Nihad Pejković – Kapetan, vratar, legenda

Prvič objavljeno na nkolimpija.com spomladi 2001

Nihad, kakšna je tvoja ocena jesenske sezone? Govoriva o pokalu, prvenstvu in Evropi.

»Rekel bi, da je bil jesenski del rezultatsko odličen. Če bi nam kdo pred prvenstvom dejal, da bomo pozimi na prvem mestu, v polfinalu pokala in da bomo imeli za sabo štiri odlične tekme v pokalu UEFA, bi ga imel za norega. Moja ocena je, da je bila res uspešna polsezona in samo upam, da bo tudi ob koncu leta tako.«

Pokal UEFA?

»Štiri tekme, od tega dve z Moldavci, ki so neka ‘čudna’ ekipa – pri teh ‘Rusih’ nikoli ne veš, pri čem si – predvsem pa je bila tu tista tekma z Espanyolom, ko so upam vsaj gledalci res uživali, ko smo v Ljubljani premagali renomiranega nasprotnika. Za tekmo v Barceloni pa itak vemo, da je bila bolj vaterpolo kot nogomet, igralne razmere so bile zadnje pol ure nemogoče.«

Bi bil brez ‘vaterpola’ rezultat ugodnejši?

»Nikoli se ne ve. Morda bi ‘kasirali’ petico, morda bi enega zabili.«

Mislimo, da so bili zreli za enega …

»Nikoli ne moreš reči, ali so nasprotniki zreli za gol ali ne. Nikoli ne veš, kako se bo tekma obrnila.«

Imeli smo občutek, da se je Espanyol pomaknil nazaj, da je Olimpija v času, ko so postajale razmere nemogoče, prevzemala iniciativo …

»Ah, prevzela iniciativo … To je težko reči. Espanyol pred tekmo z nami ni dobil več tekem zapored. In ko se enkrat v ekipo zavleče nek strah, da čutiš, da vedno, ko se odpreš, dobiš gol, takrat podzavestno najbrž res po tem, ko enkrat gol daš, nekoliko zapreš igro.«

Espanyol je imel dva igralca v olimpijski reprezentanci …

»Srednji napadalec Tamudo je res hiter … Toda kakor sem se sam pogovarjal z ljudmi, ki poznajo španski nogomet, je osrednji problem Espanyola ta, da napadalci ne znajo zadeti. Niso slaba ekipa, a gola ne dajo. In poglej na lestvico španske lige … Ne vem, koliko golov je doslej dal Espanyol, mislim pa, da čez 20 ne. In ko ima ekipa problem z realizacijo, potem je razumljivo, da se po vodstvu z 2:0 ‘uprpijo’ in se nekoliko zaprejo.«

V prvenstvu je Olimpija fantastično začela, potem pa nekoliko padla.

»V Olimpiji je celotno breme nosilo 13 igralcev. Ritem je bil zelo naporen. Sreda, nedelja, sreda, nedelja … Evropa, prvenstvo, pokal. Pogosto pride proti koncu prvenstva do nekakega padca, če je tako skromen kader nosil take napore. Ne moreš več.«

‘Fizika’ (telesna pripravljenost ) torej?

»Fizika, fizika. Fizično ne zdržiš.«

Preslabo pripravljeni igralci torej?

»Ne, ne … Morda slabše, ne pa preslabo. Sicer pa je trener imel neko svojo vizijo, poskusil na dveh, treh tekmah tudi napraviti določene menjave, ki pa se niso obnesle.«

Prašnikar se nam zdi v tem pogledu malo ‘konservativen’.

»Izbere si določene igralce. Če jih ima petnajst, jih ima petnajst, če jih je manj, jih bo manj. Tako je Olimpija imela svojih petindvajset igralcev, igralo pa jih je enajst ali trinajst. K temu pa morava zdaj dodati, da smo na koncu že imeli podzavestno v glavi, da smo prvi … in tako se moštvo malce ‘opusti’, pa če to želi ali ne.«

Mnenja smo, da je celo bolje, da je prednost le dve točki.

»Je bolje. Če bi bila prednost večja, bi bila zdaj že ‘veselica’. Tako pa vemo, da moramo delati, vemo, da nam dihajo za ovratnik. Nekaj smo že naredili, a najtežji del naloge je še pred nami.«

Je kakšna logična razlaga, da je bila Olimpija doma razen proti Kopru vedno superiorna, v gosteh pa skoraj vedno v defenzivi? Je to taktika?

