav tako brez stanovanja, prisega da ne bo prišel na priprave, če do tedaj ne bo dobil ključev. Jasminu Hajduku niso kupili stanovanja v Zenici (ostal je brez stanovanja, ko je zapustil Čelik). Janezu Voljču in Draganu Ljiljaku nihče ne garantira, da bosta kmalu dobila stanovanja. Vili Ameršek bi moral podpisati četrto, Zdenko Iskra pa tretjo pogodbo z visokim denarnim bonusom, ki je ob tem v navadi. Ivan Budinčević je dobil poziv v JLA. Rezervna vratarja Vugdalić in Popović sta nezadovoljna s svojim statusom in želita prekinitev pogodbe.
V tem trenutku nikomur niso bile izplačane premije za zadnjih pet osvojenih točk in osebni dohodki za november.
Hitro našli denar
Javnost se je razburila, ljudje iz uprave so začutili, da se jim črno piše, znašli so se, pridobili denar, blagajnik je izplačal do zadnjega dinarja vse premije, hranarino in osebne dohodke. Opravljeni so bili pogovori glede stanovanj, dale so se nove obljube in postavljeni so bili novi roki. Uskladile so se višine izplačil za nove pogodbe, nasmehi so se vrnili na mračne obraze in profesionalni nogometaši so odšli na dopust. Za nekatere od njih bo dopust bolj trimčkanje, ker se zaradi bližine zimskega prestopnega roka vedno najde kdo, ki nudi več.
Čeprav se je v določenem trenutku vse to zdelo katastrofalno za Olimpijo, se zdaj zdi, da je zdaj aktualen ljudski pregovor: »Tresla se je gora, rodila se je miš.« Vili Ameršek in Zdenko Iskra bosta verjetno našla skupni jezik z matičnim klubom, Bošnjak naj bi dobil Rožičevo dvosobno stanovanje (obljubljeno mu je bilo trosobno), za stanovanje Jasmina Hajduka v Zenici se je že našla opcija, izpolnjene bodo tudi obljube Janezu Voljču in vsem ostalim, ki so pripravljeni sprejeti ponujene pogoje.
Le okoli Mihajla Petrovića je situacija še nejasna. Videti je, da je nanj roko položila Crvena zvezda in da bodo imeli rdeče-beli poleg Pižona, po dveh letih spet dva Petrovića v svoji ekipi. Olimpija se brani in bori kolikor je to možno, želi ga zadržati, toda kot je povedal Olimpijin v.d. direktorja Roland Vodušek, ima Crvena zvezda večje možnosti.
»Ni težava v tem, da ne bi izpolnili naših obveznosti do Mihajla Petrovića. On želi do polovice spomladanskega dela biti v svojem stanovanju in to ni težava. Ve se, kaj mu po pravilih pripada za podpis pogodbe.«
Petrović je zdaj vreden več
Najhuje za »zmajčke« je to, da obstaja interni dogovor s Crveno zvezdo: po dveh letih imajo Beograjčani pravico, da ga vrnejo v svoj klub. Če ga Crvena zvezda ne pokliče, bi lahko ostal v Olimpiji ali pa za odškodnino prestopil v drug klub.
»Se je Zvezda izjasnila? Ali v primeru njegove vrnitve med rdeče-bele nimate pravica do odškodnine?,« smo vprašali Voduška.
»Zvezdin direktor Dragan Džajić me je poklical po telefonu in opozoril na dogovor. Če vzamejo Mihajla Petrovića nazaj, smo seveda upravičeni do odškodnine. Olimpija je zanj plačala 230 tisoč dinarjev. Zdaj imamo pravico zahtevati več, ker je Mihajlo Petrović v Olimpijo prišel kot anonimen nogometaš, zdaj pa je reprezentant. Ampak ponavljam: naša želja je, da ostane v Ljubljani.«
»Slišali smo, da je Olimpija za Mihajla Petrovića prejela poziv v vojsko, ki pa mu bo vročen le, če zapusti klub.«
»To je navadna izmišljotina! Ne pada nam na pamet, da bi se tako poiugravali. Točno pa je, da v vojski še ni bil in da ga to nekega dne čaka.«
V zvezi z ugibanji okoli Mihajla Petrovića, je treba reči, da krožijo ulične zgodbice, da Zvezda ne bi vztrajala, da se vrne, če ne bi zanimanja pokazal Partizan. To naj bi bila znana metoda, ko nek klub noče dovoliti konkurentu, da bi se okrepil. Tem zgodbicam ni za verjeti, ker se je Mihajlo Petrović z igrami v Olimpiji zasluženo prebil do reprezentance.
Stanovanjsko vprašanje – največja težava
Olimpija že polnih 16 let igra v družbi najboljših. Še nikoli do sedaj Ljubljančani niso bili v tako absurdni situaciji. Kako razložiti dejstvo, da v času, ko ekipa dosega najboljše rezultate, v klubu vlada do zdaj največja finančna kriza? Nikoli do zdaj Olimpija še ni imela ob koncu prvega dela prvenstva 20 točk in nikoli do zdaj še ni toliko dolgovala. Pravilo, da ko gre glavni posel dobro, gre vse dobro, v tem primeru ne velja. Res je, da se dolgovi vlečejo še iz prejšnjih obdobij, toda dolgovati več kot staro milijardo je preveliko breme za katerikoli klub.
