Prvič objavljeno na nkolimpija.com, 24. avgusta 2001
Vsi se še dobro spominjamo, kako dolg je bil spisek želja ljubljanskega kluba glede okrepitev za novo nogometno sezono, potem ko je Olimpiji za las ušel naslov državnega prvaka v prejšnji. In menda nekje prav pri vrhu spiska je bilo zapisano ime Andreja Komaca, Novogoričana takrat še na začasnem delu pri Primorju iz Ajdovščine. Nekaj časa smo kibici že razmišljali o tem, da se nobena izmed želja ne bo uresničila in da se bo prestopno obdobje precej klavrno končalo, a se je po nekaj omahovanja Andrej le odločil priti v mesto ob Ljubljanici, za njim pa je prišlo v ekipo še nekaj zvenečih in kvalitetnih okrepitev.
Andrej je že na pripravljalnih tekmah pokazal, zakaj si ga je trener Petrović tako zelo želel pripeljati k Zmajem, z dobrimi igrami pa je nadaljeval potem tudi v državnem tekmovanju. Mogoče ima Andrej v sebi resda še kakšne skrite rezerve, ampak tudi ob ‘rezervirani’ igri je eden najpomembnejših členov ljubljanskega prvoligaša, ki skrbi za hitro igro na sredini igrišča (in da nasprotni vratarji trepetajo ob vsakem prostem strelu, ko se približa žogi), čeprav po letih še vedno konkurira za državno moštvo U-21.
Andrej, na tribuni smo si bili enotni, da si odlično odigral proti azerbajdžanski Shafi1 (intervju smo opravili pred povratno tekmo – op.), nismo pa se mogli zediniti, ali se pravilno reče Kómac ali Komâc?
“Pravilno je Kómac. In pravilno se sklanja ‘Kómaca’, ne ‘Komca’. Podaja Komaca… To nepravilno sklanjajo celo primorski novinarji.”
1Olimpija je v predkrogu pokala UEFA 9. avgusta 2001 za Bežigradom premagala Shafo iz Bakuja s 4:0. Komac je dal prvi gol. (Opomba: MZ)
Od kod si doma in kje si začel igrati nogomet?
“Doma sem prav iz Nove Gorice. Moj prvi klub je bil Vodice iz Šempasa, ki trenutno igra v primorski ligi. Moj oče je bil trener, prav zaradi mene se je nekako tudi začel ukvarjati s tem in tako sem tri leta, kot mlajši in starejši pionir igral tam. Od tam me je pot vodila v Novo Gorico, kjer sem igral v prvi kadetski in mladinski ligi. Kot mladinec sem pod trenerjem Katancem igral pol leta tudi za člansko ekipo, vendar v tistem času nisem podpisal profesionalne pogodbe. To je prišlo šele s Primorjem. V Ajdovščini sem odigral dve sezoni.”
Katere dosedanje trenerje bi posebej izpostavil?
“Trener, ki je vsekakor imel odločilno vlogo v moji karieri, je bil Srečko Katanec. Pri Gorici je iz mladincev uvrstil tri igralce v člansko ekipo: Kokota, Uršiča, ki zdaj ne igra več, in mene. Drugi, ki ga moram izpostaviti, pa je Mihajlo Petrović. Velja pa omeniti tudi dva trenerja iz mlajših kategorij: prvi je moj oče, drugi pa Branko Klajnšček.”
Si imel nogometnega vzornika?
“V mladosti mi je bil zelo všeč Romario. Danes pa mi je najbolj všeč Ronaldo. Imam ga celo za najboljšega nogometaša vseh časov – seveda, tudi zato, ker starejših legend ne poznam tako dobro.”
Si se ukvarjal še s kakšnim drugim športom?
“V novogoriškem klubu sem igral namizni tenis, vendar nimam za sabo nobene uradne tekme. Potem sem prešel v nogomet. Še danes rad grem za zeleno mizo.”
Tudi s soigralci Olimpije? Nekateri reprezentanti Slovenije so na Nizozemskem zelo radi nabijali belo žogico …
“Premalo časa je za to. Morda pa kdaj ob kakšni priložnosti tudi z njimi!”
Tonči Žlogar študira pravo, počneš kaj podobnega tudi ti?
