Prvič objavljeno na nkolimpija.com junija 2008.
Čeprav je uvrstitev Odreda v 1. jugoslovansko nogometno ligo stara že 55 let in se nekateri niti ne zavedajo, kaj je ta dogodek pomenil za takratno nogometno Slovenijo, so njegovi spomini nanj še sveži. Franc Berginc – Marta, branilec Odreda in kapetan slovenske reprezentance iz leta 1956. Legenda in živ dokaz, da se je dober nogomet igral že takrat, ko so naši fotri ali celo dedje nosili plenice. Kljub zrelim letom in malce pešajočemu spominu je še vedno nabrit kot kakšen najstnik. Seveda, kdor da našemu šefu strani nasvet, naj ga »serje, dokler je še mlad«, mora imeti dober smisel za humor. Obiskali smo ga na njegovem domu v enem od najmirnejših predelov Ljubljane.
Povejte najprej nekaj o sebi, Franc.
Rojen sem leta 1927 v Logu Čezsoškem, to je okolica Bovca, prvih 16 let pa smo kot družina preživeli v Belgiji. Jaz sem bil najmlajši otrok v številni družini. Leta 1941 smo prišli nazaj iz Belgije, oče je tam delal v rudniku. Ko sem prišel nazaj v Slovenijo, sem slovensko govoril zelo malo. Sreča je bila, da je bilo v vasi nekaj družin, ki so ravno tako prišle iz Belgije in Francije. Tako sem si v domači vasi našel družbo, s katero sem se lahko pogovarjal in igral ter se obenem naučil slovensko.
Kako je bilo med vojno na Primorskem in Goriškem?
Julija 1943 sem šel v partizane – bil sem na Bovškem, v Reziji, v slovenski Benečiji in na soškem koncu, dokler se niso Nemci prebili in zasedli to področje. V partizanih sem bil leto in pol, čeprav nisem dopolnil niti 16 let. Ni bilo druge izbire kot internacija ali odhod med partizane. V naši vasi so bili vsi za partizane razen učiteljice, ki je imela otroka z italijanskim carinikom. Kot otroci smo ji vrgli par kamnov v okno, da bo vedela, da so v vasi vsi za partizane. Večina prebivalstva na Primorskem je bila za partizane. Bilo je malo izdajalcev.
Kaj ste počenjali po vojni?
V petdesetih letih, že potem, ko sem prišel v Ljubljano, sem bil zaposlen kot miličnik v uniformi na ministrstvu za notranje zadeve na Prešernovi ulici. Ko sem začel igrati nogomet, sem postal miličnik v civilu, nato uradnik ministrstva, na koncu pa sem bil paznik v ljubljanskih zaporih.
Ste se ves čas, od mladih nog dalje, ukvarjali z igranjem nogometa?
Nogomet sem začel igrati, ko sem prišel v Ljubljano v milico, leta 1947. Veliko možnosti za službo takrat ni bilo. Imeli smo sindikalne prijateljske tekme s poštarji, vozniki tramvajev, avtomehaniki in podobno. Leta 1951 so prišli iz Odreda, ki je bil klub uprave za notranje zadeve oziroma njenih funkcionarjev na visokih položajih, in me vzeli pod okrilje kluba. Tam sem bil teden oziroma 14 dni – nikogar nisem poznal. Po krajšem obdobju sem klub zapustil, saj sem hotel prenehati z nogometom, ker se mi je zdelo, da so bili vsi boljši od mene. Čez tri tedne so me poklicali in rekli, da se moram nemudoma vrniti v Odred. Zame je bilo to veliko presenečenje, saj se mi ni niti sanjalo, da bom igral nogomet, kaj šele, da bom igral takoj v prvi postavi!
Prva tekma?
Prvo prvenstveno tekmo conske lige, kjer so sodelovale Slovenija, Hrvaška in Bosna, smo igrali v Karlovcu.* Trener Tomašević nam je povedal, kakšna postava bo zaigrala in ko je rekel: »Berginc, centerhalf«, nisem mogel verjeti svojim ušesom. Kril sem Lamplja, ki je igral na poziciji centerfora – bil je tričetrt glave višji od mene. Po koncu tekme je prišel v slačilnico, me potrepljal po rami in rekel: »Mali, dober si bil«. Tega nikoli ne bom pozabil.
*Bergincu je tukaj ponagajal spomin. Prvo tekmo za Odred je igral 29. julija 1951 v Varaždinu, ne Karlovcu, v enotni 16-članski drugi zvezni ligi, ne conski ligi, ki je bila uvedena šele leta 1955. (Opomba: Miha Zupan)
Kdo so bili vaši tekmeci?