»To ni čisto res. Kjerkoli igramo, taktika je enaka. Trenerjevi napotki so isti. Mi igramo s tremi ‘špici’ povsod, dva ‘špica’ in en ‘polšpic’. Sistem je vedno enak. Je pa nekaj drugega, kar je težko enostavno pojasniti. Mnogo igralcev v SNL je mladih, še brez veliko izkušenj. In ko igraš doma, za Bežigradom, imajo oni ‘rešpekt’ do tebe. Ko igraš ti drugje, pa je veliko stvari, ki so drugačne, včasih čudne. Prideš na Korotan in vidiš njihovo igrišče. Tam so igralne razmere čisto nemogoče. Tam se igrati preprosto ne da. In take stvari potem ‘zmedejo’ na primer Cimeta in Rakovića, igralca, ki nista vajena razmer slovenske lige. To niso izgovori, to je realnost. Problem torej ni v drugačni taktiki za gostovanja. Moram pa reči, da bi sam morda res igral s to ekipo na gostovanjih bolj zaprto. Imamo dva igralca, Cimeta in Rako, ki lahko vedno pobegneta komurkoli. Tako je bilo z Mariborom (v pokalu): najprej smo se branili, nasprotnik je v prvih petnajstih minutah imel nekaj priložnosti, jih zapravil, potem pa smo mi dali prvega, drugega, tretjega in adijo! Morda torej mi igramo celo malo preveč odprto. Recept za poraz je bil – dobimo gol, odpremo se še bolj, nasprotnik nas ‘lovi’ v protinapadih, dobimo še kak gol in potem se zgodi varianta Celje, Korotan ali katera druga.«

0:5 v Gorici?

»Taka tekma se zgodi enkrat na 100 let – njim gre vse, tebi pa nič.«

Od kod tako velika razlika med spomladansko in jesensko Olimpijo? Je to prispevek Bojana Prašnikarja?

»Gotovo je, da je Bojan Prašnikar v klub vnesel neko pozitivno energijo, ki se je potem širila na vse ravni. Na direktorja, na vse zaposlene … in seveda igralci to čutijo. Kako je bilo prej, vemo: nihče se ni brigal za nikogar, nihče se z nikomer ni pogovarjal, nikomur se ni dalo verjeti, denarja ni bilo, popolna anemija. In ko je prišel Prale, se je to povsem spremenilo.«

Kakšen je odnos trener-igralci? Se na primer vi med seboj vikate ali tikate?

»Vikamo. V nogometu ni demokracije! Hierarhija obstaja. Prvi je predsednik kluba, potem je tu direktor … Kar pa se ekipe tiče, pa se ve: šef je trener. Seveda pa on ni nek diktator, vsakdo gre lahko pred treningom ali po njem do njega, kaj vpraša, pripomni, pove svoje mnenje. Ve se, do katere mere se to sme. In ve se, da na koncu on odloča, kako bo.«

Kakšni pa so odnosi v moštvu?

»Ni panike. Sicer pa nimamo igralca, ki bi izstopal. No, seveda je tu Cimirotić in še nekateri, ampak kar hočem reči, to niso ljudje, ki bi želeli drugačen tretma od ostalih, ki bi želeli reči ‘jaz sem najboljši’ in da jim to vsi priznajo. Zdaj je klapa odlična in mislim, da je s te plati vse v redu. Jasno, to ne pomeni, da nikoli ni čisto nobenih konfliktov, vendar je to povsem normalna stvar v vsaki ekipi na svetu.«

So rezervni igralci nezadovoljni nad svojim položajem? Kmetec, Grabić, Starič?

»Velika razlika je, kako ti svoje nezadovoljstvo kažeš. Če te motivira k tršemu delu, je to dobro. Če pa začneš okoli govoriti čez druge, pa ni. V športu je tako, da ponavadi ekipa to hitro začuti in takega igralca dokončno izloči – govorim na splošno. Sicer pa nihče ni srečen, ko sedi na klopi. Bomo videli, kako bo spomladi. Mislim, da je tekem dovolj, da bo vsakdo dobil svojo priložnost za dokazovanje.«

Štirje novinci?