“Tudi jaz študiram pravo. (smeh) Končal sem štiriletno kmetijsko šolo v Novi Gorici – v konkurenci gimnazije ter tehniškega centra se mi je to zdelo najbolj zanimivo. Po srednji šoli sem bil že tako ‘v nogometu’, da o študiju niti nisem resno razmišljal. Odslužil sem vojsko, študij pa … nikoli ne veš. Študij na ‘DIF’-u mi je vsekakor tiha želja. Bomo videli.”
Igral si že za Gorico, igral si za Primorje. Kateri od obeh primorskih klubov ti je bolj, reciva, simpatičen?
“Srce je še zmeraj goriško. Tam sem ‘dal skozi’ mladinsko šolo. Toda odločilni napredek sem naredil v Ajdovščini. Torej sta mi simpatična oba primorska kluba.”
Maja letos, nekaj krogov pred koncem, se je zdelo, da je Primorje lahko celo prvak. Premagali ste Maribor in Olimpijo, osvajali skoraj vse točke in ‘šanki’ so že zelo glasno razmišljali, da gre lahko naslov celo v Ajdovščino. Kako ste to doživljali vi, ekipa Primorja?
“Pred začetkom spomladanskega dela smo mislili, da se bomo borili za obstanek v ligi. Pozneje smo resno računali na nastop v Evropi, na naslov prvaka pa nikoli. Jasno, če bi se stvari maksimalno odvile … nič lepšega, ampak nihče ni resno razmišljal o tem. Nobene evforije ni bilo.”
Lani ste premagali Maribor s 4:02, kar je najvišji poraz Maribora v slovenski nogometni ligi. Kakšni so bili takrat občutki?
“V tisti tekmi nisem igral zaradi poškodbe. Ne vem, če veste, ampak na primorskem derbiju sem v dvoboju s Tončijem Žlogarjem staknil poškodbo zob. Trije zobje so bili zamaknjeni, zaradi česar sem moral počivati dva meseca. Tako sem tekmo gledal s tribune. Kaj naj rečem? Mariboru dati štiri gole … Bilo je super, čeprav nisem bil na igrišču. Težko je gledati tekme s tribune. To še posebej velja za tiste tekme, ki se ‘lomijo’. Tako mi je bilo na primer težje od te z Mariborom gledati tekmo s Taborom, ko je bilo 0:0.”
2V 13. krogu sezone 2000/01, 22. oktobra 2000, je Primorje v Ajdovščini zmagalo z golom Simona Gregoriča in hat-trickom Vanje Starčevića. (Opomba: MZ)
Je realno možno 4:0 proti Mariboru ponoviti z letošnjo ekipo?
“(smeh) Da je realno možno? V nogometu lahko vsak premaga vsakega s 4:0. Torej je možno. Kakor je tudi možno, da oni premagajo nas s 4:0. Upam, da se bo uresničila vsaj ena četrtina teh naših 4:0! (smeh)”3
3V sezoni 2001/02 je 12 ekip igralo po trikrožnem sistemu. Olimpija je izgubila vse tri tekme proti Mariboru (2:3, 0:1, 0:5). Na prvi tekmi v Ljudskem vrtu je dal Komac gol.(Opomba: MZ)
V Ljubljani si že nekaj časa. Kako si se privadil na prestolnico? Govori se, da se voziš sem …
“Ne, tu imam stanovanje, domov hodim le priložnostno. Ljubljano čedalje bolje spoznavam in se mi kot mesto dopade. Z igralci smo se dobro ujeli, z nekaterimi sem se poznal že prej – skratka, tu se dobro počutim!”
S kom od igralcev se največ družiš v prostem času?
“Tisti, ki nimamo družin, smo skupaj tudi v prostem času. Mlajša generacija torej. Po treningu zavijemo na pijačo k Moneju (v Bežigrajskem dvoru – op.), včasih se nas da videti tudi v Gaju na Dunajski ali v bližnji Munishijevi restavraciji.”
Katero igralno mesto ti najbolj ustreza?
“Mesto desnega zveznega igralca mi je najljubše, mislim, da tu lahko pokažem največ. Lahko pa bi igral tudi ‘polšpica’, po možnosti na desni strani.”
Standardno vprašanje: kaj je tvoja največja prednost?
“Hitrost. Kaj več bi pa težko rekel, moram še ugotoviti! Od slabosti pa – jasno, ena je pomanjkanje izkušenj.”
Zdi se nam, da so tudi prosti streli tvoj adut. Jih posebej treniraš?