Nekoč je Olimpija nihala na prvenstveni tabeli, pravzaprav se je kot po nekakšnem nepisanem pravilu vsako drugo leto borila za obstanek v družbi najboljših. Tedaj je bilo dovolj denarja tudi za afere (Franetič) in za senzacionalne prestope (Bečejac). Olimpija je med nogometaši dobila sloves kluba, ki ne daje lažnih obljub in vsakega prvega v mesecu izplačuje vse do zadnjega dinarja. Zaradi tega je Olimpija v glavnem priljubljena med nogometaši in zato mnogi igralci zelo radi pridejo v Ljubljano. Ne moremo reči, da je Olimpija zaradi trenutnih kratkoročnih dolgov do igralcev spremenila obnašanje, toda dejstvo je, da klub ječi pod težo dolgov. Zakaj je tako smo želeli najprej vprašati Petra Žagarja, dolgoletnega funkcionarja kluba.
Reklame – boleče vprašanje
»Novi ekonomski pogoji veljajo za vse, tudi za profesionalni klub. Znano je, da mi še ne moremo živeti samo od prodanih vstopnic, vse težje pa je zaslužiti denar drugje,« pravi Žagar in nas napoti na Rolanda Voduška, ki pozna podatke o prihodkih in odhodkih kluba.
Znano je, da je Olimpija v letošnjem letu porabila skoraj tri milijarde starih dinarjev. Rekordni jesenski rezultati so prinesli rekorden zaslužek pri vstopnicah (šest milijonov dinarjev). Pomlad je bila v tem pogledu slabša, tako da se od izkupička s tekem ni nabrala niti polna stara milijarda dinarjev. Dotacije SIZ in zaslužek od športnih stav so ostali enaki (2.400.000 in 3.000.000). Do zastoja je prišlo pri dohodkih od reklam. Lansko leto se je nabrala milijarda in sto milijonov starih dinarjev, letos pa komaj 500 starih milijonov.
»Zaradi gospodarskih restrikcij podjetja vse manj vlagajo v reklamno propagando, ki jo mi nudimo,« razloži Vodušek.
»Ali je kakšna rešitev?«
Vremenske razmere v Ljubljani niso najugodnejše za nogomet, naši gledalci pa so razvajeni in želijo udobje.
»Moramo iskati nove vire dohodka. Razmišljamo o marketinški službi in nekaterih drugih dejavnostih (kioski, gostinske usluge…). Potrebujemo pokrite tribune na štadionu in prosto uporabo reflektorjev. Vremenske razmere v Ljubljani niso najugodnejše za nogomet, naši gledalci pa so razvajeni in želijo udobje. Dokler bo imel klub širšo podporo, ne bi smelo biti bojazni. Glejte, letos smo dosegli odlične rezultate v zelo slabih pogojih. Letos nam je šepala tudi administracija, tako da smo komaj sledili uspehom kluba na zelenem polju. Če bomo še vedno imeli širšo družbeno podporo, obstoj Olimpije ne bi smel biti ogrožen. Konec koncev Olimpija ni samo klub mesta Ljubljana, pač pa cele republike.«
»Kaj vas najbolj moti?«
»Nekdanje obljube. Prej so igralcem govorili: želimo točke, pa bo vsega dovolj. Ko so bile točke osvojene, so tisti, ki so obljubljali dvignili roke in pobegnili, pri tem pa pustili predsednika kluba, da v glavnem sam rešuje finančna vprašanja. Še sreča, da ga imamo, ker je najboljši predsednik kluba.«
Žalovanje za četrtim mestom
Škoda, da mnenja predsednika kluba, inženirja Ivana Zidarja, nismo mogli slišati. Nahaja se na službeni poti v inozemstvu, podpisati mora zelo pomembno pogodbo za svoje podjetje.
»Katere težave Olimpija iz finančnega vidika najtežje rešuje?«
»Če ne bi bilo stanovanjskega vprašanja, bi lahko klub vse ostalo nekako razrešil.«
Če govorimo o materialnih težavah, je normalno vprašati, kaj se v takšni situaciji načrtuje.
»Cilj vsakega kluba je čim boljša uvrstitev,« pravi Vodušek.
Spomnili smo Rolanda Voduška, da je imela Olimpija neke jeseni samo točko manj kot zdaj in da je v spomladanskem delu prvenstva igrala tako slabo, da je komaj obstala v ligi.
»Spomladi se moramo dokazati. Verjamem, da bo moštvo ostalo skupaj, iz vojske pa se vračata Elsner in Savović. Trener Vukašin Višnjevac dela dobro. Še naprej pričakujemo družbeni pomoč in pomoč nekoliko večjih podjetij.«
»Lahko zadržite tretje mesto?«
»Realni smo, vemo da so tudi boljše ekipe od naše in zato to ni naš cilj za vsako ceno. Škoda, da smo izgubili eno mesto v evropskih klubskih tekmovanjih. Če bi imel tudi letos naš četrtouvrščeni klub pravico do tekmovanja v pokalu UEFA, bi mogoče upali tudi na izlet na mednarodno sceno. Tako pa vsaka uvrstitev do 10. mesta izpolnjuje naš načrt.«
Ko smo končali pogovor z Rolandom Voduškom, je član uprave Drago Lukić v enem samem stavku zadel srž problema: »Olimpiji so v glavnem zaprti ventili, na katere je bila kod klub priklopljena.«
Verjetno res, ni pa nujno, da je to povsem točnmo.
Aleksa Protić
Iz srbščine prevedel Miha Zupan.
