Zanimiv tekst iz konca osemdesetih, ko bila Jugoslavija v globoki gospodarski krizi, ki se je odražala na vseh ravneh družbe, tudi v nogometu. Olimpija je bila po strmem padcu v slovenski ligi, vendar se je začela pobirati in je stopila na pot povratka v prvo zvezno ligo. Novinarja sta v članku zelo kritična do delovanja kluba in finančnih akrobacij njenega vodstva, vendar so bili to na koncu temelji za vrnitev v prvo ligo dve leti kasneje. Dolg in obširen ekspozé nas opominja, da je kaos očitno od nekdaj del Olimpijinega DNK. Plus ça change … (MZ)
Prvič objavljeno aprila 1987
Način delovanja Nogometnega kluba Integral Olimpija (amaterskega kluba v slovenski ligi)
Nogometna igra je izredno priljubljena zaradi svoje dinamičnosti, nepredvidljivih situacij, bogastva takšnih in tehničnih rešitev, preprostega razumevanja in predvsem športnega boja, ki omogoča kar največjo sprostitev telesnih in duševnih sil ter potrjevanje človekovih sposobnosti. To potrjuje množica gledalcev, ki se udeležujejo nogometnih predstav, in velika pozornost, s katero množična občila spremljajo nogometne dogodke. Nogomet se je kot poseben psiho-sociološki pojav izrazil v več razsežnostih, ki segajo globoko v družbeno, politično, gospodarsko in kulturno dogajanje.
Vse to je najbrž povzročilo, da so v svetu kmalu začeli razmišljati o profesionalizaciji nogometa. Tako so že v drugi polovici prejšnjega stoletja nastali v Angliji prvi poklicni nogometni klubi. Po drugi svetovni vojni se je v Evropi in drugod poklicni nogomet še bolj uveljavil. Igranje nogometa na najvišji kakovostni ravni je torej dovoljevalo poklicno ukvarjanje, ki je bilo in je še zdaj – kar zadeva denar – zelo odvisno od ustvarjenega dohodka (obisk gledalcev). Zadovoljiti okus gledalcev in jih privabiti čim več na nogometni spektakel je še zdaj temeljni namen poklicnega nogometa. Nogometaši, posebno v zahodnoevropskih klubih, so za svoje delo (igranje tekem in treniranje) zelo dobro nagrajeni, v skladu s svojim delom in ustvarjenim dohodkom. Pri tem ne gre zanemariti brezkompromisnega in včasih tudi nečloveškega izbora, v katerem se obdrže le najsposobnejši.
Tudi pri nas so zaradi podobnih vzrokov kot v tujini dozorele možnosti za razvoj poklicnega nogometa. V ta namen so bili sprejeti ustrezni zakoni in samoupravni sporazumi, ki naj bi urejali položaj in delovanje poklicnih nogometnih klubov. Seveda je bila ta zakonska regulativa prilagojena našim družbenopolitičnim in gospodarskim razmeram, v katerih naj bi imeli klubi status družbeno-športnih organizacij posebnega pomena. Nogometni klubi v prvi zvezni nogometni ligi, v kateri igrajo poklicni nogometaši, torej nimajo statusa samostojnih delovnih organizacij, kot je to največkrat drugod po svetu, in niso življenjsko vezani na dohodek, ki ga ustvarjajo sami, temveč so gmotno najbolj odvisni od družbene pomoči.
Jugoslovanski model poklicnega nogometa je bil torej zasnovan tako, da bi se razvijal skladno z družbenopolitičnim in gospodarskim razvojem naše družbe. Razvija pa se na obrobju družbenopolitičnih dogajanj in precej nad gospodarskimi možnostmi. Naši poklicni nogometni klubi še vedno hočejo več, kot jim lahko družba daje, pri tem pa eksistenčno niso vezani na svoj delovni učinek, na dohodek, ustvarjen s svojim delom, ki je sicer temeljni motiv telesnega in duševnega zavzetega sodelovanja v poklicnih klubih po svetu. Vse to je povzročilo na eni strani, da je kršitev zakonov v našem poklicnem nogometu, še zlasti kar zadeva nagrajevanje, postala navada, na drugi pa nastajanje navidezne kakovosti, razvrednotenje dela in nehumane človeške odnose. To z eno besedo pomeni, da so v poklicnih nogometnih klubih za slabo delo dobro nagrajeni.