»Karo (Karapetrovića) in Joleta (Jolića) že poznamo, vemo, kaj lahko pričakujemo od njiju. Zlasti Jolić je vsekakor okrepitev za moštvo, konec koncev ima razmeroma veliko izkušenj. Kržišnik in Kapić sta igralca, pri katerih je možno vse – lahko se odlično znajdeta in napredujeta, ali pa se utopita v povprečju. Jamine in Radonjića pa še nisem videl igrati. V Zrečah smo bolj tekli kot karkoli drugega, bomo videli v Ankaranu!«

Je kdo od novincev znan kot izraziti ‘tehničar’?

»Desetih ‘mojstrov’ v ekipi ne more imeti nihče. V vsaki ekipi na svetu se ve, kdo je tisti, ki v tem pogledu odstopa. Pri nas so to Cime, Raković, morda še tretji ‘polšpic’. Ostali garajo zanje. Tega se mora ekipa zavedati. Desetih Cimetov ne moreš imeti, težko bi z njimi dobil eno samo tekmo!«

Morda sem jaz drugačen tip človeka kot ti direktorji in gospodarstveniki, toda njihovo delo se mi zdi nekako čudno. Vsi pravijo ‘ja, bi’, ampak vse zelo previdno in naokoli.

Kako se odvija delo upravnega odbora, katerega član si? Se stvari premikajo na bolje?

»Hm … Morda sem jaz drugačen tip človeka kot ti direktorji in gospodarstveniki, toda njihovo delo se mi zdi nekako čudno. Vsi pravijo ‘ja, bi’, ampak vse zelo previdno in naokoli. Nihče ne upa nič reči z gotovostjo, nikoli ne veš, kaj si v resnici mislijo. Moja vloga pri vsej stvari je drugačna kot njihova, čeprav imamo formalno enak položaj. Moja vloga je, da igralcem naslednji dan povem, ali denar je ali ga ni – ne pa, da se ukvarjam s statutom kluba in podobnimi problemi, s katerimi si dajejo opravka ostali člani odbora.«

Se direktor in predsednik udeležujeta sej?

»Ja, zlasti Gavez. Vedeti pa morava, da je njegovo delo zoprno, zelo zoprno. V bistvu zbira denar. Daleč smo namreč še od tega, da bi denar bil zagotovljen. Gavez tako kliče tega, onega direktorja, eden mu obljubi denar in to jutri. Gavez to sporoči igralcem, potem pa naslednji dan podjetje denarja ne nakaže in tako brez ostanemo tudi mi. To so zoprne stvari!«

Mesto Ljubljana?

»Pri njih še toliko bolj velja, da mnogi ne razumemo, kaj v resnici želijo. Ali želijo vrhunski nogomet ali ne? Ali želijo štadion ali ne? Naj povedo! Naj povejo: ‘naša opredelitev je, da mesto Ljubljana ne rabi vrhunskega nogometnega kluba, ampak bomo imeli košarko, ker je cenejša.’ Naj se izjasnijo, naj se ne sprenevedajo! Ali pa je razlog v tem, da je nogomet ‘balkanski šport’? Kar pa vemo, koliko je res. Poglejva po Evropi, poglejva, kaj je daleč največji posel v športu … V košarki na primer zaslužkov za lastnike klubov ni. V nogometu pa so ogromni.«

Nazaj k bolj športnim temam. Kaj pričakuješ od nadaljevanja prvenstva?

»Smo v bitki za oba naslova. Želim si, da bi bili do konca ‘v igri’. Če bi uspeli vrniti naslov prvaka v Ljubljano, potem res ne vem, kaj vse bi se še moralo zgoditi, da bi se stvari v nogometu v Ljubljani stabilizirale.«

Naslov, športni uspeh torej, je največji razlog, da zagrizeno trenirate?

»Seveda, seveda. Jaz imam 32 let in sem že marsikaj doživel, toda recimo za mlade igralce res ni večjega motiva kot to, da si prvi. Če si prvi, te pridejo gledat menedžerji, če te pridejo gledat menedžerji, se lahko dobro prodaš … Če nočeš delat, ne boš prvi, če ne boš prvi, te ne bojo prišli gledat menedžerji. In naši mladi igralci imajo v glavi natančno to. Vedo, da v Olimpiji ne bodo obogateli, vedo pa tudi, kako se da zaslužiti.«

Če bo Olimpija prvak, so tu kvalifikacije za ligo prvakov, vemo pa, da mnogim potečejo pogodbe.

