Peter Logar se je rodil leta 1911 in je za ASK Primorje/SK Ljubljano (isti klub z drugim imenom) v obdobju 1935-39 odigral 40 uradnih tekem. Veljal je za enega najboljših slovenskih predvojnih nogometnih vratarjev, saj je bil vpoklican tudi v državno reprezentanco, vendar ni vknjižil nobenega nastopa zanjo. (MZ)
Prvič objavljeno v Poletu, 28. septembra 1952
Igrišče Primorja je bilo tisto nedeljo nabito do zadnjega kotička. Nastopil je Hajduk iz Splita, kjer so igrali nekateri vidnejši državni reprezentanti, člani splitskega Hajduka. V vratih Primorja je bil Peter Logar.1 Po nekem nevarnem prodoru se je slavni Kragić prebil do šestnajsterca in se pripravljal na strel. Še preden pa je uspel žogo premakniti z mesta, je že zaplaval v lepem slogu Peter Kragiću naravnost pod noge. Rešil je siguren gol, obležal pa je nepremično …
1Verjetno gre za tekmo SK Ljubljana-Hajduk, odigrano 8. novembra 1936. Logar je proti Hajduku v Ljubljani branil samo dvakrat v karieri, prvič na tekmi Primorje-Hajduk odigrani 30. maja 1935, ko pa Vladimir Kragić takrat ni bil v postavi splitskega moštva. (Opomba: MZ)
Te dni praznuje 25-letnico svojega aktivnega udejstvovanja Peter Logar, nekdanji izvrstni vratar Primorja in tudi član bivše državne nogometne reprezentance. Vprašajte katerega koli starejšega »kibica«, vsakdo pozna Petra kot odličnega nogometaša. Srečal sem ga na igrišču. Trenira mladino Grafičarja in čeprav že v letih, je še vedno zelo gibčen, predvsem kadar gre za izpopolnjevanje vratarja.
Peter Logar je doma iz Trnovega. Pred 25 leti je začel z aktivnim udejstvovanjem pri bivšem Jadranu. Že takrat je kazal izredne sposobnosti, saj je branil v slovenski mladinski reprezentanci. Nekaj let za tem je bil že v prvem moštvu, kjer se je znašel med starimi »kanoni«. Kot mlad fant je bil zelo ponosen, da se je lahko kretal med »starejšimi«, saj je bilo v tisti dobi v Ljubljani kar nekaj enakovrednih moštev (Ilirija, Primorje, Jadran, Hermes).
Kmalu za tem je moral Peter na odsluženje kadrovskega roka.2 Ko se je vrnil, se je znašel med Primorjaši, čeprav se je bolj navduševal za Ilirijo. Priložnost je pač tako hotela in Peter je bil kmalu pri bivšem Primorju vratar številka ena. Leta 1936 je bil določen za člana državne nogometne reprezentance proti izbrani enajstorici Bolgarije. Še danes mu je težko pri srcu, ko se spomni, da ga je takratno nogometno vodstvo potisnilo v stran, čeprav je bil že na igrišču popolnoma pripravljen. Namesto njega so določili njegovega namestnika Urcha.3
2Vojaški rok. (Opomba: MZ)
3Edina tekma, ki jo je v tem obdobju Jugoslavija igrala proti Bolgariji, je bila odigrana 24. junija 1935 v okviru Balkanskega pokala v Sofiji in se je končala s 3:3. Za Jugoslavijo je branil legendarni Franjo Glaser in ne Emil Urch. Morda gre v Logarjevem primeru za kakšno tekmo B reprezentanc. (Opomba: MZ)
Leta so minila in Petra Logarja so zamenjali mlajši vratarji, Pogačnik, Magister in Lindtner. Čeprav ni bil več vratar prvega moštva, je vendar nogometno igro tako vzljubil, da ni mogel živeti brez te športne sredine. Treniral je mladino vse do izbruha vojne. Med okupacijo je tudi on »obmolknil«. 9. marca 1945. leta je bila njegova hiša bombardirana.
Čeprav živčno precej razrvan, se je po osvoboditvi takoj vključil v športno udejstvovanje in prevzel vodstvo treningov pri različnih sindikatih. Kmalu zatem je treniral in tudi sam aktivno posegel v športne dogodke pri ljubljanskem Krimu. Leta 1948 pa se je vključil v Grafičarja, kjer še danes športno in moralno vzgaja mladino.
Peter nam je pripovedoval nekaj svojih vtisov iz predvojne dobe, povedal pa je tudi nekaj zanimivosti o današnjem nogometu. Predvsem je mnenja, da bi morali naši nogometaši biti večji idealisti. Za starejše ve, da so bili vedno vsi zelo užaloščeni, če niso bili določeni v moštvo, ki bi moralo nastopiti naslednji dan v liginem tekmovanju. Pripetilo se je celo, da je marsikateri jokal.
»Vseskozi je nepravilna takšna vzgoja, da obljubljamo igralcu kdove kakšne ‘zemeljske dobrine’, oziroma mu grozimo, da jih ne bo prejel, če bo nediscipliniran. Prepričan sem, da je pravilna samo takšna vzgoja, če nogometaša kaznujemo s prepovedjo igranja.«
»Kaj misliš o vzgoji mladine?«
»Mladini moramo dati žogo. S tem, da smo ji dali žogo, smo jo zainteresirali, zato ne potrebuje drugega kot veščo roko trenerja. Danes se večkrat pripeti, da se mladina istočasno vnema za več športnih panog in tako minejo leta, ne da bi mladinec vedel, kateri panogi je kos. Mnenja pa sem, da mora nogometaš z 18 leti pokazati vse tiste odlike, ki so potrebne za dovršenega nogometaša. Mladino moramo navajati tudi k pravemu klubaštvu, kar pomeni privzgojiti že pionirju ljubezen do matičnega kluba. Ne vem, kako to, da se nekdanji in starejši aktivni nogometaši nočejo več vključiti v nogometna društva in pomagati pri vzgoji nogometnega naraščaja.«
Marjan Lipar