Pod njihovo »zaščito« so si in si še zagotavljajo finančne vire po zakonitih in nezakonitih poteh, tako da je korupcija v naših nogometnih vrstah zacvetela kot pomladansko cvetje.
Ta navada pa se ne bi razpasla, če pri delu nogometnih klubov ne bi stali nekateri vidni predstavniki družbenopolitičnega in gospodarskega življenja. »Močne« osebnosti so bile zaradi neurejenega financiranja še posebno dobrodošle. Pod njihovo »zaščito« so si in si še zagotavljajo finančne vire po zakonitih in nezakonitih poteh, tako da je korupcija v naših nogometnih vrstah zacvetela kot pomladansko cvetje. Korenine pa so segle že tako globoko, da jih pred leti ni mogla posekati niti široka akcija SDK, ki je na ovirah zvodenela kot milni mehurček.
Posledice so čutili le nekateri manjši klubi in še ti v Sloveniji, kjer je bila akcija najbolj odločno izpeljana. Spomnimo se samo afere Maribor, ki je svoj epilog dobila celo na sodišču, obeh Rudarjev (Trbovlje in Titovo Velenje), medtem ko pri takrat edinem slovenskem prvoligašu Olimpiji niso odkrili ničesar, ker je baje njihovo dokumentacijo o poslovanju kluba na Cankarjevi 10 uničila voda. To je bila uradna verzija. Drži pa to, da je v tistem času poslovno dokumentacijo v kletnih prostorih Cankarjeve 10 prekril premog. Nek voznik je namreč pomotoma stresel premog pred odprtino kletnega prostora NK Olimpije in premog se je vsul po dokumentih in jih prekril. Če bi sedaj še enkrat pregledali kletne prostore, bi odkrili, da je v njih še vsa dokumentacija, vendar prekrita s premogovim prahom.
Po teh dogodkih je voz NK Olimpije začel z nezadržno hitrostjo drseti po bregu navzdol. Klub so zapustili najboljši nogometaši in skoraj dobesedno čez noč se je Olimpija poslovila od prvoligaškega društva. Nič bolje ni bilo v drugi ligi, saj je Olimpijina ladja tonila nezadržno in vse globlje ter pristala v slovenski ligi. Na pomoč so poklicali dr. Zdenka Verdenika, da bi namesto pobeglega dotedanjega in sedanjega trenerja Nedeljka Gugolja rešil tonečo ladjo. Verdeniku s takratnim igralskim kadrom in neurejenimi klubskimi razmerami ni uspelo, da bi Olimpijo obdržal v zvezni ligi, temveč je zakrpal le največje luknje, da so se obdržali v slovenski ligi.
V tistem trenutku je bilo jasno, da Olimpija ne more eksistirati po nekakšnem jugoslovanskem nogometnem modelu – nakup skoraj celotnega igralskega kadra, ker enostavno ni bilo denarja. Zato so se usmerili v široko vzgojo mladih perspektivnih igralcev, ki so že v drugi polovici nogometnega prvenstva 1985-86 dokazali, da so se sposobni boriti za sam vrh v republiški ligi. Čez noč je predsednik NK Olimpije Anton Rous ob nenavadnem soglasju izvršnega odbora odrezal z dolžnosti prvega trenerja Zdenka Verdenika in ustoličil Nedeljka Gugolja, ki je dokazal svojo »zvestobo« zeleno-belim v najtežjih trenutkih.