»Predkvalifikacije se igrajo, ko drugje s prvenstvi niti še ne začnejo. Možno je, da igralec najprej nastopi v predkvalifikacijah za en klub in se v primeru neuspeha še vedno proda naprej pred začetkom sezone v najmočnejših ligah. Prepričan sem, da bomo v primeru uvrstitve v predkvalifikacije zaigrali v najmočnejši zasedbi. Upam, da tudi s Cimirotićem.«

Kdo je najresnejši tekmec za naslov?

»Definitivno Maribor. Nihče drug.«

Gorica?

»Ne. Gorica je neka čudna ekipa. Edini tekmec je Maribor. Oni imajo denar, kupili so nekaj pravih igralcev. Mislijo, da nas bodo premagali 1. aprila v Ljubljani. Jaz mislim, da jim ne bo lahko. So pod večjim pritiskom kot mi.«

Toda vijolice bojda cvetijo spomladi …

»Ja, ampak če jih pohodiš, ne cvetijo več. Če jih ‘zamrznemo’ v četrtem krogu, ne bodo več nič cvetele! (smeh) Psihična obremenitev je zanje dosti hujša kot za nas. Če se jim denimo zgodi, da izgubijo eno, dve pomembni tekmi zapored, bo prišlo do problemov pri njih. Njihova ekipa je dvakrat dražja od naše, igralcev je veliko, in če kje, je tam možno govoriti o nezadovoljstvu zaradi neigranja …«

Od kje je Nihad Pejković prišel v Olimpijo?

»Jaz sem rojen tu v Ljubljani. Od drugega razreda osnovne šole sem igral pri Slovanu. Z devetnajstimi leti sem se znašel pri Olimpiji. Zaradi nesporazumov s trenerjem Prašnikarjem, šlo je pač zato, da sem sedel na klopi, sem pred leti hotel zapustiti klub, vendar se je končalo tako, da sem bil samo posojen Kočevju za šest mesecev. Potem sem se vrnil v Olimpijo.«

Dragonsi te kličejo Pejo-Legenda. Imaš občutek, da si legenda? Ali je v Ljubljani legenda nogometnega kluba prepoznavna oseba?

»Ljudje, ki spremljajo tekme … seveda me poznajo. Da pa bi me kdo ustavil na ulici in rekel, ‘bravo, dobro si branil včeraj’ ali kaj podobnega, to se pa zgodi zelo redko. Pri nas niti v športu na splošno niti v nogometu ni tako, da bi nek prepoznaven igralec rabil telesne stražarje. Slovenci nasploh nismo narod, ki bi se tako loteval športnikov. Nekaj čisto drugega je na primer v Italiji, ljudje se bodo zaletavali v zvezdnike, želeli avtogram za vsako ceno, pri nas pa tisti, ki igralca prepozna, pač opazi, pogleda in gre naprej.«

Motivirat se moraš že pred tekmo, ne glede na to, koliko gledalcev bo. Drugače pa so prazne tribune vsaj v večjih mestih kroničen problem vseh slovenskih lig, ne samo nogometne.

Kako te motivirajo polne tribune?

»Hm … Zmeraj je lepše igrati pred polnimi tribunami. Sicer je pa z motivacijo tako: če čakaš na polne tribune, da dobiš motiv, potem to ni to. Motivirat se moraš že pred tekmo, ne glede na to, koliko gledalcev bo. Drugače pa so prazne tribune vsaj v večjih mestih kroničen problem vseh slovenskih lig, ne samo nogometne. Reprezentančne tekme so nekaj posebnega, ampak na tekme slovenskega nogometnega prvenstva zlepa ne bo prišlo 9.000 ljudi. Pa saj jih niti ne bi bilo toliko treba. Naj jih pride 5.000, naj jih pride 3.000. Pa jih v Ljubljani s 300.000 prebivalci ne pride niti toliko! Tako pač je, zakaj, ne vem. Nogomet, ki se igra, ni tako slab.«

Bi kaj pripomogel nov štadion?