Takrat je bil Odred najboljši klub v Sloveniji, sledil mu je mariborski Branik. Že takrat je bilo rivalstvo med kluboma iz Ljubljane in Maribora, vendar smo bili vedno boljši od Branika in ga redno premagovali. Kar se tiče kasnejših obdobij, pa sta bila v Ljubljani dobra še šišenski Železničar in viški Mercator.
Kakšno je bilo zanimanje ljudi za nogomet?
Ko smo se v kvalifikacijah proti Osijeku uvrstili v 1. ligo, nas je na železniški postaji v Ljubljani pričakalo resnično veliko ljudi. Na tekme je hodilo okoli 3.000 ljudi, kadar so bile tekme z Hajdukom in Zvezdo pa 5.000 in več – ne pozabite, igrali smo še vedno na starem igrišču.* Na ulici so nas prepoznavali in pozdravljali, kar nam je bilo seveda všeč, nikoli pa se nisem maral izpostavljati. Nogomet je bil, poleg košarke, šport številka ena v Sloveniji. Zmagovali smo tudi velike tekme, s Hajdukom smo na primer igrali 4:2.*
*Tudi tukaj je Marti ponagajal spomin. Odred je od 1948 naprej vse uradne tekme igral na štadionu za Bežigradom, bivše igrišče ASK Primorja/SK Ljubljane ni bilo več v uporabi.
*Odred je v prvi zvezni ligi s 4:3 premagal Crveno zvezdo, tekma s Hajdukom pa se je za Bežigradom končala z 1:1. (Opomba: Miha Zupan)
Igrali ste na »starem igrišču« … to pomeni … ?
Včasih se je igralo za bližnjo bencinsko črpalko na današnji Dunajski cesti, kjer je bilo poleg doma Maksa Perca staro igrišče s tribuno, obstajala sta seveda tudi Jama in Centralni stadion, kjer pa ni bilo trave. Kasneje so uredili travnato površino, ki smo jo lahko uporabljali za treninge nogometa. Vmes smo igrali na ŽAK-u v Spodnji Šiški – ko se je pač urejevalo Bežigrad. Kasneje se je ta tradicija nadaljevala: kadarkoli se je kaj delalo na Centralnem štadionu, se je najraje gostovalo pri »Žakovcih«. Pred kratkim pa sem šel mimo pomožnih igrišč v Jami in bil prijetno presenečen nad sedanjim lepim izgledom in uporabnostjo.
V kakšni barvi dresov ste nastopali?
Igrali smo v rdeče-belih ali črno-belih dresih. Največ gledalcev se je zbralo na kvalifikacijski tekmi za prvo ligo, prebrati je mogoče v časopisih iz takratnega časa, da jih je bilo okoli 5.000. Igrali smo tekme z jugoslovanskimi klubi, v spominu so mi ostale predvsem tiste z Partizanom in Crveno zvezdo, ki sta poleg Dinama in Hajduka spadala v tako imenovano »veliko četverko«.
Zraven je sedela punca enega njihovih igralcev. Nisem znal nemško, vedel sem le, da ji je ime Marta. Zato sem rekel samo: »Marta, trinken eks!«.
Vzdevek Marta?
Po tekmi v Münchnu z lokalnim klubom smo se usedli skupaj z gostitelji, nekaj popili in se pogovarjali. Oni so prišli z ženami in dekleti, mi smo pripotovali sami. Zraven je sedela punca enega njihovih igralcev. Nisem znal nemško, vedel sem le, da ji je ime Marta. Zato sem rekel samo: »Marta, trinken eks!«. Tako sem napil njo in sebe, kasneje sem zato dobil vzdevek Marta, saj so me spraševali, če mi je Marta dala vetra. (smeh)
Imate še stike z ostalimi igralci?
Stike imam s Krajncem*, vendar skupaj nisva igrala, saj je mlajši. Pa s Toplakom, Belcerjem in Životićem, ki pa je odšel v Srbijo.
*Jože Kranjc je bil eden najboljših slovenskih nogometašev svoje generacije (rojen 1937). Za Odred/Olimpijo je v dveh obdobjih (1954-61 in 1963-65) odigral 115 uradnih tekem in dosegel 47 golov.
*Ivan Toplak je bil najboljši slovenski nogometaš tistega časa, kasneje je igral za Crveno zvezdo in bil tudi selektor jugoslovanske reprezentance. Celjan Vili Belcer je bil levi bočni napadalec, kasneje trener v rodnem Celju. Srb Velibor Životić je bil v Ljubljani tri leta (1951-54) in je bil eden od nosilcev igre Odreda v tem obdobju. (Opombe: Miha Zupan)
Kako je bilo z denarjem? Ste dobivali plače?