V začetku lanskega avgusta so uspeli v svoje vrste privabiti dva igralca NK Maribora: vratarja Janka Irgoliča in napadalca Jožeta Prelogarja. Seveda nista prišla v Olimpijo le iz ljubezni do tega ljubljanskega kluba, kot sta trdila na seji IO NZS, ko so se Mariborčani pritožili zaradi njune registracije z NK Olimpijo. Kot je znano, pritožba Mariborčanov ni bila uslišana. V Olimpiji so njuno ljubezen bogato nagradili – Janko Irgolič je dobil za prestop 4 milijone in stanovanje, Jože Prelogar pa več kot 3,5 milijona dinarjev, najemniško stanovanje in zaposlitev zase in za svojo ženo. V ekipi so ostali še trije »stari« preizkušeni igralci Perica, Rašković in Terčič, ki pa so se morali zadovoljiti le z nekaj več kot 1,5 milijona dinarjev. Mladi igralci, ki so v tistem trenutku ostali v klubu, pa so podpisali pogodbe za 200.000 dinarjev. V Olimpijo sta prišla tudi Gutović (Željezničar Sarajevo) in Nikolić (Partizan) za nekaj več kot 1,0 milijona dinarjev.
Seveda vsi navedeni igralci teh vsot niso dobili izplačanih naenkrat, temveč po obrokih. Pri tem dodajmo, da je imel trener Nedeljko Gugolj prva dva meseca 300.000 dinarjev osebnega dohodka, ki je nato ob začetku prvenstva skokovito narastel, tako da danes »kasira« na mesec okoli 800.000 dinarjev z dodatki in premijami.
Vendar ni ostalo le pri teh nakupih. NK Olimpija se je v zimskem prestopnem roku odločila še za nakup petih »kakovostnih« in »izkušenih« igralcev, ki naj bi klub popeljali v zvezne ligaške vode. 30-letni Miloš Hrstić, nekdanji državni reprezentant, ki se je lani vrnil iz Španije, ni mogel najti »zaposlitve« pri nobenem zveznem ligašu, dobil jo je pri Olimpiji. Za polletno igranje v zeleno-belem dresu je dobil 6 milijonov dinarjev, plačano stanovanje in prehrano ter zagotovilo, da mu bodo poiskali po končani sezoni v SNL klub v sosednji Avstriji, kjer naj bi pred »upokojitvijo« zaslužil še nekaj šilingov.
Zoran Šestan je prišel v Olimpijo z Reke, kjer je pred tem pet let grel klop. Za polletno zvestobo »zmajčkom« je dobil 4 milijone dinarjev. Enak znesek je dobil tudi Zoran Matković, ki je pred tem »igral« za sarajevskega Željezničarja. Stanislav Bašić, ki je prišel iz subotiškega Spartaka, se je najprej ponujal Mariborčanom in Velenjčanom, kjer so ga zavrnili. Pri Olimpiji so našli skupno besedo, ki je bila za polletno igranje vredna 3,5 milijona, enako je dobil tudi peti novinec Ivica Bradarić, ki je od naštetih »najemnikov« najbolj kakovosten igralec.
Seveda jim po utečenih navadah denarja niso takoj izplačali na roko, temveč po obrokih in »na račun« drugih stroškov. To je povsem jasno, saj v slovenskem nogometu za klube, ki tekmujejo v SNL, veljajo predpisi o popolnem amaterizmu, ki jih je sprejel ZTKOS. Kljub temu pa so standardni igralci prvega moštva zaslužili v jesenskem delu tekmovanja med 300 in 400 tisoč dinarjev na mesec, poleg tega pa so nekaterim krili še stroške stanovanja in prehrane.