»Definitivno. Štadion je v Ljubljani največji problem. Če bi ga rešili, si upam trditi, da bi bil povprečen obisk vsaj dvakrat večji. Koliko je ljudi, ki bi prišli gledat tekmo vedoč, da jih bo pral dež, da bodo zmrzovali? Veliko ne. Še ena težava je, da ni nobene dodatne ponudbe. Na današnjem Bežigradu niti na pijačo ni mogoče! Spomnim se, ko sem kot otrok hodil na tekme, je bilo že samo v gostilni ‘Pri Jovotu’ nekaj sto ljudi. To je nekaj čisto drugega. Ljudje so tja hodili tudi med tednom, ko ni bilo tekem, in Bežigrad je bil nekakšno zbirališče določenega kroga ljudi. Mnogi so zaradi tega hodili na tekme, in obratno. Danes nimaš nič. Na štadionu se ne more zbirat nihče, čeprav je skoraj v centru mesta. V centru mesta! Tu bi lahko bili lokali, trgovine … razlogi, da bi ljudje prihajali.«

Ali je kakšno igrišče v Sloveniji, kjer nerad nastopaš?

»Korotan, zaradi igrišča. Tam je res ‘glupo’ igrat. Prideš tja, v tisto luknjo, ki je enaka že deset let, kot da bi vanjo padel meteorit. Na slabem igrišču ne maram igrati. Pravzaprav ne mara nihče, predvsem zaradi večje nevarnosti poškodb. Da se poškoduješ zaradi slabega igrišča je največja neumnost, ki se ti lahko zgodi.«

Kateri dogodki so se ti v vseh teh letih pri Olimpiji najbolj vtisnili v spomin?

»Težko je reči. Iz vsakega obdobja si kaj zapomniš. Denimo, prvih let pri Olimpiji se spominjam po tem, da sem imel v klubu nekaj pravih prijateljev, s katerimi smo se poznali še iz Slovana. Sicer pa, kot sem že rekel, je to težko vprašanje. Na svojo kariero zdaj gledam kot na svojo službo. Kako pa gledaš na svojo službo, to ve vsak.«

Pa je to res čisto navadna služba?

»Morda je njena posebnost ta, da lahko vidiš veliko sveta. To je zelo lepo. Da pa bi rekel, da se da z nogometom zaslužiti toliko, da bi bil preskrbljen za vse življenje, to je v Sloveniji skoraj nemogoče. Ne skoraj, to je nemogoče.«

Bi igral tudi zastonj?

»Bi. Nogomet je stvar, ki mi je zelo pri srcu. Seveda pa potem, ko si ‘noter’ že toliko let, vidiš, kakšne so stvari, vidiš, kaj pomeni denar. Toda če igraš samo zaradi denarja, to ni to.«

Katerega trenerja se najraje spominjaš?

»To je Franjo Frančeškin, ki me je treniral kot kadeta in mladinca. On je bil človek, ki je živel za nogomet. Njemu smo lahko jaz in vsa moja generacija (Protega, Čeh, Milinović) izredno hvaležni za vse, kar nam je dal. Bili smo pravi prijatelji, živel je z nami – kapa mu dol!«

Imaš s trenerji mlajših kategorij Olimpije kakšne stike? Mislim predvsem na to, kako gledaš na treniranje mladih vratarjev?

»Poznamo seveda se, pozdravljamo se, dlje od tega pa ne grem. Marsikdo bi kakšno pretirano vmešavanje v njegovo delo razumel kot soljenje pameti, to pa seveda ni dobro. Sicer so pa mlajše kategorije velik problem, ne le pri Olimpiji, ampak povsod. Ni pomožnih igrišč, pogoji za delo so slabi, nihče nič ne vlaga … In ko mlad igralec pride v prvo ekipo, ni čudno, da ne zna dvakrat ‘zažonglirat’.«

Košarkarski klub Union Olimpija na primer v svoje vrste privablja igralce od drugod ne le z denarjem, ampak tudi z obljubo, da se bodo igralsko razvili.

»Ja, ampak njihov proračun je 11 milijonov mark, naš pa tri.«

Kdo je najboljši nogometaš, s katerim si igral pri Olimpiji?

(zelo dolg premislek) »Zoprno vprašanje. Zelo zoprno. Pa ne da bi se bal komu zamerit, ampak v resnici je težko vprašanje.«

No, potem pa, s kom si najraje igral?

(premislek) »Zulić … Zdaj bom jaz naštel predvsem prijatelje. ‘Zule’ (Zulić), ‘Dule’ (Kosić), ‘Cime’ (Cimirotić), prej (Aleš) Čeh, Milinović, Protega. Ampak če vseeno izpostavim tudi koga, ki se mi je zdel res ‘igralec’, če razumeš, kaj mislim, potem bi tu omenil Baljića in Kodra iz reprezentance BiH. Igralca z veliko začetnico.«

Za Bosno si odigral tri tekme. So te vabili tudi z NZS? Kako je bilo s slovensko reprezentanco, bi zaigral zanjo?