V začetku smo dobivali nagrade ob zmagah, drugače pa smo imeli plačano kosilo in večerjo v gostilni. Kasneje smo dobivali mesečne plače. Ni bilo slabo poskrbljeno, čeprav tako bogato kot je zdaj seveda ni bilo.
Bi lahko primerjali nogomet nekoč in danes?
Tehnično so dandanes boljši, vendar sta bila včasih zelo pomembna srce in volja. Za zmago je vsak dal vse od sebe, med seboj smo si pomagali. Po tekmah smo se dobivali v kavarni za Bežigradom, bili smo res prava klapa.
Prestopi igralcev?
Že takrat so igralci prestopali v tujino, na primer Lesjak* je odšel v München, se tam poročil in ostal. Pelicon je odšel v tujino in se tudi vrnil. Prestop Puškaša iz budimpeštanskega Honveda v madridski Real je bil takrat nekaj posebnega, saj je zelo malo igralcev prestopilo iz vzhodnega bloka na Zahod. Puškaš je bil vrhunski igralec, ravno tako je bila vrhunska tudi madžarska reprezentanca, čeprav je Madžarska po velikosti relativno majhna država.
*Filip Lesjak je za Odred igral v dveh obdobjih (1948-51 in 1952-54) in je zbral 109 uradnih nastopov. Kasneje je bil tudi trener in funkcionar. (Opomba: Miha Zupan)
Ste lahko spremljali tuji nogomet? Morda ste imeli od tam kakšnega vzornika?
Nogomet smo težko spremljali, tako domači kot tuji – televizije še ni bilo, predvsem so bili takrat radio in časopisi tisti, ki so nam dajali informacije. Vzornike smo imeli predvsem v jugoslovanski zvezni ligi, na primer Zebec, pa Wölfl, brata Horvat … in ostali dobri igralci nekdanje “velike četvorke”, ki so sestavljali državno reprezentanco v tistih letih.
Kdo je bil takrat najboljši v mednarodnih razsežnostih?
Ko sem bil sam še aktiven v nogometu, so bili nevarni predvsem Nemci (z Walterjem in Rahnom – opomba avtorja), in Madžari na čelu z Puškasom (ter Kočišem, Ciborjem, Božikom in Hidegkutijem – opomba avtorja). Tudi Jugoslavija ni bila slaba, imeli so dobro moštvo (igrali so med drugimi Beara, Stanković, Čajkovski, Boškov, Vukas, Bobek, Zebec, Vidinić, Šekularac, Veselinović – opomba avtorja). Čudim se, da je Toplak le občasno prišel v reprezentanco, saj je bil takrat resnično velik izbor dobrih slovenskih igralcev, a so selektorji po pravilu raje izbirali igralce iz Zagreba, Beograda, Splita in Novega Sada.
Kateri vaši soigralci so vam ostali v spominu?
Dober igralec je bil danes že pokojni Medved*, ki pa je bil preveč živčen, furjast in oster, mimogrede je podrl kakšnega igralca. Hacler* je bil na primer zelo dober tehničar, imel je res lep udarec z levo in desno nogo, vendar je bil boječ. Čim je nekdo ostreje štartal na njega, se je umaknil. Tisti, ki je to vedel, je znal to dobro izkoristiti.
*Branilec Milan Medved je eden od rekorderjev po nastopih za bežigrajski klub. V obdobju 1948-61 je zbral 206 nastopov.
*Polde Halcer je bil bočni napadalec, ki je začel v predvojni Iliriji. Kasneje je za Olimpijo igral tudi njegov sin Marko. (Opombe: Miha Zupan)
Kakšen pa ste bili vi kot igralec?
V ligi nisem dal nobenega gola iz igre, včasih sem izvajal kazenske strele, kadar ni bilo Piskarja*, ki je bil sicer glavni izvajalec enajstmetrovk, saj je bil flegmatik. Driblinga nisem imel (smeh), dobro pa sem pokrival nasprotnike, nisem jim dal dihati. Ker sem imel dober in pravočasen odriv, sem bil v skoku velikokrat višji od marsikaterega bolj visokoraslega igralca. Imel sem dober občutek za let žoge. Bil sem nogometni samouk, redno sem začel trenirati šele pri Odredu. Nihče mi ni verjel, da kot otrok nogometa pravzaprav nisem resno igral. Takrat ni bilo nobenih otroških nogometnih šol in taborov in podobnega, redni treningi so se začeli šele v mladinskem stažu. Kljub temu sem bil proglašen za najboljšega igralca prve conske lige leta 1955/56, po izboru ljubljanskega Dnevnika.