Izplačilo poteka povsem zakonito prek žiro računa na Jugobanki na hranilne knjižice igralcev. Pri tem se postavlja samo vprašanje, kako je to mogoče, ko ima NK Olimpija s sodno prepovedjo blokiran žiro račun. Beograjska banka je namreč prek sodišča dosegla, da so NK Olimpiji blokirali žiro račun vse dotlej, dokler jim ne bodo vrnili dolga skupaj z obrestmi 20 milijonov dinarjev. Ena izmed poti za »nemoteno« poslovanje, ki so jo uporabili pri NK Olimpiji je, da poslujejo prek drugega žiro računa enega izmed klubov ŠD Olimpija. Znano dejstvo je tudi, da so imeli pri NK Olimpiji pred začetkom jesenskega dela tekmovanja okoli 20 milijonov dinarjev nepokritega dolga tekočega leta, poleg tega pa so jih bremenile obveznosti preteklih let, konec leta 1986 pa je bila njihova bilanca poslovanja pozitivna. Očitno je vmes nedosledna kontrola SDK ali pa spretno prirejene poslovne knjige.
Pri Olimpiji za takšno vzdrževanje celotnega profesionalnega pogona porabijo na mesec okoli 15 milijonov, medtem ko ostali slovenski republiški ligaši (razen Kopra in Teol Slovana) porabijo za celotno sezono le 10 milijonov dinarjev, saj več po zakonitih virih financiranja od družbe tudi ne morejo dobiti. Po preverjenih informacijah dobiva NK Olimpija tako visoka sredstva s pomočjo nepojasnjenih virov dohodka, kot so krediti in avansi ter malverzacije s posojanjem denarja in deviz med nekaterimi delovnimi organizacijami, ko NK Olimpiji pripadejo določeni odstotki.
Denar torej priteka v klubsko blagajno, vendar se dolg iz dneva v dan povečuje. Ko bo Olimpija dosegla želeni cilj – uvrstitev v drugo zvezno nogometno ligo, bo celotni dolg prišel na dan z zahtevo: »Če hočete v Ljubljani gledati zvezni ligaški nogomet, morate pokriti nastali dolg in nameniti toliko in toliko milijonov.«
Poglejmo kakšno je sedaj stanje za Bežigradom. Več kot polovica igralcev prvega moštva je kupljenih, stadion in spremljajoči objekti razpadajo, delo z mladimi je zanemarjeno. Mladinski center, ki je bil pri Olimpiji ustanovljen pred pol leta, je razpadel zaradi pomanjkanja interesa za delo z mladimi. Prenehali so delovati krožki po šolah, z mladimi igralci delata le dva trenerja Bečejac in Jovičević, ki trenirata vsak po dve moštvi, kjer je nemogoče govoriti o kaki visoki strokovnosti. Iz delovne skupnosti so odstranili nekatere nekdanje redno zaposlene delavce, in to pred začetkom jesenskega dela prvenstva, ter zaposlili honorarne delavce. To je prvič v zgodovini kluba, da so ostali brez profesionalnega vodstva. Jasno je, zakaj.
V klubu ni bilo sekretarja, saj so Zvonimirja Sajovica razrešili te dolžnosti v istem času kot trenerja dr. Zdenka Verdenika. Te posle naj bi opravljal Miloš Šoškić, ki pa za to delo, kot kaže, niti slučajno ni strokovno usposobljen in sposoben. To potrjuje tudi tale droben, a pomemben utrinek. NZS je lani v jesenskem delu prvenstva poslala vsem klubom v SNL dopis, s katerim jih poziva, da navedejo vse prestope in izstope v njihovih okoljih in če so za to igralcem izplačevali denarna nadomestila oziroma če sumijo, da so njihovi igralci, ki so jih zapustili, dobili denar za prestop. Iz večine klubov je bil odgovor negativen, le Izola in Kovinar sta opozorila na nekatere sume izplačevanja denarja nekaterim njihovim igralcem, vendar za to nimajo nikakršnih dokazov. Če so odgovor poslali vsi slovenski republiški ligaši, to ni storila le Olimpija. Kot nam je povedal tehnični sekretar NZS Marjan Hrovatec, tega dopisa niso dobili zato, ker v Olimpiji nimajo sekretarja. Hkrati je dodal, da Olimpija dolguje NZS že več mesecev okoli 200.000 dinarjev. V bežigrajskem taboru se izgovarjajo, da nimajo denarja, je dodal Hrovatec in pomenljivo zamahnil z roko.
