Prvič objavljeno v knjigi Zvonimirja Magdića Legende zagrebačkog nogometa, 1996
Estonci! Hrvaška usoda. In težko je brati številke na velikem maksimirskem ekranu, ki je ves rumen od elektronike. In številke rastejo. Iz minute v minuto. In na koncu – Šuker: sedem! Hrvaška igra. Velike poteze. Krasni goli! Tekma me je spomnila na tisto proti Slovakom, leta 1944. Sedmica! Takrat je bila ob polčasu petica; zdaj – štirica. Veliko!
Ampak to ni vse. Goli. Da! Ampak nogomet je tudi brez golov poln razkošja: ideja, zgodba in zgodbica. In prav to ostane za vse čase. Štos. Rolanje. Grif. Vic. In za to je skrbel tega večera v prvi vrsti Robert Prosinečki.
Bile so povlečene žoge, zadržane žoge. Bilo je zadaj, skozi noge. To je bilo žoganje. In ne kakršno koli: tisto žoganje našega otroštva. Fant z mojega »betona«, na Ravnicah, v športnem centru: Krešimir Gregurić. Za mulce: Grega. Nadarjen. In kadet Džeme Mustedanagića. Up Croatie. Po tekmi mi je ta fant rekel: »To, kar je počel Robi, zaradi tega sem se zjokal. Jokal sem od sreče!«
In to je ta velika resnica. To je zgodba nekega genija. Niso Čilenci pred mnogimi leti kar tako »poštekali« Žutega. Ne piše kar tako na naslovnici tednika Minuta 90: Prosinečki – Simplemente Genial. Enostavno genialen!
In ko sem naslednjega torka slonel na plotu enega od pomožnih igrišč, sem si domišljal: »Kaj bi bilo, če bil zdaj tu, na treningu, po nedelji, po Estoniji, ko je razgaljal duše tolikih ljudi, željnih nogometa, Prosinečki. Da bi ga lahko gledali mulci. Da bi ga lahko gledali tudi v sredo in četrtek in petek. In na novi tekmi v nedeljo. Moj bog, kako bi nam to koristilo. Tako pa bo ostal to samo spomin, zabeležen nekje na traku. V spominu očividcev. Za vse ostalo bo hrvaška nogometna mladež prikrajšana.«
Robi, ti in Zvone in Šuki, morate zaključiti kariere tukaj, v Maksimiru. Pri tridesetih boste najboljši. Ker največji mojstri, in to ste vsi trije, igrajo najbolje ko dopolnijo »drajsig«.
V Vivi spuščenih ramen. Bradica (barbarosa), neki »alder« na papirju in kar je najvažneje, Robi – Katalonec. V Barceloni. Na zahtevo Cruyffa. S še enim velikim »Gampolerom«, ko so se o njem pisali romani.
»Jaz sem za nogomet, kot pravijo Španci: espectaculo. Za veliko predstavo. In vedno se bom boril za tak pristop igri.« To so besede za novinarje. Prijatelje. Trenerja.
In Johan Cruyff. On je ta. »Pred nasprotnim golom počnite kar hočete: preigravajte, prodajajte tunele, sombrere, počnite kar hočete.«
Robi se zaveda nogometa. Takšni so redki. Tudi Boban. Ima to, kar Đalma Marković imenuje »Vorstčellung«, predstavo o igri. To ima Zvone, to ima Robi.
Že na samem začetku, na tekmi z Željotom, ko je Robi zabil čudovit gol, je izvedel neko potezo, na katero sem opozoril Ćira. Malokdo je razumel: »Ćiro, veš katera je Robijeva najboljša poteza? Gol? Ne! Ko je izvajal kot. Kam? Ven! Povratna žoga na šestnajst. Ne nesmiselna žoga v gnečo. S tem je pokazal, da razmišlja!«
To je Robi – mislec. In čuvaj žoge. Kot le malokdo.
In če ne bi bilo teh groznih poškodb, razpada mišičja, bi bil, brez dvoma, najboljši na svetu. Stoodstotno. Ker je nogomet, kot ga je razumel slavni Martin Bukovi, trener vseh trenerjev, igra možganov. Današnji nogomet se igra od palca do vratu in v tem je popoln. V glavah pa – nič. Robi in Bobi pa imata prav to. Prosinečki je spravil nogomet na šahovsko ploščo. Mojster. Več: velemojster. Več: genij.
Dobil je Trofeo Bravo, nagrado italijanskega tednika Guerin Sportivo, prišel je v nogometne enciklopedije. Bil je v največjem od največjih, madridskemu Realu, zdaj je v zgodovinski Barceloni.
In vedno na žogi. Ona ga posluša. Malo je takih, ki tako ukrotijo njeno neukrotljivost. Robi – genij!
Nikoli ne bom pozabil Parentium v Poreču. Izbranci in treningi. In ne samo to. Slikanje. Zadaj bar. Spodaj bazen. In tu je Prosinečki. »Dobro sem plaval.«
In čaka v vrsti na fotografiranje. Za nek čokoladni album. Na mizi dresi. Nekaj klubov. Robi pride na vrsto.
»Vidite, to je modri Dinamov dres, ki sem ga nosil polnih osem let!«
Vsi se spogledajo. Iz njega sije nekakšna upornost. A tudi ponos. Lovim te valove. Ker sem živa priča njegovega maksimirskega obdobja. Spomnim se te njegove košate svetlolase glavice s Cvenkom v blatu, na tistem lešu. In rolanje in – dolga žoga!
Rekel sem Ćiru: »Če ima igralec dolgo žogo, je tvoj. Ne razmišljaj. Prenos igre, to je ‘to’. Robi je to imel od desetega leta starosti. Da, amigos mios … Od tod naprej se vse ve … Na žalost … «
Iz hrvaščine prevedel Miha Zupan.
