Pred natanko dvema desetletjema, v začetku novembra 2004, je Olimpija za Bežigradom še zadnjič pred bankrotom premagala velikega rivala. To je bil vrhunec morbidne sezone 2004/05.
Prvič objavljeno na nkolimpija.com novembra 2004.
Po sedmih letih je stadion za Bežigradom dočakal padec Maribora. Potem, ko smo ljubljanski navijači morali zadnja leta preživeti le z zmagami v Ljudskem vrtu, je tudi temu prišel konec. Tradicija, ki je v podobnih derbijih širom sveta nekaj nepredstavljivega, je vendarle padla. Končno padla in odšla v zgodovino.
Olimpija se je tokrat predstavila v formaciji, ki je v svetovni nogometni teoriji zagotovo noviteta. Trener Milivoj Bračun je namreč postavil igro brez izrazitega levega bočnega igralca in je na račun tega zgostil igro v sredini, na levem boku pa je deloval Fausto Budičin, ki je bil sicer v osnovni taktični postavitvi eden dveh srednjih branilcev, prostega branilca pa je prav tako premierno odigral Ilić.
Ob Budičinovih pogostih izletih na nasprotno polovico sta ga v obrambi nadomeščala predvsem Darjan Matić in borbeni Rusmin Dedić, za kreacijo v sredini pa sta skrbela presenečenje v prvi postavi Dušan Kosić in Zoran Pavlović.
Slednji je izvajanje prekinitev prepustil Sebastjanu Cimirotiću in prav ena njegovih podaj s kota je našla glavo Nedima Jusufbegovića, ki je odločil(a) derbi. Vprašanje kakšna bi bila Jusufova minutaža, če ne bi bil kaznovan Abd Rabo, tako da se je v vsem silnem iskanju teorije zarote v zadnjih dneh le našlo nekaj dobrega.
Kaj več za povedati ni, je pa nujno potrebno pohvaliti tudi danes odlične Green Dragonse. Fantje so naredili odlično vzdušje, pohvale pa gredo posebej tudi njihovemu vodstvu, ki je z organizacijo številnih stimulativnih akcij v zadnjem tednu vse to omogočilo. Želimo si, da bi bilo takih tekem s takim dekorjem na sektorju E čim več.
Tine Zupan