Pot, ki jo je ubrala Olimpija, je povsem v nasprotju z načeli slovenskega nogometa, ki naj bi temeljil na popolnem amaterizmu, na zdravih medčloveških odnosih, na strokovnem delu in na vzgoji lastnih mladih igralcev. Smo torej priča vračanju na staro, s starimi kadri in metodami v novi preobleki. Strategija je sicer prikrita, toda znana: umetno, z nakupom igralcev dvomljive kakovosti, namenskim zadolževanjem in lažnimi obljubami igralcem izsiliti uspešen rezultat ter slovensko družbo ob vstopu v II. ZNL postaviti pred dejstvo: če želite nogomet, plačajte.
Pri tem pa je javnosti predstavljena takšna pot kot edina prava in mogoča ter seveda »preverjena«. Pri tem ni težko ugotoviti, kdo vse to podpira, da Olimpijina ladja spet pluje v kalne vode jugoslovanskega nogometnega modela, kjer je leglo velikih korupcij in malverzacij na škodo družbe. Takšna Olimpija, kakršna je danes, lahko živi le ob pridobivanju velikih finančnih sredstev, kar pa je v republiškemu rangu tekmovanja skoraj nemogoče zagotoviti.
Zato je nujno ustvarjati zaprte strukture, znotraj katerih so funkcije razdeljene glede na sposobnosti v posameznih delovnih področjih. Delujejo odtujeno, daleč od samoupravnih načel in družbene kontrole. Zaprte strukture sestavljajo jedro kluba, jedro kluba pa predstavljajo izkušeni poznavalci jugoslovanskega nogometnega modela, ki še niso pozabili »dobrot« iz zlatih nogometnih časov. Pridružujejo se jim predstavniki stroke, ki jim je ta model blizu in nekaj ožjih sodelavcev, ki so odgovorni za pridobivanje finančnih sredstev (direktorji, bančniki, komercialisti) ter posamezniki, ki se želijo družbeno afirmirati prek nogometnega športa.
Takšni zaščitniki varujejo klub pred družbeno kontrolo v zvezi s sumljivim pridobivanjem finančnih sredstev.
Zunanji sodelavci v klubu so ljudje z višjimi družbenopolitičnimi funkcijami, ki varujejo »ugled« kluba. Takšni zaščitniki varujejo klub pred družbeno kontrolo v zvezi s sumljivim pridobivanjem finančnih sredstev … Metoda dela tistega, ki ima najvišjo oblast (izvršilno) v klubu je tudi ta, da se pri vseh izgovarja na najvišja politična imena slovenskega življenja, z njihovimi imeni grozi levo in desno, ustvarja nekakšen občutek o direktivah z najvišjega foruma, ki zahtevajo uspeh.
V začetku marca so se v Ljubljani sestali predstavniki Nogometne zveze Slovenije, Marko Ilešič, Rudi Zavrl in Tone Frantar s Stanetom Dolancem, članom predsedstva SFRJ. Sestanek je bil strogo zaupen in javnost o njem naj ne bi bila obveščena. Kljub temu smo iz naših dobro obveščenih krogov izvedeli, da so se pogovarjali o razmerah v jugoslovanskem nogometu po izrednih ukrepih predsedstva NZJ in njenega predsednika Slavka Šajberja ter o stanju v slovenskem nogometu. Baje so izrazili željo, da moramo v Sloveniji v najkrajšem času dobiti prvoligaša. Očitno bo to draga želja.
Emil Lukančič Mori in Marjan Horvat