“V mladih letih sem jih in to kar precej. Dostikrat sem sam stopil do žoge in ‘nabijal’. Mislim, da sem se jih dobro naučil, sedaj je treba pridobljeno tehniko piliti.”
Se ti zdi, da je v Ajdovščini ali Novi Gorici večje zanimanje za nogomet kot v Ljubljani?
“Ajdovščina na primer je majhen kraj, z okolico ima 10.000 ljudi in če jih tisoč pride na tekmo, je to velik delež. Zato se mi je dejansko tam večkrat zgodilo, da so me spoznali na ulici, me ogovorili. Sicer pa se mi zdi, da je tudi Ljubljana nogometno mesto. Reprezentančne tekme so dobro obiskane, vlada evforija, ljudje se spoznajo na nogomet. Zakaj ne hodijo na klubske tekme, ne vem. Morda se bo sčasoma tudi to dvignilo na višji nivo. Mogoče z novim štadionom.”
Moram omeniti, da je v Ajdovščini na tribuni nekaj posameznikov, ki so … nemogoči.
Kaj pa pritisk na igralce, je za Bežigradom večji kot v Ajdovščini? Ljubljanska publika zna biti zelo kritična.
“Zagotovo. Ljubljana je metropola, pričakovanja do igralcev so velika. Vendar pa je sam pritisk med igro tu manjši, saj je med igriščem in tribuno atletska steza, pa tudi igrišče je malce večje. Opazke s tribun torej igralec manj sliši; v Ajdovščini je tribuna dva metra od avt-linije. Sicer pa je publika gotovo bolj kritična, pri čemer pa moram omeniti, da je v Ajdovščini na tribuni nekaj posameznikov, ki so … nemogoči.”
Ljubljansko občinstvo je vzelo v precep Gorana Jolića. Kako on reagira na kritike s tribun?
“Ja, tudi sam sem med tekmo to opazil. Ne vem, s čim si je to zaslužil, vendar kritike dobro prenaša. Njegova morala je visoka, normalno dela na treningih in prepričan sem, da bo še pokazal, kaj zna. Želim mu, da bi odločil kakšno tekmo in to čim prej, da bi ga občinstvo spet vzelo za svojega.”
Pa primerjajva Bežigrad in Ajdovščino še po igralni površini …
“Ne vidim nobene razlike. Za Bežigradom je zaradi reprezentance nekaj več tekem, obraba je torej malo večja, ampak priprava obeh igrišč je odlična. Je pa bežigrajski travnik nekoliko večji. Ko je na tekmi treba veliko preteči, to hitro opaziš.”
V premoru pred novim prvenstvom si se nagibal k zamenjavi okolja, v igri je bila tudi tujina. Kako, da si pristal v Olimpiji?
“Pogodba s Primorjem je potekla. Imel sem možnost angažmaja pri nemškem drugoligašu. Ponujali so mi amatersko pogodbo: igral bi v tretji ali četrti ligi, oni bi me opazovali in morda kasneje sprejeli v svojo ekipo. Po premisleku sem se odločil, da bom vseeno raje vsaj še eno leto igral v Sloveniji.”
Verjetno je imel določeno vlogo pri tem tudi Mihajlo Petrović?
“Tako je. V Primorju smo dobro sodelovali.”
Pogodba s Primorjem je potekla, torej ajdovski klub ni dobil odškodnine?
“Jo je dobil. Pri nas ne velja Bosmanovo pravilo. Klub dobi odškodnino, čeprav je igralcu potekla pogodba. V Evropski uniji4 je od primera nekdanjega igralca Jeana-Marca Bosmana drugače: če je pogodba potekla, odškodnine ni. Prav zato se v Evropi sklepajo daljše pogodbe kakor pri nas.”
4Slovenija je postala članica EU 1.5.2004. (Opomba: MZ)
‘Teža’ tvoje pogodbe je pa najbrž skrivnost?
“Ja. Ko bodo začeli vsi igralci govoriti o tem, bom tudi jaz! (smeh)”
Do kdaj imaš pogodbo s klubom?
“Podpisal sem za eno leto. Vedno se da pogodbo podaljšati, če je za to interes na obeh straneh.”
Tvoj soigralec v Primorju je bil dve leti starejši Vanja Starčević …
“Ima kvalitete, ki jih ima malo igralcev v Sloveniji. Ima neverjeten občutek za igro, za žogo. Zna sam odločiti tekmo. Zabaven človek, skrbi za moralo v slačilnici. Po mojem mnenju dobi v Mariboru premalo priložnosti.”