»V času Verdenika in Prašnikarja se niso zanimali zame. Bil je čuden položaj, a ko sem videl, da res nimam možnosti, da bi branil tu, sem se odzval na vabilo bosanske zveze, s katero so tudi prej že bili neki stiki. Seveda bi rad branil za Slovenijo, končno na nekih neuradnih tekmah tudi sem.«

Kaj pa se zdaj dogaja z reprezentanco BiH?

»Njihovo izhodišče je enako, kot ga je imela Slovenija. Igralsko so pravzaprav boljši od Slovenije. Ampak ker bi vsak rad vsilil kakega svojega igralca, vsak koga prodal in kaj zaslužil, ker so stvari skratka neurejene, so oni doslej zbrali tri točke, Slovenija pa je šla na EP. In dokler ne bo prišel človek s trdo roko, ne bo nič bolje. Za ilustracijo povem, da je v nekem trenutku na igrišču stalo pet napadalcev: Salihamidžić, Bolić, Kodro, Barbarez, Baljić. Teh pet igralcev je moralo igrat napadalca. Tako ne gre. Salihamidžić v Bayernu ‘koplje rove’, v reprezentanci pa je moral igrati napadalca. Tako ne gre.«

Torej kot nekakšna novinarska reprezentanca (ko se je še v rajnki SFRJ izbiralo igralce ‘novinarske’ reprezentance na podlagi matematičnega zbirka ocen vseh novinarjev – op.)?

»Tako nekako.«

Ivica Osim se je omenjal kot možni selektor …

»Ja, ampak je videl, kakšne so razmere… videl je, da se vse skupaj ne bo nikamor premaknilo, če pride.«

Kaj boš počel čez pet ali šest let, po koncu prvoligaške kariere? Bi bil trener?

»Hm … Trener ja, ampak trener vratarjev. Da bi bil trener ekipe, sem pa preveč živčen. Morda bi počel tudi kaj drugega v klubu, na primer se ukvarjal z mladinci ali se ukvarjal z določenimi ‘tehničnimi’ vprašanji – sploh, če bi se zbrala skupaj dobra tehnična ekipa. Eden od problemov, ki bi se jih na primer lahko skušali lotiti, je usoda nogometnih igrišč v Ljubljani. Imamo jih 15, izkoriščena so tri. Prvoligaš bo samo eden, toda tudi nižjerazredni klubi morajo imeti pionirje, mladince … kot zaledje temu prvoligašu. Tu je ogromno dela, saj so drugi ljubljanski klubi v katastrofalnem položaju. Pred leti je imela Ljubljana štiri prvoligaše in še nekaj drugoligašev. Ljudje, ki so jih vodili, so delali vsak zase. Vsak, ki je zbral 100.000 DEM, je prišel in želel imeti svoj klub. Ni čudno, da so vsi propadli.«

Se spominjaš kdaj si odigral prvo prvoligaško tekmo (ali prvo tekmo nasploh)? Koliko golov si dal? Kako gledaš na to, da kot vratar izvajaš penale?

»Pošteno povedano: nimam pojma, ker ne vodim evidence niti si ne izrezujem člankov. Lahko pa preverim pri ‘enciklopediji na dveh nogah’, dr. Staretu, če te zanima. O izvajanju penalov pa le to, da so pač sestavni del nogometa in ni nič narobe, da jih izvaja vratar – nekateri so celo kariero zgradili na penalih! – važno je le, da zadaneš gol!«

Kaj si misliš o Green Dragonsih? Je njihovo navijanje vzpodbuda ali motnja?

»Oni so nujno zlo. (šala) Predvsem bi se jim v prvi vrsti rad zahvalil za dosedanje spodbujanje in bodrenje tudi, ko nam ni šlo najbolje, drugače pa mislim, da so najboljša navijaška skupina v Sloveniji in prepričan sem, da nobenemu igralcu niso motnja ter da noben ne ostane ravnodušen ob njihovem navijanju. Upam, da bodo v bodoče prihajali na štadion še v večjem številu. In zdaj gremo: … ! (navijanje)«

Pogovarjal se je Boris Škraban