*Krilec (v današnjem smislu defenzivni vezist) Dušan Piskar je bil izvrsten izvajalec enajstmetrovk. Na 190 tekmah je dal 29 golov, večinoma iz kazenskih strelov. (Opomba: Miha Zupan)
Našli smo podatek, da je Slovenija že v federativni državi igrala mednarodne tekme …
Res je. V petdesetih letih je tudi Slovenija igrala mednarodne tekme. V spominu mi je ostala predvsem tekma s Kitajsko leta 1956, katero smo dobili s 5:2. In to kljub taki razliki v velikosti obeh držav! (smeh). Bil sem kapetan te slovenske reprezentance. V takratni postavi smo bili Piskar, Žumbar, Gruden, Berginc, Klančišar, Kranjc, Hočevar, Vidic, Brezar, Dolenc, Cuban, Opresnik … pa še koga sem pozabil. In ti Kitajci so igrali tudi z državno reprezentanco Jugoslavije, ki jih je komaj, komaj premagala, mislim da je bilo 2:1 ali nekaj takega … *
*Tudi tukaj je spomin Berginca nekoliko pustil na cedilu. Kitajska olimpijska reprezentanca je na turneji po Jugoslaviji z državno reprezentanco izgubila z 0:4, z BiH pa 1:6. Se pa zato Marta odlično spominja soigralcev iz slovenske reprezentance, vsi našteti so nastopili proti Kitajcem avgusta 1956. (Opomba: Miha Zupan)
Zanimiva anekdota iz vaših igralskih let?
Bilo jih je polno, recimo tale. Pred tekmo v Varaždinu smo prespali na Ptuju, takrat smo potovali z vlaki in vožnja je bila dolga. Zvečer smo šli na sprehod, kjer sem nekje pač našel polža s hišico in ga spravil v žep. Vedel sem, kdo spi na kateri postelji in ga podtaknil pokojnemu Peliconu pod odejo. Bilo je zanimivo, saj se je polža zelo prestrašil. Vsi so se smejali, razen mene – bal sem se, da me ne bi razkrinkali. (smeh) Seveda je bilo vedno dosti neumnosti, nikoli pa nismo delali škode.
Kakšen je bil nekoč prosti čas nogometašev?
Preživljali smo ga skupaj. Zbrala se je družba, prinesli smo meso in pijačo, imeli piknik in se pogovarjali. Nismo se ga ravno napili, pa tudi vzdržali se nismo alkohola.
Kdo je po vaše najboljši slovenski nogometaš?
Ivan Toplak je bil dober, igrala sva skupaj, zato najlažje govorim o njem. Brata Oblak sta bila zelo dobra, Brane še posebej, z Andrejem pa sva tudi skupaj igrala. Dober igralec je bil na primer še Jože Kranjc, odličen strelec z glavo, vendar se je raje posvetil študiju za strojnega inženirja.
Kaj počenjate danes?
Po nogometu sem se začel ukvarjati s kegljanjem in balinanjem. Še vedno vozim avto, ne maram pa počasne vožnje. Raje se vozim po avtocesti, mestne vožnje res ne prenesem. Prijateljica me vseskozi opominja, naj vozim počasneje, saj se nama nikamor ne mudi. (smeh)
Spremljate nogomet?
Nogomet redno spremljam, največ po televiziji. Tudi tole evropsko prvenstvo, ki pravkar poteka (intervju je bil opravljen sredi junija – opomba avtorja). Trenutno favorita na evropskem prvenstvu* še nimam, lahko da bo prvak Hrvaška, saj ne igrajo slabo. Sicer nimajo igralca, ki bi posebej izstopal, vendar kot ekipa delujejo odlično. Nizozemci in Portugalci so tudi dobri, čeprav se mi zdi, da bi lahko Cristiana Ronalda kril tudi sam, saj je malce len – ne teče veliko, vendar je nevaren, ko ima žogo. (smeh) Je pa dober dribler in je hiter.
*Gre za Euro 2008, ki je bil v Avstriji in Švici. (Opomba: Miha Zupan)
Olimpijo tudi spremljate?
Spremljam, rad vidim, da zmagajo. Ne vem pa, kako so lahko ljudje pustili, da se je Olimpiji zgodilo to, kar se je in da je morala začeti na novo v peti ligi. To je žalostno za mesto Ljubljana – da so to dopustili – in da Ljubljana nima vrhunskega nogometnega kluba.
Pogovarjal se je Sašo Ambrož