Ko smo že ‘na Štajerskem’, kako komentiraš evropski dvoboj Maribora in Glasgow Rangers?
“Izgubiti 0:3 z Glasgowom ni katastrofa. Neupravičeno je pričakovati od Maribora rezultate, kakršne je dosegal pred dvema letoma. Tak dvoboj lahko izgubiš z 0:3 ali pa presenetiš in zmagaš. Škoda, da jim to ni uspelo, ampak ni pa razočaranje.”
Kaj napoveduješ Olimpiji v Evropi?
“Upam, da bomo izločili Shafo. Na prvi tekmi smo si ustvarili dober rezultat in upam, da bomo šli v prvi krog. O Azerbajdžancih sem se pogovarjal s svojim prijateljem Kokotom iz Gorice. Razmere tam so posebne. Hotel, kjer so bivali letos, je bil precej slabši od lanskega, ki je bil odličen. Travnata površina je grozna, ampak mi bomo baje igrali na otvoritvi novega štadiona.”
V prvem krogu lahko dobite Milan, Valencio, Kaiserslautern… Kaj lahko opravite proti vrhunski ekipi?
“Doma bi moral biti cilj ostati neporaženi. Se zapreti in čakati na protinapade. V gosteh … pred polnim štadionom … bi bilo težko upati na kaj takega.”
Pa misliš, da je igra Olimpije taka, da je z njo realno pričakovati solidno predstavo v pravem evropskem dvoboju?
“Ja, igra je že boljša, kot je bila. Igralci smo se spoznali, se uigrali. Nekaj časa do prvega kroga še je, upam, da bomo takrat še boljši in da bomo res naredili nek rezultat.”
Če bi doma izgubili 0:3, ne bi bila katastrofa?
“Ne bi bila, ma … Če pride Milan, ne bomo izgubili 0:3!”5
5Olimpija je zlahka preskočila Shafo, potem pa v prvem krogu ni dobila posebej zvenečega imena. Izločil jo je danski Brondby, ki je zmagal za Bežigradom s 4:2, na Danskem pa je bilo 0:0. (Opomba: MZ)
So pa treningi s Petrovićem v Olimpiji malce bolj intenzivni kakor v Primorju.
Vas bomo prijeli za besedo! (smeh) Trenirala sta te dva zanimiva trenerja, Srečko Katanec in Mihajlo Petrović. Kako bi ju primerjal?
“Oba podobno gradita igro: napadalno, všečno za oči. Oba sta tudi dobra ‘psihologa’. Sicer pa je tako, da se tudi trenerji z leti učijo in napredujejo, ne samo igralci. Pri Petroviću se mi zdi, da je zdaj več poudarka na obrambni igri kot nekoč. Ne v tem smislu, da bi on zagovarjal bolj obrambno taktiko, ampak predvsem tako, da bolj pilimo prvine obrambne igre. Kar je tudi potrebno, da nas vsaj za Bežigradom tekmeci ne bodo več presenečali kot v prvih dveh tekmah. So pa treningi s Petrovićem v Olimpiji malce bolj intenzivni kakor v Primorju.”
Katerim elementom igre posveča Mihajlo Petrović več pozornosti od drugih trenerjev?
“Ne vem, če boste razumeli: en tak element je ‘igra iz drugega plana’. Gre za to, da narediš višek igralcev tako, da se igralci vključujejo iz ozadja. Na primer, dva zvezna igralca se lahko vključita v napad.”
Kaj pričakuješ od sezone 2001/2002?
“Nimam pričakovanj, zaenkrat imam želje. Da bi se Olimpija uvrstila čim višje na lestvici, tik pod vrhom. Glede moje kariere je želja nekaj golov več kakor lani ter seveda dobre igre in igralsko napredovanje.”
Po tej sezoni? Tujina?
“Igranje v tujini je seveda želja, a s tem se ne obremenjujem. Zdaj me zanimajo samo dobre igre v Olimpiji.”
Pa vendar, reciva, da je tu zlata ribica, ki ti ponudi igranje v katerikoli državi. Katero bi izbral?
“Če bi res lahko izbiral, bi izbral Španijo.”
In Rivalda za soigralca?
“Kdo ne bi!”
Pogovarjal se je Matevž Zgaga
